Reduce/Reuse/Recycle

Le kdo ne pozna tega znaka? Priznam, da sem kar dolgo mislila, da je to znak za recikliranje, potem pa sem izvedela, da predstavlja 3R- Reduce/Reuse/Recycle. Vedno sem bila bolj »zelena« in če imam na izbiro bolj zelene in manj zelene stvari, se vedno odločim za zeleno, za bio in za pravično trgovino. Prepričana sem, da lahko rešimo svet. Vsi skupaj. Res je, da nam slabo kaže, ampak kaj hočemo, občasno sem optimistka.
Z dvema R-jema nimam pretiranih problemov. Recikliram kar se da. Vem, da je včasih postopek recikliranja dražji, kot če bi stvari pridelovali iz novih materialov, ampak ker ti ne obstajajo v neomejenih zalogah, se je treba pač sprijazniti. V posebno vrečo mečem pločevinke, plastiko in tetrapake, pisma pišem na reciklirani papir, za nakupovanje uporabljam torbe iz blaga oz. iz reciklirane plastike…
Tudi »reuse« ni problematičen, saj se da mnoge stvari ponovno uporabiti. Fino je, če imaš koga, s katerim si lahko izmenjuješ stvari. Bunda, ki se jo naveličaš, je za nekoga drugega »nova« in obratno.
Največ problemov imam z »reduce«. Mesec dni nazaj sem se zavedla, da postajam ena izmed tistih, ki mi niso bili nikoli povšeči. Tistih, ki kopičijo materialne dobrine… iz takšnih ali drugačnih razlogov. Odločila sem se, da ne potrebujem novih cunj in čevljev. OK, čevlje mogoče že…
Kakorkoli, zastavila sem si dnevni limit, ki ga lahko porabim in tudi naslovnika morebitnega ostanka denarja. Priznati moram, da nisem trpela Kristusovih muk, da sem se pregrešila (jah, vsak začetek je težak) in vendar preživela. V prihodnje bom nakupovala »z glavo«, ker nakupovanje res ne prinese zadovoljstva. Edino račune, ki jih je potrebno plačati.
V oktobru mi je ostalo nekaj več kot 50 €, denar pa bo nakazan Primorskim Mačjelovkam, ker se trudijo in pomagajo prostoživečim in zapuščenim mačicam.

Za blog pravijo, da je neke vrste spletni dnevnik. Prostor, kjer objavimo svoje misli in te misli se navadno navezujejo na naš vsakdanjik. Jaz na to, da bi blogala pomislim takrat, ko se ne počutim najbolje, ko sem otožna, zamorjena, nostalgična…
Danes je moja volja kombinacija vseh zgoraj naštetih. Verjetno sem čez dan delovala čisto normalno, vendar sem čutila, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Ah, ta moj tisočkrat prekleti »šesti čut«! En mail v domovino bi mi razkril vzrok mojega nelagodja, pa vendar ga nisem poslala, ker bi me sicer kdo obtožil paranoje.
Da ne bom dolgovezila, ponoči je umrla moja soseda. Baba Milka, ki sem jo velikokrat omenjala. Ne na blogu- v resničnem življenju pa. Imela je tisoče prijateljev, znancev in sorodnikov in vendar je umrla tako, kot bomo mi vsi- sama. Priznam, ni bila ravno najbolj kulturno bitje, pa vendar sva se dobro razumeli, in ko sem pred mesecem odhajala od doma, sem ji zabičala, naj ne dela neumnosti in slučajno umre. Pa me ni ubogala.
Pogrešala jo bom. Zelo. Njeno kmečko logiko, grobe besede, božanski burek in pite.
Zbogom Milkice!

Odvisnosti

V bolnišnici življenje poteka malo drugače kot ponavadi. Podnevi malo čvekaš s sosedami in veliko spiš. Seveda so tu tudi »tete«, ki jim je življenjski cilj to, da te zbudijo zgolj zaradi nekih tablet, ki jih moraš zaužiti, ali pa zaradi merjenja temperature ali tlaka. Noči pa, noči naj bi bile namenjene spancu. Najprej spiš in potem se proti jutru zbudiš in ugotoviš, da je ura v resnici komaj 1.10 zjutraj. Poiščeš udobnejši položaj in se trudiš spati dalje. Nekaj časa ti uspe in ko se naslednjič čez ure zbudiš, ugotoviš, da je ura komaj 2.28. Spati ne moreš več in odkolovratiš do stranišča. Seveda tudi soseda ne spi, ampak pogovarjati se ne moreta, ker bi zbudili speče osebke. Naslednja postojanka je vodomat, potem pa zmanjka idej in se vrneš v posteljo. Spanca ni več in buljiš v temno noč. In v takih okoliščinah je najlažje razmišljati.
Tako sem neke noči pričela razmišljati o svojih odvisnostih. Če želi človek biti svoboden, ne sme imeti nobene odvisnosti, oziroma, od manj stvari kot si odvisen, bolj svoboden si. Saj pravijo tako, ne?!
Če si navezan na hišo ali stanovanje, potem ne moreš razpreti kril in odleteti. Če si navezan na premičnine (npr. na avtomobil) in ti potem kdo to premičnino poškoduje, ti pokvari dan/teden/mesec. Sama nimam nepremičnin, pa tudi premičnina je bolj ali manj samo prevozno sredstvo, torej bom morala svoje odvisnosti iskati drugje.
Potem so tu še tiste »klasične« odvisnosti- seks, droge in alkohol. Hm, gremo naprej. Cigarete? Ne, hvala. Torej?
Pred leti sem bila odvisna od IRCa. Ni smešno! Sploh!
Verjetno sem imela srečo, da sem takoj po prihodu na IRC spoznala Andreja, ki je postal moj IRC guru. Ne vem zakaj sem mu bila simpatična, saj so newbiji vedno tarča zabave. Mogoče so me Andrejevi nasveti prikrajšali za kakšno pozitivno izkušnjo, zagotovo pa vem, da so me obvarovali pred marsikaterim razočaranjem. IRC je bil precej časa del mojega življenja. Takrat ne bi priznala, niti če bi me vrteli na ražnju, danes, iz varne razdalje, pa lahko priznam, da sem bila odvisna. Mislila sem, da sem odvisna od IRCa, dejansko pa sem bila odvisna od ljudi, ki sem jih tam srečevala. Težko je razlagati stvari, ki so povezane z IRCem nekomu, ki ni nikoli ircal. Ko sem ustvarila svojo internetno identiteto na IRCu, ta še ni bil tako množično obiskan. OK, sedaj je stvar v zatonu, ker so IRC izpodrinile klepetalnice in raznorazni messengerji, ampak pred več kot desetimi leti je bil IRC zbirališče takšnih in drugačnih osebkov. V svojem ircarskem obdobju sem spoznala ogromno ljudi, in to takih, ki jih drugače v življenju ne bi. Mogoče se je spremenil medij, mogoče sem se jaz, vendar sem pred leti imela zelo zanimive in globoke debate na IRCu. In to ne občasno, temveč redno. Na IRCu sem našla prijatelje in od njih sem bila odvisna. Ja, odvisna sem bila, ker to, da sem recimo po prihodu z žura ob 3h zjutraj šla na IRC ni ravno normalno. Točno sem vedela, koga bom ob določenih urah našla na našem kanalu. Zgodilo se je tudi, da sem preircala noč, se stuširala in šla delati. Utrujenost je bila nekakšen davek na zabavo.
Potem so nekateri prijatelji pričeli zapuščati IRC in tega nisem mogla razumeti. Kako lahko?! Nekega dne sem odšla tudi sama. Ne, ni se zgodilo nenadoma, ker bi prijatelje preveč pogrešala. Ne, moj odhod je bil posledica drugačnega načina življenja. S prijatelji, ki sem jih spoznala na IRCu sem še vedno v stiku in včasih pogrešam naše debate in tudi pogovore tja v en dan.
Spoznavanje ljudi, to bi lahko bila moja odvisnost. Že kot najstnica sem si pričela dopisovati in v svojih najbolj norih dopisovalskih dneh sem imela 135 dopisovalcev. Lahko mi verjamete, da mi je prazen nabiralnik pošteno pokvaril dan. Danes je situacija malo drugačna. Danes mi pismo, ki zaide v nabiralnik polepša dan, ne težim pa več poštarju, če pride praznih rok.
Ena odvisnost zamenja drugo in trenutno je vir mojega navdušenja facebook. In spet smo tam… spoznavanje ljudi. Vendar je facebook daleč od »težkih« ircarskih debat ali dolgih pisem. Mislim pa, da to ni samo moj problem. Svet se je spremenil in postal bolj… plehek.

Ime mi je Valentina in sem odvisna od spoznavanja ljudi.

Proslava

Pred štirimi leti so se slovenski velmožje spomnili, da bi bilo potrebno obeleževati tudi dan priključitve Primorske k matični domovini. Rečeno- storjeno! Tako imamo sedaj vsako leto še eno proslavo. Ta je malo drugačna, ker se »seli« po Primorski in na njen nastopajo samo Primorci.
Lani je bila proslava na Tatrah in kar lepo jim je uspelo partizanske pesmi tako posodobiti, da so zvenele moderno. Letos se je o proslavi govorilo že mesece, ker je gospod Popović opozoril premiera Janšo naj ne hodi na Primorsko, ker da tukaj ni zaželen. Seveda pa je Janez neustrašen in danes je pogumno stal na odru in govoril in govoril… in nakladal celih 20 minut. Tretjino proslave je imel on svoj monolog! Kot da ni enega Primorskega govorca, ki bi bil sposoben povedati par besed o tem kako so nas priključili k matični domovini. Kako orgazmično so se Primorci počutili, ko so postali del velikega slovenskega naroda. In kako kruto je meja posegla v njihov vsakdan. Ne, o tem se ne govori!
Po Janši se je zaslišala Primorska himna in komaj po prvi kitici se je nekaterim zdelo prav, da vstanejo. Meni se bi zdelo malce bolj smiselno, da bi celotna reč pričela z našo himno, ne pa z Zdravljico.
Kakorkoli… proslava kot proslava. Mladina poje in pleše. Od znanih se je prikazala samo Tinkara, ki je zapela »Barčica po morju plava«. Vse skladbe, ki so bile izvedene, je napisal ali »popravil« Patrik Greblo (edini dve, ki sta ušli kruti usodi sta bili obe himni). Človek bi si mislil, da je bila to Patrikova proslava. Potem smo gledali še tri vlačilce (po moje je to vse kar premoremo), ki so pluli sem ter tja in tej točki so rekli »Ples vlačilcev«. Jej!
Nad proslavo nisem bila čisto nič navdušena. Edina, ki ni razočarala, je bila burja. O tem, da bi kdo žvižgal premierju ali pa povedal/pokazal, da v naših krajih ni zaželen, ni bilo ne duha ne sluha. Očitno Primorci nima(m)jo več jajc.


Vstala Primorska, si v novo življenje,
z dvignjeno glavo korakaj v nov čas!
V borbah, ponižanju, zmagah, trpljenju
našla si končno svoj pravi obraz.

E?!

Ker se v kratkem odpravljam domov, malo bolj natančno prebiram vesti o stanju na cestah. Danes sem na siolu zasledila tole sličico:

Vse lepo in prav. Gneča na cesti, pač. Zanima me le, zakaj ne k sveži objavi prilepijo kakšne novejše sličice. Tale je malo "out". Mislim, da se po naših cestah ne vali več toliko jugov, katrc in podobnih avtkov. Aja, pa še regsitrske tablice niso Evropske. CCC!

Človek in oseba

Priznam, da me je kar malo sram, da sem morala tisoč kilometrov stran od Slovenije, da sem izvedela kakšna je razlika med človekom in osebo. In to se zgodi meni, ki sem se svoje čase znala zabavati s prebiranjem SSKJ-ja!

Sploh ne vem kako smo enkrat med pogovorom pristali pri osebah in ljudeh. Sodelavec je razložil kakšna je razlika, pa mu nisem čisto verjela. V bistvu naj bi se izraz človek uporabljal za moškega, oseba pa za žensko. Iz tega sledi, da če v črni kroniki piše, da je v prometni nesreči življenje izgubil človek, pomeni, da je bil moški, če je oseba, je to ženska. Če pa sta omenjeni recimo osebi, potem se ne ve ali gre za dve ženski ali moškega in žensko, vsekakor pa ne za dva moška.

Hmm, potem bi se lahko komu zapisalo tudi: » Zgodaj zjutraj je prišlo do hude prometne nesreče, v kateri so izgubili življenja en človek in dve osebi.«

Nejeveri je sledilo posvetovanje s SSKJ, v katerem je zapisano:

člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́)

1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti (glede na prvo točko, je človek ženska) :)

2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola (njah, očitno je res oseba moškega spola človek)

3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti (ergo: politiki niso ljudje)

4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož (a to pomeni, da lahko moža vprašajo, kje ima osebo???)

5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo

oséba -e ž (ẹ)

1. človeški posameznik neglede na spol (ha!)

2. s prilastkom človeški posameznik (eh ja, zgodovinska oseba, uradna oseba)

a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti

b) glede na položaj v družbi

3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev

4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku

5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek (a?)

Kakorkoli… očitno ne drži ravno, da je človek moški in oseba ženska, je pa res, da se v publicističnem jeziku tako piše. Nisem še zasledila, da bi kje pisalo: človek po imenu Urška in oseba Janez (moh, kje sem pa ta primer našla?!).

Morala: Ne verjemite vsega kar slišite, če pa v karkoli dvomite, se posvetujte recimo s stricema Guglom in SSKJ-jem. Za domačo nalogo pa preverite kakšna je razlika med izrazoma »count« in »earl«. :)

Avtki

Ne, ne, nisem se pričela zanimati za jeklene konjičke. Avtomobil je zame le sredstvo, ki te prepelje iz točke A do točke B. In nič več kot to. Vsaj smel ne bi biti, no.
Na žalost je tako, da so avtomobili statusni simbol in sploh si ne morete predstavljati, koliko ljudi je zadolženih zgolj zato, da se lahko kažejo v velikih mašinah. Je sploh vredno? Doma takorekoč nimaš kaj jesti, voziš se pa v novem BMW-ju. In potem, ko ne plačaš nekaj obrokov leasinga, pridejo grdi strici in ti avto odpeljejo. Ha! Kaj se zgodi nato? Lahko poveš kaj se je zgodilo, lahko pa si izmisliš zgodbico za radovedne sosede in znance.
Osebno mislim, da je fino, če imaš prevozno sredstvo, ki ne presega tvojih zmožnosti. Kaj ti pomaga, če imaš nek strašen stroj, če ne veš niti kje se klima ugasne, kje se nastavijo žarometi ipd. Podobno je pri računalnikih in mobilnih telefonih, ko ljudje kupujejo stvari s funkcijami, ki jih ne uporabljajo in za večino sploh ne vedo, da obstajajo.
Da se vrnem k jeklenim konjičem. Med vožnjo do Luksemburga sem imela obilo časa za opazovanje avtomobilov na cesti. Naivnica sem mislila, da v Nemčiji resnično poteka promet zelo hitro. Saj imajo vendar ceste brez omejitev! Ha! Dream on! Če je potovalna hitrost desne kolone več kot 100 km/h je to prej izjema kot pravilo. Tako je bilo pač potrebno prevoziti večino poti v levi koloni. Med dirkači! :) Eh, tistih, ki se jim resnično mudi in so šli preko 200 km/h je bilo zgolj za vzorec.
Med potjo sem se spraševala kako lahko makine tipa BMW, mercedes, veliki renaulti ipd. vozijo zgolj 100 na uro? Halo! Traktor, ki sodi v nižji srednji razred, ima optimalno porabo pri 140 km/h! Ni dobro prehitro voziti, prepočasi pa tudi ne. Kaj potem počnejo vse tiste pošasti, ki so se počasi valile v desni koloni? Mogoče pa so njihovi lastniki bili malo bolj škrti pri opremi in motorju? Eh ja, ni dovolj, da imaš avto, ki zgleda stroj! A ni boljše imeti netakofensi avta, ki ima močan motor, novo tehnologijo, več konjičev ups, moči, kot pa neko leno pošast, ki nikamor ne gre?
Verjetno razmišljam po žensko in ne razumem (mogoče nočem razumeti), da je velikost avtomobila zgolj zdravilo za frustracije ali pa nadomestilo za kakšen drugi manko.

Domov grem

Danes sem še v Luksemburgu, jutri pa letim domov. Privoščila si bom juhico, solato in eno veliko dozo dobrega okusa!

Rada imam

- SONCE, ker me napolni z energijo. Kaj je lepšega kot zbuditi se v lep sončen dan? A ni krasno, ko te nagajiv sončni žarek poboža po nosu in te predrami?!
- GLASBO, ker mi polepša dan. Rada imam rock, ker je udaren, pop, ker gre hitro v uho, stari Jugo rock, ker sem rasla ob njem, Laibache, ker mi pomagajo, ko sem zatežene volje, Pankrte, ker so dobri, Gershwina, ker me zasanja, Kataleno, Mlakarja, MI2, (in mnoge druge), ker me spravijo v dobro voljo. In rada imam Elvisa. Ker je Kralj!
- AVTO, ker je moj in ker me odpelje kamor želim!
- PISANE NOGAVICE, ker so zabavne!
- POTOVANJA, ker na njih spoznavam nove kraje, energije, ljudi in običaje. In ko se vrnem domov, si vsakič znova rečem:" Srečna sem, ker živim v raju!"
- PRIJATELJE, tiste, ki živijo doma in tiste, ki so se raztepli po svetu, tiste, ki živijo v računalniku in tiste, ki živijo na papirju. Vse! Rada jih, ups, vas imam, ker mi pomagate, ko ne vidim izhoda iz teme. Takrat se vedno najde kdo, ki prižge vžigalico :) Sem vam že povedala kako lepo je brati vaše mejle? Pa čeprav so v njih neumnosti. Polepšajo mi dan!
- JEZIK, ker je del moje identitete. Rada imam kraško narečje, ker je lepo, ker ima tisti nemogoči GH in vse tiste W-je namesto O-jev. In rada imam Slovenski jezik. Ne, nisem rekla lublanš'no... Slovenščino!
- ČAJ, ker je dober, ker poživi in ker čudovito diši!
- BAZILIKO, ker izboljša okus jedem in ker bi bilo življenje brez nje pusto :)
- POLETJE, ker je toplo in sončno... in ker so takrat ljudje bolj veseli, zgovorni in imajo iskrice v očeh.
- KAVO, ker me dokončno prebudi in pripravi na napore delovnega dne!
- MORJE, ker je mokro, slano in brezmejno in mi daje občutek ugodja in svobode!
- BURJO, ker je faca, ko odpihne urejenim gospem klobuke z glav! Ker je samosvoja in ker odnese turobne oblake in razjasni nebo... in ker odpihne slabo voljo, težke misli in mi zbistri glavo!
- KRAS, ker sem tam doma. Ker je neprijazen in pust...ampak samo v glavah neprijaznih in pustih ljudi. Zame je raznobarven, vesel, kamnit, bel in nasmejan.... in MOJ!
- MAČKE, ker so tako iskrene v svoji neiskrenosti, ker so mehke, tople, kraljevske in pametne. Ker so mačke!
- ŽIVLJENJE, ker je mozaik vseh zgoraj naštetih stvari in še neomejene množice drugih, mogoče navidez nepomembnih, reči.

Kavč

Glede na moje pritoževanje in cmihanje je vsem že jasno, da trenutno živim v stanovanju, ki je (recimo tako) opremljeno le tretjinsko. Bo boljše. Ker potrebujem opremo, redno obiskujem spletne strani Ikee in listam spletne kataloge. Poleg opreme za svojo sobo, gledam tudi kaj bi sodilo v ogromno dnevno sobo. Kavč, seveda! Le kako nisem sama prišla do te ideje?!
Katera je prva stvar na katero pomislite ob besedi kavč? Ah, sploh ne vem, če hočem vedeti. Mene kavč asociira na televizor. Vas ne?!
Torej, trenutno se ubadam z mislijo kaj mi bo kavč, če ne mislim imeti televizorja. A ima postavitev kavča v dnevno sobo potemtakem sploh kakšen smisel? Namesto kavča bi si lahko namestila domačo telovadnico, mizo za biljard (no ja, no ja... saj ga vendar ne znam igrati), šivalni stroj... karkoli!!!
Mogoče bo pa moja dnevna soba malo posebna. En tak prostor namenjen izključno sprostitvi. Gugalnik, udoben ležalnik ali fotelj, mizica za kozarec in mrak. Morebiti lučka za branje knjig in nič novodobnih tehnoloških igrač....

Ah ja, kakšno barvo kavča mi torej priporočate za dnevno v kateri so tla temnosiva?

Brez navdiha

Včasih bi rada kaj pametnega napisala. Kaj globokega. Ali pa vsaj kaj zabavnega. Pa ne najdem navdiha!

Je to pomanjkanje domišljije? Ozkost? Zmanjšano delovanje sive celice? Ali pa je to mogoče zaradi dejstva, da se nisem udeležila Wernerjevega koncerta z gosti, ki ga je imel v mojem domačem kraju?

Verjetno je krivda v tem zadnjem. Človek je pač car. Lep in nadarjen. Ubijalska kombinacija. In jaz grem in zamudim dogodek leta! Ma kaj leta… desetletja!

Res mi je žal. Mogoče pa najdem kje na spletu njegovo diskografijo?!

Wired again

Pravzaprav... sploh nisem ožičena, temveč brezžičena.
Kakorkoli, uspelo mi je vzpostaviti zvezo s svetom in ta je seveda takoj manjsi... in bližji!

Se beremo!

Deveti marec

Ne morem verjeti, nono, da sva natančno pred letom dni skupaj sedela na kavču v tvoji dnevni sobi. Praznoval si 90. rojstni dan in bil si obkrožen z ljudmi, ki so te imeli radi. In še te imamo. Od takrat, Nini, se je spremenilo toliko stvari. Pravzaprav ogromno.

Sredi poletja si odšel. Za vedno. Čeprav sem nekako bila pripravljena, in vem, da si bil ti tudi, se je moje življenje kar ustavilo za nekaj tednov, potem pa se je začelo vse odvijati z bliskovito naglico.

Ker nisi uredil stvari, kot bi bilo treba, nismo mogli obdržati stanovanja. Žal mi je. Zgodilo se je pač natanko tisto, česar si se bal.

Sprejela sem službo v Luksemburgu, ki je seveda ne bi, če bi bil še živ. Mogoče sem naredila napako. Verjetno sem jo res, ampak vseeno mislim, da se bo na koncu izkazalo, da le ni bila tako huda napaka. Veš nono, v teh časih je zelo težko živeti v Sloveniji.

Meni ni lahko, ko se bodo stvari uredilo, mi bo lažje. Še posebej ker vem, da si vseeno med ljudmi, ki te imajo radi!

PS.

Čeprav vem, da nisi ti tisti, ki straši Ljubo, temveč njena kosmata vest, je fajn, ker je vsakič bolj bleda!

Še sem tu

Ne, nisem še izginila z obličja Zemlje, le malce dela sem imela z menjavo geografske pozicije. Še sem tu... vsaj v mislih, toda kmalu bom nazaj (I'll be back, bi rekel Arni).
Hkrati s tem spletnikom kanim opisovati tudi zgode in nezgode iz Luksemburga. Nekateri zapisi bodo samo tam, nekateri tukaj, nekateri pa se bodo podvajali. Toliko v vednost.

Zaradi bolezni v ansamblu predstava odpade. Prosimo za razumevanje!

Eh, današnji naslov sem si izposodila kar iz teatra. V bistvu sploh nisem tako močno v temo brcnila… to, kar se mi dogaja z operacijo, je pač ena tragikomedija.

Da ponovim čisto na kratko.

Novembra mi je zdravnica namignila, da bi bilo zelo dobro, da bi se odločila za operacijo mioma. V decembru sem kot samoplačnica (da sem se pač izognila polletnemu čakanju) odpravila na pregled v Ljubljano, kjer so mi zopet toplo priporočali poseg. Rečeno- storjeno! Ker poseg ni plačljiv (seveda… pregled je, poseg pa, kjer te lahko malo zašuštrajo in mora biti zraven zavarovalnica, ne) sem se pridno postavila v vrsto in čakala. Prijazna »teta« mi je rekla, naj za točen datum pokličem enkrat sredi januarja, da pa se bo operacija zgodila konec januarja ali pa v začetku februarja. Ko sem poklicala sredi januarja, me je taista teta vprašala, kje sem bila toliko časa. Prosim?! Meni je bilo rečeno, da naj ne utrujam do takrat… in pač nisem. To sem osebi tudi povedala. Razumevajoče mi je pritrdila in mi rekla, da ima datum zame. Drugi april. Kaj??? Kam sodi drugi april… je to konec januarja ali mogoče začetek februarja? Zaradi tega posega sem sprejela službo v Luksemburgu z marcem in ne sredi januarja, oni pa sedaj meni o aprilu. Ko sem razložila, da mene pa drugega aprila ne bo na ozemlju podalpske državice, mi je sestra na drugi strani žice rekla, da naj pokličem malo kasneje. In sem. Povedala mi je, da noče nobena pacientka zamenjati datuma z mano. Seveda ne, če pa čakajo mesece na operacijo! Saj niso neumne!!! Nato mi je predlagala, da na svojo željo zamenjam zdravnika. V bistvu mi je bilo čisto vseeno… ko si v narkozi se itak ne zavedaš kdo te reže. Zamenjala sem in dobila datum 18 februar. Khm… ok, no. Malo sem bila v dvomih, ker po enem tednu poberejo šive, po dveh tednih sledi kontrolni pregled in glede na to, da nameravam 28 februarja odriniti v svet, bi pač kontrolni pregled špricala.

Prišel je datum operacije in tudi obvestilo, da se zaradi odsotnosti zdravnika operacija prestavi. Za nedoločen čas. Fino ne? V srednji šoli smo v takem primeru dobili suplence, tukaj pa… še malo več čakanja in bolečin. Koga briga, saj ne boli njih. Oz… boli jih ne, bôli pa.

Na obvestilu je na roko dopisano, da naj pridem na operacijo v petek, 22.2. Upam, da je šala. Sicer ne najbolj posrečena, pa vendar šala. Tudi če me v soboto operirajo (prideš pač dan prej v bolnico), nimam lastnosti ekstra hitrega zdravljenja, da bi bila do četrtka že nared za 1000 km dolgo pot.

Kako se počutim? Najprej sem bila razočarana, ker bom morala še vedno živeti z bolečinami. Razočaranje je zamenjala jeza in kasneje bes. In spet razočaranje nad našim zdravstvom. Državo. Vsem skupaj. Na koncu pa… ko sem se pomirila, pa sem si rekla, da se vse zgodi z razlogom. Sicer ne poznam neke pametne razlage zakaj bi bila odpovedana operacija dobra stvar, ampak… kdo ve?!

PS.
Moj bes se je med pisanjem bloga kar malo polegel. Če bi se takoj spravila pisati, bi bile besede veliko težje :)

Častna straža

Ehh, gledajoč Trenja sem ugotovila, da je naš predsednik simbol, institucija in kaj vem še kaj. Pametne glave se prerekajo o tem ali naj Danila preselijo v rezidenco ali ne, ali naj mu postavijo stražo ali ne.
Če že mora straža biti, naj bo taka, da bo simbolizirala Slovenijo in naše bistvo. Jaz predlagam ... KURENTE!

Dvojne črke

Ah ja, le kaj me je danes zmotilo na SiOlovem portalu?
Vem, da vsi delamo napake, ampak imena citiranega časopisa pa res ne bi bilo treba napisati narobe. Če je nekdo prebral časopis, da ve kaj noter piše, potem bi se lahko potrudil/a in pravilno napisal/a ime "La Repubblica" in ne "La Republicca". V novici je ime časnika napisano dvakrat- enkrat prav in enkrat narobe.
Mogoče malo dlakocepim. Moti me to, da če naši novinarji (ali kdorkoli že) napišejo kakšno tuje ime narobe jim je oproščeno, če pa tujci napišejo naša imena narobe, so pa takoj debili, neukeži in podobno.

Si(V)Ol

Vsakič, ko prejmem SiOlovo položnico ali pa ko želim kaj od njih, se vprašam, zakaj, zavraga, še vztrajam kot SiOlova naročnica.

Glede na to, da je pri nas možen priklop na Amis, na Tuš, T2 in celo na kabelski net, jaz še vedno vztrajam in se izgovarjam, da je moj uradni email naslov pač na SiOlu in bi sedaj bilo rahlo nerodno, če izbrišem račun.

»Saj je lahko,« mi pravijo, »Vsem v svojem imeniku pošlješ mail z novim naslovom in je.« Enostavno… za tiste, ki imajo imenik. Jaz ga namreč nimam.

Pred mesecem dni sem se odločila, da je 40 evrov mesečno za linijo 2 MBs/348 kBs odločno preveč in zato sem poklicala na SiOl. Prijazen dečko mi je povedal, da za manj denarja dobim čisto spodobno linijo 5/2 MBs. Povedal mi je še, da bo v kratkem do nas priromala optika, do takrat pa lahko uživam v liniji 5/2. Bilo je pred prazniki, zato mi je rekel, da se bodo iz montaže oglasili v roku enega meseca. Ker se mi je zdelo to dosti, mi je pojasnil, da pač reče en mesec, v resnici pa to traje največ 14 dni.

Minil je Božič, prišlo je novo leto, pa še pravoslavni Božič in pravoslavno novo leto, SiOlovih ljudi pa od nikoder.

O ne, tako pa se ne bomo šli!

Prejšnji mesec sem vsak dan klicala SiOl, poslušala glasbo in obvestilo, da so vsi operaterji zasedeni, do onemoglosti. V četrtek se mi je končno nasmehnila sreča. Jaj!

Na SiOlovi strani se mi oglasi rahlo zdolgočasen ženski glas: »Dober dan.«

»Dan, a veste, mene zanima kaj je z mojo spremembo paketa. Teh vaših ljudi kar ni in ni.«

»Jaaaaa, kdaj ste pa naročili spremembo?«

»Decembra.«

»Sam mal…« Nekako se mi je zdelo, da mi ne verjame, da je že toliko časa.

»A mi poveste uporabniško ime?«

Povem uporabniško ime, potem pa tišina. Občasno slišim presekane besede in odmev tipkanja. Nič.

Čakam.

Čez nekaj minut se zopet javi deklič, ki mi prijazno (vav, kakšen preobrat) pojasni, da začuda mojega naročila niso obravnavali, čeprav so ga dali v montažo že 17 decembra. Kaj vse se živemu človeku pripeti! Ampak… zakaj vedno meni?!

Na koncu se mi že osladno prijazno zahvali za potrpežljivost in mi zagotovi, da bo osebno poskrbela, da bom dobila novo hitrost že naslednji teden

Sedaj čakam… in razmišljam, če ni čas, da bi SiOl spremenil ime v SiVOL. Ime, ki si ga zlahka zapomnimo, pa še tržili bi ga z lahkoto.

»A na SiOlu si?«

» Mater Si VOL!«

Magla svuda, magla oko nas...

Včeraj sem se kar začudila, ko je stric na TV povedal, da so imeli v LJ letos le pol ure sonca. Žlehnobe bi verjetno rekle, da je še to preveč. Mi smo ga imeli malo več, danes pa nas je obiskala megla. Taka prava... gosta... ljubljanska... Verjetno je to zato, ker je danes petek in bo gospoda ljubljanska "udarila" na Primorsko na oddih in če je megla, se bo pač počutila bolj domače v naših krajih.
Pa še sosedov jim ne bo treba gledati.

Novost iz Fructala

No, pa sem dočakala prvi slovenski vplastenkan smoothie. In kaj je smoothie? Gost sadni napitek, navadno iz sveže iztisnjenega soka, ki mu nekateri dodajo tudi jogurt. Meni je všeč, ker je zelo gost in ker ima vitamine. Če začneš dan s smoothijem, si ves dan ekstremno dobre volje. Vsaj name tako učinkuje.

Nekje sem prebrala, da pri Fructalu iščejo slovensko ime za smoothie. Baje so predlagali pripitek (prigrizek+ napitek). Ha! Po tej logiki bi lahko bil tudi nagrizek.

Kaj pa me pri smoothiju moti? Cena. 1,51 € za 2 dl užitka je malo preveč.

Kdo piše in kdo bere…

… bloge? Ob poplavi blogov se človek resno vpraša kdo jih piše in kdo, na drugi strani, jih bere. Nekako se mi vsiljuje slika, da jih pišejo in berejo ljudje v državnih službah, ker tam (po defaultu) ljudje nič ne delajo, pijejo kavo in se dolgočasijo. Sama sem v državni službi in jih ne utegnem brati. Žal.

Nekateri so zelo iskrivi in zanimivi, drugi so zgolj kolaž že videnih videov z youtuba, spet tretje pišejo skrajno nezadovoljni ljudje, ki popljuvajo vsako obstoječo stvar, četrti spominjajo na male enciklopedije v duhu »how to«, pete pišejo provokatorji itn.

Ko sem se odločala za naslov diplomske naloge, sem kar dolgo razmišljala o temi svoje naloge. Vedela sem, da se bom ukvarjala z nečim kar je povezano s spletom. In sem se. Mentorica mi je namignila, da bi bilo zanimivo raziskovati »področje« blogov, ki pa je bilo pred štirimi leti še precej v povojih. Spletnik, po vzoru angleških skovank, naj bi bil spletni dnevnik, vendar se mi dozdeva, da blogi to niso. V otroštvu sicer nisem nikoli pisala dnevnika, zdi pa se mi, da je dnevnik vsekakor bolj oseben, intimen, razmišljujoč kot blog. Papir še vedno prenese več kot splet. Čeprav že vrabci čivkajo o tem, da je splet medij brez cenzure, neke vrste anarhični medij v katerem lahko vsak »pove« svoje mnenje, temu vseeno ni tako. Blog, v katerem bi avtor res napisal VSE, kar bi mu prišlo na pamet, bi bil v naprej obsojen na neuspeh. Najprej bi ga popljuvali, potem pa ga ne bi več brali. A ni blog zgolj potešitev posameznikovega nagnjenja k ekshibicionizmu?

Kakšni blogi so mi všeč? Nisem redna bralka, pa vendar so mi všeč tisti, ki so družbeno kritični oz. ki so odgovor na kakšno malenkost, ki se zgodi ali pa zmoti avtorja. Recimo raztrgana nogavica, na sicer urejeni dami, je lahko povod za zapis, ob katerem se ljudje smejijo kot pečene repe. Ali pa počena guma in pravnik, ki jo menjuje. Ah, to pa so že ZF štorije.

Lepo je brati bloge, za pisanje pa, žal, ponavadi ni idej in časa.

V prihodnjih dneh bodo sledile malo starejše objave. Sicer so bile napisane, pa ne objavljene. Razlog? Lenoba, nezanimanje, slaba energija, neugodna konstelacija...

2008

Malo pozno, pa vseeno bi vam rada zaželela, da bi bilo leto 2008 pozitivno na vseh področjih...
razen na testu za HIV.