Po moje ni bilo časopisa oz. medija, ki ne bi v preteklem tednu uporabil te besedne zveze. Najprej so pisali, da bodo meje padle, potem meje padajo in nazadnje meje so padle. OK, konfina ni več… in? Malo bedno se mi je vse skupaj zdelo, ko so po TV kazali razne dokumentarce in v njih so ljudje jeli razlagati kako je meja presekala narod, razmejila družine in kaj vse so tihotapili. Strinjam se, da meja ni bila ravno pravična (kdaj pa je od politikov prišlo kaj pravičnega???) ampak iz vsega napisanega in povedanega, je človek dobil občutek, da smo Slovenci narod švercerjev oz. tihotapcev. Pa naj se potem psihologi ne čudijo, da imamo Krpana za junaka!
Sama že vse življenje živim blizu meje. No ja… relativno blizu. 1500m je blizu, pa recite kar hočete. In kaj meni pomeni meja (ups, mi je pomenila, ker je ni več)? Sedaj bi rekla, da ta meja ni zgolj meja med dvema državama, temveč med dvema jezikovnima skupinama in dvema svetovoma. Ko sem bila še majhna, je prestop meje pomenil vstop v obljubljeno deželo. Tam ni bilo pomanjkanja kave, praška, čokolade, ne, tam je bilo vsega dovolj. Verjetno sta generaciji naših staršev in dedkov mejo občutili drugače, ampak verjemite mi, da moja generacija »železne« meje ni občutila. Zato verjetno ne razumem ljudi, ki so se ob padcu konfina veselili kot majhni otroci. Halo! V zadnjih 10 letih sem na meji mogoče trikrat pokazala prepustnico. Nobenih problemov.
V četrtek zvečer sem se odpravila na mejni prehod Fernetiči, ker sem želela sodelovati pri pisanju zgodovine. V velikem šotoru so se zbrali politični veljaki, nastopajoči in firbci iz obeh strani meje. Proslava je bila… kakršna je pač bila. Kasneje sem slišala komentarje, da pač niso pričakovali toliko ljudi in da to ni bilo mišljeno kot ljudsko slavje. Oprostite, toda, če na meji postavite šotor in slavje ob vstopu v sceghensko območje oglašujete v medijih, potem je jasno, da lahko pričakujete ljudi. Italijanska pošta je vsaj prodajala spominske kartoline s posebnim žigom, na naši strani si pa lahko dobil žig v potno listino, če si strica policaja milo in proseče gledal. Prireditev se je imenovala »Kras brez meja«, zato sem se spraševala kje sta bili tipični kraški dobroti… pršut in teran? OK, nihče ni pričakoval pršuta zastonj, če bi pa naša občina častila 500 lirov kuhanega vina, pa tudi ne bi bankrotirala. O Vivaldiju, ki nekako ne sodi v kraški kontekst tudi ne bi izgubljala besed.
Fizična meja je zgodovina, pa čeprav so v petek na Italijanski strani policaji usmerjali promet, ker pretok vozil skozi (sedaj že bivšo) mejo še ni domišljen in verjetno bo potrebna kakšna smrtna žrtev, da se bodo pametne glave usedle skupaj in našle briljantno rešitev. Kot sem že rekla, fizičnih meja ni več, žalostno pa je to, da meje v glavah ostajajo.
