nedelja, december 23, 2007

Meje padajo

Po moje ni bilo časopisa oz. medija, ki ne bi v preteklem tednu uporabil te besedne zveze. Najprej so pisali, da bodo meje padle, potem meje padajo in nazadnje meje so padle. OK, konfina ni več… in? Malo bedno se mi je vse skupaj zdelo, ko so po TV kazali razne dokumentarce in v njih so ljudje jeli razlagati kako je meja presekala narod, razmejila družine in kaj vse so tihotapili. Strinjam se, da meja ni bila ravno pravična (kdaj pa je od politikov prišlo kaj pravičnega???) ampak iz vsega napisanega in povedanega, je človek dobil občutek, da smo Slovenci narod švercerjev oz. tihotapcev. Pa naj se potem psihologi ne čudijo, da imamo Krpana za junaka!

Sama že vse življenje živim blizu meje. No ja… relativno blizu. 1500m je blizu, pa recite kar hočete. In kaj meni pomeni meja (ups, mi je pomenila, ker je ni več)? Sedaj bi rekla, da ta meja ni zgolj meja med dvema državama, temveč med dvema jezikovnima skupinama in dvema svetovoma. Ko sem bila še majhna, je prestop meje pomenil vstop v obljubljeno deželo. Tam ni bilo pomanjkanja kave, praška, čokolade, ne, tam je bilo vsega dovolj. Verjetno sta generaciji naših staršev in dedkov mejo občutili drugače, ampak verjemite mi, da moja generacija »železne« meje ni občutila. Zato verjetno ne razumem ljudi, ki so se ob padcu konfina veselili kot majhni otroci. Halo! V zadnjih 10 letih sem na meji mogoče trikrat pokazala prepustnico. Nobenih problemov.

V četrtek zvečer sem se odpravila na mejni prehod Fernetiči, ker sem želela sodelovati pri pisanju zgodovine. V velikem šotoru so se zbrali politični veljaki, nastopajoči in firbci iz obeh strani meje. Proslava je bila… kakršna je pač bila. Kasneje sem slišala komentarje, da pač niso pričakovali toliko ljudi in da to ni bilo mišljeno kot ljudsko slavje. Oprostite, toda, če na meji postavite šotor in slavje ob vstopu v sceghensko območje oglašujete v medijih, potem je jasno, da lahko pričakujete ljudi. Italijanska pošta je vsaj prodajala spominske kartoline s posebnim žigom, na naši strani si pa lahko dobil žig v potno listino, če si strica policaja milo in proseče gledal. Prireditev se je imenovala »Kras brez meja«, zato sem se spraševala kje sta bili tipični kraški dobroti… pršut in teran? OK, nihče ni pričakoval pršuta zastonj, če bi pa naša občina častila 500 lirov kuhanega vina, pa tudi ne bi bankrotirala. O Vivaldiju, ki nekako ne sodi v kraški kontekst tudi ne bi izgubljala besed.

Fizična meja je zgodovina, pa čeprav so v petek na Italijanski strani policaji usmerjali promet, ker pretok vozil skozi (sedaj že bivšo) mejo še ni domišljen in verjetno bo potrebna kakšna smrtna žrtev, da se bodo pametne glave usedle skupaj in našle briljantno rešitev. Kot sem že rekla, fizičnih meja ni več, žalostno pa je to, da meje v glavah ostajajo.

ponedeljek, december 17, 2007

Ena, dve o nakupovanju

Pred nekaj dnevi sem na netu, natančneje, na facebooku, reševala nekakšen osebnostni test. Ameriški, da ne bo pomote. V testu je bilo zastavljeno vprašanje, na katerega je bilo potrebno odgovorit tako, da si izbral eno izmed ponujenih fotografij. Na vprašanje o tem kaj je za reševalca sprostitev, je bil en od ponujenih odgovorov tudi nakupovanje.

Meni se zdi nepojemljivo, da sploh stlačiš v isti stavek sprostitev in nakupovanje!!!

V soboto sem se vračala iz Izole, kjer se trenutno zdravi moja nona. Ker je Koper na poti domov in ker sem potrebovala darilo za sestričnin rojstni dan, sem se ustavila v Kopru. Parkirišče, ki je ponavadi na pol prazno, je pokalo po šivih. Neverjetno. Za dobiti prazno parkirno mesto, je bilo potrebno narediti en velik častni krog. Zabava? Sprostitev? Pa kaj še!

V centru gneča. Praznih vozičkov je bilo le za vzorec. V veselem decembru gužvanje (ahh, saj vem, da se gužvi reče gneča, samo potem se iz gneče ne da izpeljati uporabnih besed kot so gužvanje in gužvati… kaj naj uporabljam gnečenje in gnečiti se?!) dobi nove dimenzije. Povsod ljudje s prepolnimi vozički… a res potrebujejo vso tisto navlako? Obdarovanje je že zdavnaj izgubilo svoj pomen, ker so darila prevelika, predraga in prekičasta. In zakaj se je treba obdarovati prav decembra? Čevlji so decembra znižani za čudovitih 15%. A kdo pomisli na januar, ko bodo razprodaje, in bodo zimske cunje in obutev znižani tudi do 50%? Jah, takrat ne bo denarja in sploh… novoletnih daril se ne daje in prejema v januarju, a ne. Človeka kar strese ob misli, da ljudje jemljejo kredite zato, da lahko kupijo darila. Malo zdrave pameti, no.

Moje »gnečenje« je bilo zgolj kratkotrajno. Frk v trgovino z računalniki, posvet z zdolgočasenim prodajalcem (za nasvet sem ga vprašala zgolj zato, da se je možak pomembnejšega počutil), plačilo in zvizzzzz ven, v avtomobil in domov. Če bi spletna trgovina imela disk na zalogi, bi mi bila prihranjena tudi sprostitev v nakupovalnem centru.