Posebna zahvala...

tistemu (ali tisti), ki je na kovček namontiral/a koleščka. Res hvala!

Bruselj- prvi vtisi (3/5/7)

Vem, vi to berete lepo pretipkano in urejeno, jaz pa ležim na veliki snežno beli postelji, poslušam Gunse in pišem. Aja, pozabila sem omeniti majčkeno podrobnost. V Bruslju sem. V neposredni bližini cerkve Sv. Katarine.

Kaj vas zanima o Bruslju? Moje mnenje, moji občutki? OK, naj vam bo.

Še nikoli nisem bila v mestu, ki bi v meni zbudilo toliko nasprotujočih si čustev. Najprej se mi je zdel velik, konfuzen in umazan. Danes se mi zdi majhen, dokaj urejen in še vedno umazan. Pa ni samo Bruselj majhen, tudi svet je tak.

Na dan prihoda sem na letališču srečala dva Italijana, ki sta bila ravno tako zbegana kot jaz. Ker sta bila oborožena z zemljevidi, vodiči in podobnimi stvarmi, sem pristopila k njima in ju povprašala, če gresta v center. No, končalo se je tako, da sem jaz dobila informacije in pomagala njima. No, potem se v torek s Tanjo mirno sprehajava po Gentu, ko zaslišim:« Oooo, signorina, come va?« Bila sta Italijana z letališča. Mogoče se čudno sliši, ampak kar milo se mi je storilo, ko sem uzrla znana obraza… in sem jima veselo pomahala.

Danes (se pravi v sredo), sem po »mučenju« šla na sprehod do Grand Placa in ravno sem razmišljala, kako hecno je bilo srečati Italijana…. Ahhh, kako ste uganili???? Izza vogala… spet onadva! Kar nasmejali smo se, saj smo bili že stari znanci. Sicer pa je to starejši (no ja, recimo) par iz okolice Benetk, ki se domov vrača… jutri! Je svet majhen ali ni?!

Pred pisnim testom sem malo postavala po bližnjem parku in ko se je prikazala prva oseba, sem jo takoj napadla:« Excuse me, are you here for EPSO exam?«

Ona kar zažari:« Yeah, you too?«

»Aham. And where are you from?«

»Slovenia. Do you know it?«

»Ooo, jst tudi!«

Pa pravi ona: » Ma ku fajn!«

»Gorica?«

»Okolica. Ti?«

»Sežana.«

Potem mi pa pupa reče: »Saj zjutraj je bil na ustnem delu tudi en fant iz Sežane!«

»Ma ja,« kar nisem mogla verjeti. Takoj zatem pa sem za seboj zaslišala: » Oooo, Valentina!«

Obrnila sem se in ja, res je bil tam eden iz Sežane. Bivši sodelavec iz Casinoja.

Če mi še kdo reče, da svet ni majhen, ga bom na gobec!

Gremo nazaj v Bruselj. Torej… najprej mi je bil beden, potem zanimiv, pa kičast, pa spet šarmanten, nato umazan, zabaven… Očitno je Bruselj mesto tisočerih obrazov in prepričana sem, da sem opazila malenkosti, ki jih ostali ne, po drugi strani pa so mi »ušle« tako očitne stvari, da se lahko samo čudiš. Kot vedno.

Že doma sem si sestavila okvirni načrt ogledov. Kar ponosna sem nase, da mi je v veliki meri uspelo videti vse z lista. Prvi dan sem si ogledala Grand Place (ali Groote Markt), ki pa je bil zame zgolj skupek kičastih stavb. Nato sem šla v muzej čokolade, kjer nam je Jean prikazal in opisal proces pridelave kakava in predelave v čokolado. Zelo zabaven je bil. Njegova angleščina z rahlim francoskim naglasom je bila očarljiva, ko pa je spregovoril v francoščini, pa je bil kar za … Dasiravno blond. Deeeesetkaaaaa!!!

V nedeljo sem si privoščila vodeni ogled mesta in, glej ga zlomka, kičaste hiše na glavnem trgu so dobile imena, svoje zgodbe in legende. Kar naenkrat so postale zanimive, enkratne, skrivnostne… Z avtobusom smo si ogledali mesto in bilo je res super. Vodič je bil dober… kot vodič, nikakor ne za popapcati. Moja prvotna ideja je bila videti mesto iz avtobusa, potem pa iti v Atomium. Načrte so mi prekrižali skavti, ki so imeli v mestu zbor. Bilo jih je 100 000 in bili so… POVSOD!!! Večinoma so bili Belgijci, slišala pa sem tudi Italijane in Špance. Tako sem se morala zadovoljiti z ogledom mesta kot celote. Da ne bi kdo mislil, da sem bila revica čisto sama. Pred mano sta sedela Američana, ki pa sta bila zelo simpatična. Ona profesorica v srednji šoli, on rojen Indijec s Ph.D. iz politologije. Pa je padla debata o arogantnem Bushu (njen opis, ne moj), o možnosti, da Billy Clinton postane prvi damec Amerike… celo o maršalu Titu smo modrovali.

Čeprav so tudi ostale četrti Bruslja lepe, sem ugotovila, da sem pri izbiri nastanitve imela kar srečno roko.

Popoldan (še vedno govorim o nedelji) sem se odpravila odkrivati mesto. Ko sem korakala proti glavni postaji (Gare Central / Centraal Station), sem ugotovila zakaj se mi je mesto sprva zdelo grdo. Enostavno sem ga sodila po prvem vtisu oz. stiku. Gare Central je grda in umazana, čeprav je delo priznanega arhitekta. Bljak!

Metro me je peljal do Jubel Parka, ki se nahaja v EU četrti. Za ogled glavnega muzeja sem bila malce pozna (za ogled bi imela na razpolago le dobro urico, kar pa je odločno premalo), zato sem si ogledala muzej orožja in sam park. Zanimivo!

Še dobro, da s seboj nisem imela korakometra, saj bi mi konec dneva naštel kar nekaj kilometrov. Noge so pa vseeno boleeeleeeeeee.

Prišel je ponedeljek, ko je večina muzejev zaprtih. V hostlu sem prebrala mail, da je Tanja (dopisovalka iz Genta) dobila moje pismo in predlagala srečanje v Gentu. Ma ne no, torek sem imela rezerviran za selitev v drug hotel, za smiljenje sami sebi in za paniko. Haloooo… nič srečanj!

Že zgodaj zjutraj (OK, ob 7.15) sem vzela svoje mp3 igralo, na katerem je bil naložen D'Tour vodič po mestu in šla… spet na Grand Place. Malo se ponavljam, a ne? D'Tour je super vodič. Glas te vodi po ulicah, ki se drugače zdijo nepomembne in nezanimive, v resnici so pa polne legend, zgodb in zanimivosti. Zatopljena v glas, ki me je vodil po mestu, sem kar debelo pogledala, ko me je skoraj podrla opotekajoča se oseba v ekstra visokih petah. Če ne znaš hodit, se sezuj!!! Komaj, ko sem jo tretjič pogledala, sem doumela, da je ON in ne ona. Pa mi je ravno takrat glas jel razlagati, da sem v trendy gay četrti. A ja?!

Vsekakor vodič, ki ga priporočam. Popoldan sem enako blodila po četrti Merolle. Verjetno sem bila jako smešna, ko sem se režala zgodbicam in pripombam, ki sem jih slišala v svojih ušesih.

Aja, pa v muzeju mode in čipk sem bila. Celi dve uri. In v muzeju piva. Maaa, ne morem domov brez, da bi poskusila belgijsko pivo, no! To bi bilo bogokletno!

Naj vas potolažim- pila sem light pivo in ja, uni tip tam je bil luštkan. Tudi ob prihodu v muzej, ne samo po popitem pivu!

Oh, smo že pri torku. To je bilo pa… VČERAJ! Najprej sem se preselila v hotel v četrti Sv. Katerine. Z metrojem sta dve postaji, peš pa samo 10 minut, mogoče 15, no. S kovčkom pa… NEIN DANKE! Alain (lastnik hotela) mi je res polepšal dan z besedami: »Third floor, no lift.« Juhej!

Soba je čisto fajn. Postelja, TV, telefon, kopalnica… totalen komfort. Ravno sem se namenila cmihati in smiliti sama sebi, ko me je poklicala Tanja, da me pričakuje. In sem šla v Gent. Na postaji, ko sem čakala vlak, se je vlak, ki naj bi odpeljal pred »mojim« (vlaki šibajo s vsakega perona na 3 minute), meni nič, tebi nič… pokvaril. In potem sem kljub neznanju valonščine in flamščine, doumela, da moram na drugi peron. Jejhata!

Tanja. Tanja je moja dopisovalka kakšni dve leti in čeprav sav si po moji krivdi izmenjali bore malo pisem, svase takoj zaštekali. In spet se je ponovilo: čeprav se po fotkah nisva poznali, sva se takoj našli. Ker je imela že več tujih obiskovalcev, se je izkazala kot zelo dobra vodička. Tako sem v petih urah videla najpomembnejše lepote Genta in se zraven zabavala in naklepetala. Gent je lep, ljudje moji. Brez nebotičnikov in novodobnih konstruktov. Star. Čudovit. Pakirat kovčke in v Gent. Takoj!

Tanja je enkratna oseba. Nič manj odštekana kot v pismih. No… a sva mojstrici improvizacije ali ne? Nič cincanja… pridi, ne prit, pridem, mogoče.. ja, ne… hop na vlak in v Gent!

Do Genta je bil na vlaku en res… po moje, bi tukaj pasal izraz HUD… tip. Temnolas, temnook… res lep, bi se reklo. Anglež. Malo paradoksalno, da uporabljam besedi lep in Anglež, opisujoč isto stvar. No ja, po treh telefonskih pogovorih smo vsi v vagonu vedeli, da se je zaklenil iz stanovanja in da mu bo sosed, ki je Španec, vlomil, da bo lahko prišel do službenega telefona, ki ga nujno rabi. Dela pa za zdravstveni oddelek pri EU. Who cares… lep in tečen!

Nazaj "domov" je bil vlak nabito poln in sem morala stati. Pa sem se zapletla v pogovor z mladimi Poljaki. Ena izmed njih mi je povedala, da je natakarica, da zasluži 1200 evrov mesečno in da s prijateljico plačujeta skupaj 700 evrov mesečno za dvosobno stanovanje. Excuse me? Saj to je cenejše kot pri nas!

Uhh, toliko o vtisih. O intervjuju pa naslednjič! Au revoir!