Vem, nekateri blogobralci mislijo, da sem izginila z obličja zemlje. Tudi na netu se ne pojavljam pogosto, na maile ne odgovarjam redno… čisto sem se »odnetala«.
Pa ni ravno tako. V bistvu sem pisala offline blog ves čas, vendar se mi je po »drugem branju« pisanje vedno zdelo tečno, zamorjeno, pusto… natančno tako, kot ne bi smelo biti.
Verjetno vas zanima kako sem se navadila na delo… ups, tlako.
Hja, kaj naj rečem. Prvi delovni dan bi lahko uvrstila v kategorijo »za pozabiti… čimprej«. Veliko novih pojmov, ki jih prej še nikoli nisem slišala, novo okolje, sumničave osebe… bljak! Prvi teden sem se resnično počutila kot tlačan, ki je imel na izbiro, da gre v zapor ali pa na delo. Najprej sem bila obravnavana kot kakšen debilko. Prva dva tedna sem urejala pošto in arhiv. Velik intelektualni izziv, kajne?
Ko sem osvojila pošto in arhiv, sem prevzela koledar (prosim, ne me spraševati o podrobnostih), izdajo historičnih izpiskov in podobne stvari. Očitno sem se kaj hitro izkazala za zaupanja vredno osebo, saj že nekaj časa smem uporabljati računalnik, pisati opomine, dopise in celo lustrume. Juhej!
No, da naredim obračun tega, kar mi je pretekli mesec prinesel.
1. Ugotovila sem, da se da delati tudi v ženski sredini… malo takta in diplomacije (ki sicer ni ravno moja močna stran) in gre.
2. Naučila sem se delati, da izgleda, da delam. Zmedeno povedano? Emmm, torej gre za to, da nikoli ne izgleda, kot da se dolgočasim, čeprav se. Miza mora biti vedno obložena s papirji, barvnimi listki, tono različnih žigov… Vtis, ki ga dobi človek, ki vstopi v moj delovni prostor je vedno tak, kot da deeeelaaaam. Mislim, da je to največji podvig preteklega meseca. Večinoma imam vsak dan dela za kake štiri ure… potem pa deskam po spletu, pišem pisma, berem zemljiškoknjižne zadeve… Problem pa je, da je moja pisarna prehodna in tako imam precej obiskovalcev.
3. Beroč zgoraj omenjene zadeve, sem prišla do novih informacij. Na zemljiško knjigo gledam z drugega zornega kota, saj to zame ni več le skupek starih knjig. Vem, da ni najbolj etično prebirati zadev, spoznala pa sem, da so nekateri ljudje, ki se vozijo v najdražjih avtomobilih in dajejo vtis… recimo višjega statusnega razreda… v resnici zadolženi do glave…ali pa še čez. Pa smo spet pri videzu, ki vara.
Za en mesec je kar dovolj, a ne? Sicer pa se trudim, da izvem čimveč stvari. In to ne samo zemljiškoknjižnih… kaj pa vem kdaj mi bo določeno znanje prav prišlo! Veliko sprašujem in navadno dobim tudi odgovore. Če znaš vprašati na pravi način, se vsak rad »izprsi« in pokaže svoje znanje. In od viška znanja in informacij pač ne more boleti glava.
Kaj lahko rečem o delovnem okolju? Glede na to, da je na sodišču 95% žensk, je še kar dobro. Najprej so me referentke malo zviška gledale in strojepiske so me sprejele za svojo, ko pa se je razvedelo, da imam končan faks, so me strojepiske začele gledati kot da sem več vredna in referentke kot sebi bolj enakopravno. Kot, da je izobrazba tako grozno pomembna! Opazila sem, da nižji uradniki..ok, uradnice, gledajo sodnike kot na ena mala božanstva. Zame so sodniki in sodnice le ljudje, ki so pač doštudirali pravo, naredili pravosodni izpit in bili izvoljeni na mesto sodnika. Ne vidim razloga, da bi pred njimi povešala oči, spoštljivo šepetala in mahala z repkom. Resnično spoštovanje se kaže na druge načine.
No tako… par besed o tlaki sem napisala. Pa še kaj bom. Nekoč.
