Sedim za računalnikom in razmišljam kaj naj napišem. Naj bo to dolgo ali skrajšana verzija?
Poskusila bom biti kratka, ne morem pa obljubiti, da mi bo uspelo.
Nekje sredi septembra so v TU- ju objavili veliki jesenski horoskop. Za nepoučene naj povem, da je TU italijanski tednik, kjer se za 1€ lahko poučiš o najnovejših modnih smernicah, o dognanjih s področja zdravega življenja, kuholjubci najdejo noter zanimive recepte, iskalci zaposlitve ideje itd. TU je ena redkih revij, ki jih redno berem (pa še to pod pretvezo, da sem v stiku s pisano italijanščino). Časi, ko sem verjela v horoskope so že davno mimo. No, preberem pa jih občasno še. Jesenski horoskop je napisal, da se je končno nevemkateri planet odločil, da ne bo oviral vodnarjev, temveč, da jim bo pomagal. Po horoskopu naj bi kmalu prišlo do sprememb na delovnem področju, da naj bi mi ta planet omogočil menjavo službe. Premiki naj bi bili najprej majhni, potem pa zelo pomembni za nadaljnje življenje. Juhej!
Kaj naj bi si človek mislil ob takem branju? »Yeah right«, in veselo pišeš prošnje dalje.
Zadnjo soboto v septembru je do mene prispelo pismo. Z zavoda za zaposlovanje so me povabili na pogovor. Zakaj le, če sem bila pa naročena za november?
V ponedeljek sem zgodaj zjutraj odtavala na zavod. Po polurnem čakanju, je k meni pribrzela svetovalka in mi rekla, da me čakajo na sodišču. Sodišče? A? Preden me je skoraj zbrcala z zavoda sem še ujela nekaj o neplačanem delu. Nič jasno.
Sledil je pogovor pri šefu sodišča. Uglajen gospod mi je razložil, da pač potrebujejo delovno silo, ki jo plačuje zavod. Ni mu bilo preveč jasno za kaj gre… meni pa še manj. Po moje se tako nekako vesoljci počutijo, ko pridejo na Zemljo.
Skoraj sem že pozabila na pogovor, ko je v petek zazvonil telefon. Svetovalka na drugi strani žice, mi je rekla, da naj se čimprej naslikam na zavodu, da bova podpisali papirje, da bo lahko postopek za zaposlitev stekel. Izbrana sem bila! Wow… kakšna terna, glede na to, da gre za neplačano delo.
Na zavodu so me seznanili z dejstvom, da gre za usposabljanje na delovnem mestu (kakšno leporečje za neplačano delo), ki se ne šteje v delovno dobo (se pravi, da bo moja delavska knjižica še vedno brezmadežna), da pa na koncu dobiš potrdilo, da si delal in če si priden, tudi priporočilo. Za neplačano delo človek na usposabljanju prejema 60% minimalne plače, kar trenutno znese celih 70.000 sit. Neverjetno! In januarja, ko dobimo evre, ne bo niti 300 evrov. Ekstatične novice!
In kar je najslabše- nisem mogla reči NE. Moj ne bi pomenil izbris iz evidence in odvzem socialne pomoči. Kruuuutooooo!
Ker že dobivam podporo, mi bo zavod plačeval le razliko do tistih 60% minimalne plače, kar pomeni, da bodo moji dohodki le, samo, zgolj… 70k.
Po podpisu je stekel postopek. Poti nazaj ni bilo.
Teden dni po podpisu pogodbe sem srečala šefico Zemljiške knjige (mojo bodočo šefico), ki mi je povedala, da me že čakajo. Ha! Brez papirjev pa ne grem delat! Niet!
Ko sem prebolela tisti prvi šok, sem pričela iskati dobre strani tega dela. Tema. Zelo črna tema. No ja… zimo bom očitno preživela doma, ker je pozitivno, na Zemljiški knjigi sem že delala in poznam osebe, kar je spet pozitivno, malo bom šla med ljudi in razširila svoje socialno omrežje… uau…še nekaj pozitivnega! Saj tudi tečaj računalništva mi ni dišal, pa sem se vseeno nekaj naučila, slišala marsikaj pametnega (recimo za socialno podporo).
Oktober se je bližal koncu in, ko sem bila že prepričana, da bo moj prvi delovni dan v novembru, sem v soboto dobila pismo. Spet! In tam je pisalo, da se moram v sredo, 25.10. zglasiti na Okrajnem sodišču. Začela se bo tlaka!
