Reduce/Reuse/Recycle

Le kdo ne pozna tega znaka? Priznam, da sem kar dolgo mislila, da je to znak za recikliranje, potem pa sem izvedela, da predstavlja 3R- Reduce/Reuse/Recycle. Vedno sem bila bolj »zelena« in če imam na izbiro bolj zelene in manj zelene stvari, se vedno odločim za zeleno, za bio in za pravično trgovino. Prepričana sem, da lahko rešimo svet. Vsi skupaj. Res je, da nam slabo kaže, ampak kaj hočemo, občasno sem optimistka.
Z dvema R-jema nimam pretiranih problemov. Recikliram kar se da. Vem, da je včasih postopek recikliranja dražji, kot če bi stvari pridelovali iz novih materialov, ampak ker ti ne obstajajo v neomejenih zalogah, se je treba pač sprijazniti. V posebno vrečo mečem pločevinke, plastiko in tetrapake, pisma pišem na reciklirani papir, za nakupovanje uporabljam torbe iz blaga oz. iz reciklirane plastike…
Tudi »reuse« ni problematičen, saj se da mnoge stvari ponovno uporabiti. Fino je, če imaš koga, s katerim si lahko izmenjuješ stvari. Bunda, ki se jo naveličaš, je za nekoga drugega »nova« in obratno.
Največ problemov imam z »reduce«. Mesec dni nazaj sem se zavedla, da postajam ena izmed tistih, ki mi niso bili nikoli povšeči. Tistih, ki kopičijo materialne dobrine… iz takšnih ali drugačnih razlogov. Odločila sem se, da ne potrebujem novih cunj in čevljev. OK, čevlje mogoče že…
Kakorkoli, zastavila sem si dnevni limit, ki ga lahko porabim in tudi naslovnika morebitnega ostanka denarja. Priznati moram, da nisem trpela Kristusovih muk, da sem se pregrešila (jah, vsak začetek je težak) in vendar preživela. V prihodnje bom nakupovala »z glavo«, ker nakupovanje res ne prinese zadovoljstva. Edino račune, ki jih je potrebno plačati.
V oktobru mi je ostalo nekaj več kot 50 €, denar pa bo nakazan Primorskim Mačjelovkam, ker se trudijo in pomagajo prostoživečim in zapuščenim mačicam.

Za blog pravijo, da je neke vrste spletni dnevnik. Prostor, kjer objavimo svoje misli in te misli se navadno navezujejo na naš vsakdanjik. Jaz na to, da bi blogala pomislim takrat, ko se ne počutim najbolje, ko sem otožna, zamorjena, nostalgična…
Danes je moja volja kombinacija vseh zgoraj naštetih. Verjetno sem čez dan delovala čisto normalno, vendar sem čutila, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Ah, ta moj tisočkrat prekleti »šesti čut«! En mail v domovino bi mi razkril vzrok mojega nelagodja, pa vendar ga nisem poslala, ker bi me sicer kdo obtožil paranoje.
Da ne bom dolgovezila, ponoči je umrla moja soseda. Baba Milka, ki sem jo velikokrat omenjala. Ne na blogu- v resničnem življenju pa. Imela je tisoče prijateljev, znancev in sorodnikov in vendar je umrla tako, kot bomo mi vsi- sama. Priznam, ni bila ravno najbolj kulturno bitje, pa vendar sva se dobro razumeli, in ko sem pred mesecem odhajala od doma, sem ji zabičala, naj ne dela neumnosti in slučajno umre. Pa me ni ubogala.
Pogrešala jo bom. Zelo. Njeno kmečko logiko, grobe besede, božanski burek in pite.
Zbogom Milkice!

Odvisnosti

V bolnišnici življenje poteka malo drugače kot ponavadi. Podnevi malo čvekaš s sosedami in veliko spiš. Seveda so tu tudi »tete«, ki jim je življenjski cilj to, da te zbudijo zgolj zaradi nekih tablet, ki jih moraš zaužiti, ali pa zaradi merjenja temperature ali tlaka. Noči pa, noči naj bi bile namenjene spancu. Najprej spiš in potem se proti jutru zbudiš in ugotoviš, da je ura v resnici komaj 1.10 zjutraj. Poiščeš udobnejši položaj in se trudiš spati dalje. Nekaj časa ti uspe in ko se naslednjič čez ure zbudiš, ugotoviš, da je ura komaj 2.28. Spati ne moreš več in odkolovratiš do stranišča. Seveda tudi soseda ne spi, ampak pogovarjati se ne moreta, ker bi zbudili speče osebke. Naslednja postojanka je vodomat, potem pa zmanjka idej in se vrneš v posteljo. Spanca ni več in buljiš v temno noč. In v takih okoliščinah je najlažje razmišljati.
Tako sem neke noči pričela razmišljati o svojih odvisnostih. Če želi človek biti svoboden, ne sme imeti nobene odvisnosti, oziroma, od manj stvari kot si odvisen, bolj svoboden si. Saj pravijo tako, ne?!
Če si navezan na hišo ali stanovanje, potem ne moreš razpreti kril in odleteti. Če si navezan na premičnine (npr. na avtomobil) in ti potem kdo to premičnino poškoduje, ti pokvari dan/teden/mesec. Sama nimam nepremičnin, pa tudi premičnina je bolj ali manj samo prevozno sredstvo, torej bom morala svoje odvisnosti iskati drugje.
Potem so tu še tiste »klasične« odvisnosti- seks, droge in alkohol. Hm, gremo naprej. Cigarete? Ne, hvala. Torej?
Pred leti sem bila odvisna od IRCa. Ni smešno! Sploh!
Verjetno sem imela srečo, da sem takoj po prihodu na IRC spoznala Andreja, ki je postal moj IRC guru. Ne vem zakaj sem mu bila simpatična, saj so newbiji vedno tarča zabave. Mogoče so me Andrejevi nasveti prikrajšali za kakšno pozitivno izkušnjo, zagotovo pa vem, da so me obvarovali pred marsikaterim razočaranjem. IRC je bil precej časa del mojega življenja. Takrat ne bi priznala, niti če bi me vrteli na ražnju, danes, iz varne razdalje, pa lahko priznam, da sem bila odvisna. Mislila sem, da sem odvisna od IRCa, dejansko pa sem bila odvisna od ljudi, ki sem jih tam srečevala. Težko je razlagati stvari, ki so povezane z IRCem nekomu, ki ni nikoli ircal. Ko sem ustvarila svojo internetno identiteto na IRCu, ta še ni bil tako množično obiskan. OK, sedaj je stvar v zatonu, ker so IRC izpodrinile klepetalnice in raznorazni messengerji, ampak pred več kot desetimi leti je bil IRC zbirališče takšnih in drugačnih osebkov. V svojem ircarskem obdobju sem spoznala ogromno ljudi, in to takih, ki jih drugače v življenju ne bi. Mogoče se je spremenil medij, mogoče sem se jaz, vendar sem pred leti imela zelo zanimive in globoke debate na IRCu. In to ne občasno, temveč redno. Na IRCu sem našla prijatelje in od njih sem bila odvisna. Ja, odvisna sem bila, ker to, da sem recimo po prihodu z žura ob 3h zjutraj šla na IRC ni ravno normalno. Točno sem vedela, koga bom ob določenih urah našla na našem kanalu. Zgodilo se je tudi, da sem preircala noč, se stuširala in šla delati. Utrujenost je bila nekakšen davek na zabavo.
Potem so nekateri prijatelji pričeli zapuščati IRC in tega nisem mogla razumeti. Kako lahko?! Nekega dne sem odšla tudi sama. Ne, ni se zgodilo nenadoma, ker bi prijatelje preveč pogrešala. Ne, moj odhod je bil posledica drugačnega načina življenja. S prijatelji, ki sem jih spoznala na IRCu sem še vedno v stiku in včasih pogrešam naše debate in tudi pogovore tja v en dan.
Spoznavanje ljudi, to bi lahko bila moja odvisnost. Že kot najstnica sem si pričela dopisovati in v svojih najbolj norih dopisovalskih dneh sem imela 135 dopisovalcev. Lahko mi verjamete, da mi je prazen nabiralnik pošteno pokvaril dan. Danes je situacija malo drugačna. Danes mi pismo, ki zaide v nabiralnik polepša dan, ne težim pa več poštarju, če pride praznih rok.
Ena odvisnost zamenja drugo in trenutno je vir mojega navdušenja facebook. In spet smo tam… spoznavanje ljudi. Vendar je facebook daleč od »težkih« ircarskih debat ali dolgih pisem. Mislim pa, da to ni samo moj problem. Svet se je spremenil in postal bolj… plehek.

Ime mi je Valentina in sem odvisna od spoznavanja ljudi.

Proslava

Pred štirimi leti so se slovenski velmožje spomnili, da bi bilo potrebno obeleževati tudi dan priključitve Primorske k matični domovini. Rečeno- storjeno! Tako imamo sedaj vsako leto še eno proslavo. Ta je malo drugačna, ker se »seli« po Primorski in na njen nastopajo samo Primorci.
Lani je bila proslava na Tatrah in kar lepo jim je uspelo partizanske pesmi tako posodobiti, da so zvenele moderno. Letos se je o proslavi govorilo že mesece, ker je gospod Popović opozoril premiera Janšo naj ne hodi na Primorsko, ker da tukaj ni zaželen. Seveda pa je Janez neustrašen in danes je pogumno stal na odru in govoril in govoril… in nakladal celih 20 minut. Tretjino proslave je imel on svoj monolog! Kot da ni enega Primorskega govorca, ki bi bil sposoben povedati par besed o tem kako so nas priključili k matični domovini. Kako orgazmično so se Primorci počutili, ko so postali del velikega slovenskega naroda. In kako kruto je meja posegla v njihov vsakdan. Ne, o tem se ne govori!
Po Janši se je zaslišala Primorska himna in komaj po prvi kitici se je nekaterim zdelo prav, da vstanejo. Meni se bi zdelo malce bolj smiselno, da bi celotna reč pričela z našo himno, ne pa z Zdravljico.
Kakorkoli… proslava kot proslava. Mladina poje in pleše. Od znanih se je prikazala samo Tinkara, ki je zapela »Barčica po morju plava«. Vse skladbe, ki so bile izvedene, je napisal ali »popravil« Patrik Greblo (edini dve, ki sta ušli kruti usodi sta bili obe himni). Človek bi si mislil, da je bila to Patrikova proslava. Potem smo gledali še tri vlačilce (po moje je to vse kar premoremo), ki so pluli sem ter tja in tej točki so rekli »Ples vlačilcev«. Jej!
Nad proslavo nisem bila čisto nič navdušena. Edina, ki ni razočarala, je bila burja. O tem, da bi kdo žvižgal premierju ali pa povedal/pokazal, da v naših krajih ni zaželen, ni bilo ne duha ne sluha. Očitno Primorci nima(m)jo več jajc.


Vstala Primorska, si v novo življenje,
z dvignjeno glavo korakaj v nov čas!
V borbah, ponižanju, zmagah, trpljenju
našla si končno svoj pravi obraz.

E?!

Ker se v kratkem odpravljam domov, malo bolj natančno prebiram vesti o stanju na cestah. Danes sem na siolu zasledila tole sličico:

Vse lepo in prav. Gneča na cesti, pač. Zanima me le, zakaj ne k sveži objavi prilepijo kakšne novejše sličice. Tale je malo "out". Mislim, da se po naših cestah ne vali več toliko jugov, katrc in podobnih avtkov. Aja, pa še regsitrske tablice niso Evropske. CCC!

Človek in oseba

Priznam, da me je kar malo sram, da sem morala tisoč kilometrov stran od Slovenije, da sem izvedela kakšna je razlika med človekom in osebo. In to se zgodi meni, ki sem se svoje čase znala zabavati s prebiranjem SSKJ-ja!

Sploh ne vem kako smo enkrat med pogovorom pristali pri osebah in ljudeh. Sodelavec je razložil kakšna je razlika, pa mu nisem čisto verjela. V bistvu naj bi se izraz človek uporabljal za moškega, oseba pa za žensko. Iz tega sledi, da če v črni kroniki piše, da je v prometni nesreči življenje izgubil človek, pomeni, da je bil moški, če je oseba, je to ženska. Če pa sta omenjeni recimo osebi, potem se ne ve ali gre za dve ženski ali moškega in žensko, vsekakor pa ne za dva moška.

Hmm, potem bi se lahko komu zapisalo tudi: » Zgodaj zjutraj je prišlo do hude prometne nesreče, v kateri so izgubili življenja en človek in dve osebi.«

Nejeveri je sledilo posvetovanje s SSKJ, v katerem je zapisano:

člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́)

1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti (glede na prvo točko, je človek ženska) :)

2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola (njah, očitno je res oseba moškega spola človek)

3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti (ergo: politiki niso ljudje)

4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož (a to pomeni, da lahko moža vprašajo, kje ima osebo???)

5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo

oséba -e ž (ẹ)

1. človeški posameznik neglede na spol (ha!)

2. s prilastkom človeški posameznik (eh ja, zgodovinska oseba, uradna oseba)

a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti

b) glede na položaj v družbi

3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev

4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku

5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek (a?)

Kakorkoli… očitno ne drži ravno, da je človek moški in oseba ženska, je pa res, da se v publicističnem jeziku tako piše. Nisem še zasledila, da bi kje pisalo: človek po imenu Urška in oseba Janez (moh, kje sem pa ta primer našla?!).

Morala: Ne verjemite vsega kar slišite, če pa v karkoli dvomite, se posvetujte recimo s stricema Guglom in SSKJ-jem. Za domačo nalogo pa preverite kakšna je razlika med izrazoma »count« in »earl«. :)

Avtki

Ne, ne, nisem se pričela zanimati za jeklene konjičke. Avtomobil je zame le sredstvo, ki te prepelje iz točke A do točke B. In nič več kot to. Vsaj smel ne bi biti, no.
Na žalost je tako, da so avtomobili statusni simbol in sploh si ne morete predstavljati, koliko ljudi je zadolženih zgolj zato, da se lahko kažejo v velikih mašinah. Je sploh vredno? Doma takorekoč nimaš kaj jesti, voziš se pa v novem BMW-ju. In potem, ko ne plačaš nekaj obrokov leasinga, pridejo grdi strici in ti avto odpeljejo. Ha! Kaj se zgodi nato? Lahko poveš kaj se je zgodilo, lahko pa si izmisliš zgodbico za radovedne sosede in znance.
Osebno mislim, da je fino, če imaš prevozno sredstvo, ki ne presega tvojih zmožnosti. Kaj ti pomaga, če imaš nek strašen stroj, če ne veš niti kje se klima ugasne, kje se nastavijo žarometi ipd. Podobno je pri računalnikih in mobilnih telefonih, ko ljudje kupujejo stvari s funkcijami, ki jih ne uporabljajo in za večino sploh ne vedo, da obstajajo.
Da se vrnem k jeklenim konjičem. Med vožnjo do Luksemburga sem imela obilo časa za opazovanje avtomobilov na cesti. Naivnica sem mislila, da v Nemčiji resnično poteka promet zelo hitro. Saj imajo vendar ceste brez omejitev! Ha! Dream on! Če je potovalna hitrost desne kolone več kot 100 km/h je to prej izjema kot pravilo. Tako je bilo pač potrebno prevoziti večino poti v levi koloni. Med dirkači! :) Eh, tistih, ki se jim resnično mudi in so šli preko 200 km/h je bilo zgolj za vzorec.
Med potjo sem se spraševala kako lahko makine tipa BMW, mercedes, veliki renaulti ipd. vozijo zgolj 100 na uro? Halo! Traktor, ki sodi v nižji srednji razred, ima optimalno porabo pri 140 km/h! Ni dobro prehitro voziti, prepočasi pa tudi ne. Kaj potem počnejo vse tiste pošasti, ki so se počasi valile v desni koloni? Mogoče pa so njihovi lastniki bili malo bolj škrti pri opremi in motorju? Eh ja, ni dovolj, da imaš avto, ki zgleda stroj! A ni boljše imeti netakofensi avta, ki ima močan motor, novo tehnologijo, več konjičev ups, moči, kot pa neko leno pošast, ki nikamor ne gre?
Verjetno razmišljam po žensko in ne razumem (mogoče nočem razumeti), da je velikost avtomobila zgolj zdravilo za frustracije ali pa nadomestilo za kakšen drugi manko.