Proslava

Pred štirimi leti so se slovenski velmožje spomnili, da bi bilo potrebno obeleževati tudi dan priključitve Primorske k matični domovini. Rečeno- storjeno! Tako imamo sedaj vsako leto še eno proslavo. Ta je malo drugačna, ker se »seli« po Primorski in na njen nastopajo samo Primorci.
Lani je bila proslava na Tatrah in kar lepo jim je uspelo partizanske pesmi tako posodobiti, da so zvenele moderno. Letos se je o proslavi govorilo že mesece, ker je gospod Popović opozoril premiera Janšo naj ne hodi na Primorsko, ker da tukaj ni zaželen. Seveda pa je Janez neustrašen in danes je pogumno stal na odru in govoril in govoril… in nakladal celih 20 minut. Tretjino proslave je imel on svoj monolog! Kot da ni enega Primorskega govorca, ki bi bil sposoben povedati par besed o tem kako so nas priključili k matični domovini. Kako orgazmično so se Primorci počutili, ko so postali del velikega slovenskega naroda. In kako kruto je meja posegla v njihov vsakdan. Ne, o tem se ne govori!
Po Janši se je zaslišala Primorska himna in komaj po prvi kitici se je nekaterim zdelo prav, da vstanejo. Meni se bi zdelo malce bolj smiselno, da bi celotna reč pričela z našo himno, ne pa z Zdravljico.
Kakorkoli… proslava kot proslava. Mladina poje in pleše. Od znanih se je prikazala samo Tinkara, ki je zapela »Barčica po morju plava«. Vse skladbe, ki so bile izvedene, je napisal ali »popravil« Patrik Greblo (edini dve, ki sta ušli kruti usodi sta bili obe himni). Človek bi si mislil, da je bila to Patrikova proslava. Potem smo gledali še tri vlačilce (po moje je to vse kar premoremo), ki so pluli sem ter tja in tej točki so rekli »Ples vlačilcev«. Jej!
Nad proslavo nisem bila čisto nič navdušena. Edina, ki ni razočarala, je bila burja. O tem, da bi kdo žvižgal premierju ali pa povedal/pokazal, da v naših krajih ni zaželen, ni bilo ne duha ne sluha. Očitno Primorci nima(m)jo več jajc.


Vstala Primorska, si v novo življenje,
z dvignjeno glavo korakaj v nov čas!
V borbah, ponižanju, zmagah, trpljenju
našla si končno svoj pravi obraz.