Pravkar se je končala uvodna ceremonija XX zimskih olimpijskih iger v Torinu. To bi morale biti naše igre (še pomnite tovariši, da so skupaj kandidirale Slovenija, Avstrija in Italija… to, dragi moji, bi bilo v olimpijskem duhu). Kakorkoli, igre je dobil Torino in mislim, da je bolje tako. Dejstvo je, da OI prinašajo izgubo. Da vse teče kot je treba, potrebuješ nebroj varnostnikov, ki varujejo športnike pred antiglobalisti, pred teroristi, Dance pred muslimani… cela štala!
Italijani so mojstri ceremonij in to so še enkrat več tudi dokazali. Malo čudno mi je le, da so iz naftalina privlekli Petra Gabriela, ki je zapel Lennonovo klasiko »Imagine«. Nič nimam ne proti izvajalcu, še manj pa proti pesmi… edino čudno je to, da se je to zgodilo v Italiji, ki ima celo armado odličnih glasbenikov.
Ko so v mimohodu korakale reprezentance Srbije in Črne gore, Slovaške in Slovenije, je na stadionu igrala »YMCA«, ki nekako šteje za neuradno himno homoseksualcev. Naključje?
petek, februar 10, 2006
Prijatelji
Bliža se Valentinovo (ah ja, še en praznik, ki ga je Evropa izvozila v Ameriko in kasneje ponovno uvozila skupaj z vsemi srčki in traparijami), ki ga sicer pri nas pojmujemo kot praznik zaljubljencev, Američanom pa hkrati predstavlja tudi praznik prijateljstva. To je dan, ko vsem, ki jih imamo radi, pošljemo kartice, sms-je in sporočila v katerih jim to povemo.
Tiste ljudi, ki so nam še posebno pri srcu, navadno imenujemo prijatelji.
V SSKJ piše, da je prijatelj:
kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja; kdor ima do koga naklonjen, prijazen odnos
Obstaja kdo, ki v otroštvu ni imel trume prijateljev? Navadno so bili naši prijatelji kar vsi otroci iz naše skupine v vrtcu. Pač tisti osebek, ki je s tabo delil svoje igrače. Preprosto. Za najboljše prijatelje pa smo ponavadi označevali tiste, ki smo jih pogosteje videvali- sosede in otroke prijateljev in znancev naših staršev. V višji stopnji osnovne šole (tako je vsaj bilo v moji generaciji) se je že opazilo razločevanje. Otroci zdravnikov, odvetnikov in ostalih pomembnežev so se družili skupaj, otroci delavcev skupaj in vozači (otroci, ki so se v šolo vozili in so bili navadno doma s kmetij) skupaj. Čeprav se mi zdi, da je bila družba v socializmu bolj enakopravna, so se razlike vendarle kazale. Izjema si bil, če si bil zelo dober učenec- potem so te v družbo sprejeli tudi otroci najvišje kaste. Takrat tega razslojevanja niti nisem opazila, spomnim pa se, da mi je bilo čudno zakaj se slabši učenci niso nikoli družili z nami. Seveda… lahko bi se česa nalezli od »piflarjev«.
V srednji šoli se je razslojevanje nadaljevalo. Mogoče je bilo to le v našem razredu (vsaj med dekleti), kjer je večinoma veljalo načelo »si, kar imaš«.
Sedaj se lahko vprašam, če so bili ljudje, ki sem jih v mladosti imela za prijatelje, sploh prijatelji. Ne, kajti družili smo se na podlagi takšnih in drugačnih interesov, ne pa na temelju sorodnosti mišljenja. Potemtakem imam prav, ko pravim, da so mi bližje ljudje, ki sem jih spoznala preko pisem in interneta. Njim lahko rečem prijatelji, saj nas druži podobno mišljenje, delimo si sanje in interese, in imamo iskren odnos. Oni so moji prijatelji… tisti pa, ki so tukaj v bližini… jah, nekateri so prijatelji, drugim pa lahko rečem znanci, kolegi, nekdanji sošolci, sosedje… slovenščina pa ja pozna toliko odtenkov »prijateljstva«.
Kaj naj še rečem o svojih prijateljih? Vsaj v mojih očeh so izjemni ljudje in čeprav nekateri živijo na drugih celinah, jih imam rada. Ko sem imela rojstni dan jim ni bilo težko poslati sporočilca ali poklicati,… ja spomnili so se. Kdor me pozna, ve, da ne maram preveč novoletnih čestitk. Zakaj? Iz enega samega razloga… ker jih navadno pišemo po načelu recipročnosti… jaz tebi, ti meni. In Novo leto praznujemo vsi na isti dan. Rojstnega dne pa ne in kdor se spomni na tak dan, pomeni, da mu ni vseeno. Imam prav?
Torej… ob svojem godu in prazniku prijateljstva želim vsem svojim prijateljem (kjerkoli že ste… na tem ali onem svetu) povedati, da vas imam rada!
Tiste ljudi, ki so nam še posebno pri srcu, navadno imenujemo prijatelji.
V SSKJ piše, da je prijatelj:
kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja; kdor ima do koga naklonjen, prijazen odnos
Obstaja kdo, ki v otroštvu ni imel trume prijateljev? Navadno so bili naši prijatelji kar vsi otroci iz naše skupine v vrtcu. Pač tisti osebek, ki je s tabo delil svoje igrače. Preprosto. Za najboljše prijatelje pa smo ponavadi označevali tiste, ki smo jih pogosteje videvali- sosede in otroke prijateljev in znancev naših staršev. V višji stopnji osnovne šole (tako je vsaj bilo v moji generaciji) se je že opazilo razločevanje. Otroci zdravnikov, odvetnikov in ostalih pomembnežev so se družili skupaj, otroci delavcev skupaj in vozači (otroci, ki so se v šolo vozili in so bili navadno doma s kmetij) skupaj. Čeprav se mi zdi, da je bila družba v socializmu bolj enakopravna, so se razlike vendarle kazale. Izjema si bil, če si bil zelo dober učenec- potem so te v družbo sprejeli tudi otroci najvišje kaste. Takrat tega razslojevanja niti nisem opazila, spomnim pa se, da mi je bilo čudno zakaj se slabši učenci niso nikoli družili z nami. Seveda… lahko bi se česa nalezli od »piflarjev«.
V srednji šoli se je razslojevanje nadaljevalo. Mogoče je bilo to le v našem razredu (vsaj med dekleti), kjer je večinoma veljalo načelo »si, kar imaš«.
Sedaj se lahko vprašam, če so bili ljudje, ki sem jih v mladosti imela za prijatelje, sploh prijatelji. Ne, kajti družili smo se na podlagi takšnih in drugačnih interesov, ne pa na temelju sorodnosti mišljenja. Potemtakem imam prav, ko pravim, da so mi bližje ljudje, ki sem jih spoznala preko pisem in interneta. Njim lahko rečem prijatelji, saj nas druži podobno mišljenje, delimo si sanje in interese, in imamo iskren odnos. Oni so moji prijatelji… tisti pa, ki so tukaj v bližini… jah, nekateri so prijatelji, drugim pa lahko rečem znanci, kolegi, nekdanji sošolci, sosedje… slovenščina pa ja pozna toliko odtenkov »prijateljstva«.
Kaj naj še rečem o svojih prijateljih? Vsaj v mojih očeh so izjemni ljudje in čeprav nekateri živijo na drugih celinah, jih imam rada. Ko sem imela rojstni dan jim ni bilo težko poslati sporočilca ali poklicati,… ja spomnili so se. Kdor me pozna, ve, da ne maram preveč novoletnih čestitk. Zakaj? Iz enega samega razloga… ker jih navadno pišemo po načelu recipročnosti… jaz tebi, ti meni. In Novo leto praznujemo vsi na isti dan. Rojstnega dne pa ne in kdor se spomni na tak dan, pomeni, da mu ni vseeno. Imam prav?
Torej… ob svojem godu in prazniku prijateljstva želim vsem svojim prijateljem (kjerkoli že ste… na tem ali onem svetu) povedati, da vas imam rada!
sobota, februar 04, 2006
Malce drugačen četrtek
Po travmatičnem obisku Ljubljane v sredo, sem si zaželela preživeti četrtek malce drugače. Dolgo sem mozgala s čim naj si začinim dan, ko sem se domislila… »V Trst pojdem!« In sem šla.
Trst. Trieste. Triest. Večkulturno in zelo pisano mesto. Ok, pa naj vam najprej malce zamorim z zgodovino…
Pravijo, da je bilo območje današnjega Trsta poseljeno že v tretjem tisočletju pred našim štetjem. Takrat naj bi se tu podili Karni, po
katerih naj bi dobil ime Kras. Za Karni, ki so bili indoevropskega izvora, so prišli še Iliri, imenovani Histri. V drugem stoletju pred našim štetjem je na tem območju obstajala rimska naselbina Tergeste (še nedavno tega se je tržaškemu narečju reklo tergestino). Po padcu Zahodnega Rimskega cesarstva, so se Tržaški »šefi« menjavali kot po tekočem traku- Bizantinci, Franki… V 12. stoletju je postal Trst svobodno naselje, vendar so zaradi apetitov bližnjih Benetk, tržaški veljaki zaprosili za protektorat Avstrijskega vojvodo. 1719 postane Trst »porto franco«, se pravi svobodno pristanišče in kot tak se je pričel razvijati. Nato so prihrumele Napoleonove čete, ki so bile v teh krajih celo trikrat. Po izkušnji z Ilirskimi provincami, se je Trst vrnil k Avstriji, kjer se je, kot največje (hja, in tudi edino) morsko pristanišče začel zelo razvijati. V bistvu je razvoj pospešila železnica. Naprej veste. Po razpadu Avstrije je Trst prišel k Italiji, kjer je še danes. Na žalost pa je meja po drugi svetovni vojni odrezala mestu zaledje.
Uh, sem zatežila!
Preselimo se v Trst pred 100 leti. V mestu najdemo Avstrijce, ki so bili v glavnem uradniki, Srbe, Hrvate, Grke in Žide, ki so bili trgovci, bankirji in ladjarji in ne nazadnje Slovence, ki so bili delavci, mali trgovci. Slovenci niso živeli v strogem centru mesta, temveč na obrobju. No, z današnjega gledišča, so bili še vedno v mestu.
Torej… mesto je pisano. Navadno lepot sploh ne opazimo, ker buljimo le v izložbe in nakupujemo do onemoglosti. Naj povem, da v otroštvu v Trst nisem hodila pogostoma. V mestu je bila vedno gneča, tako da smo vedno kupovali na Krasu (pa vendar čez mejo). Trst v mojih spominih torej ni označen z nalepko: »shopping«.
Za tokratni obisk Trsta sem se oborožila s fotoaparatom, saj sem nameravala »ujeti« drobce življenja v velikem mestu. Do univerze
(kakšna mogočna fašistična stavba, a ne) sem se pripeljala z avtom, potem pa vzela pot pod noge in šla do nakupovalnega centra, od tam pa po ulici dvajsetega septembra do centra. Ulica (Viale XX Settembre)
je precej dolga in je ena najlepših v mestu. Večkrat sem se že sprehajala po njej, pa vendar nisem opazila kako mogočne hiše stojijo ob njej. Človeka kar osupnejo prelepi portali in štukature.
Škoda, ker je večina stavb v precej slabem stanju. Le kakšne so te lepotice morale izgledati, ko so sijale v svoji lepoti?
Kaj da je tako pretresljivega na tem oknu? V bistvu nič…razen ročno izdelanih šip!
V Trstu sem bila nekako tri ure in uspelo mi je »obdelati dve ali tri ulice. No ja, bom pa drugič vedela kako si popestriti vsakdan.
Pa še namig. Ko boste potrebovali sprostitev, vzemite v roke fotoaparat in pojdite v kraj, kjer ste bili že tisočkrat in si ga poskusite pogledati skozi aparatov objektiv. Mogoče se vam pusto mesto ne bo zdelo več tako, ko boste odkrili zanimive detajle. In ne pozabite: sreča je sestavljena iz tisočero majcenih detajlov!
Trst. Trieste. Triest. Večkulturno in zelo pisano mesto. Ok, pa naj vam najprej malce zamorim z zgodovino…
Pravijo, da je bilo območje današnjega Trsta poseljeno že v tretjem tisočletju pred našim štetjem. Takrat naj bi se tu podili Karni, po
katerih naj bi dobil ime Kras. Za Karni, ki so bili indoevropskega izvora, so prišli še Iliri, imenovani Histri. V drugem stoletju pred našim štetjem je na tem območju obstajala rimska naselbina Tergeste (še nedavno tega se je tržaškemu narečju reklo tergestino). Po padcu Zahodnega Rimskega cesarstva, so se Tržaški »šefi« menjavali kot po tekočem traku- Bizantinci, Franki… V 12. stoletju je postal Trst svobodno naselje, vendar so zaradi apetitov bližnjih Benetk, tržaški veljaki zaprosili za protektorat Avstrijskega vojvodo. 1719 postane Trst »porto franco«, se pravi svobodno pristanišče in kot tak se je pričel razvijati. Nato so prihrumele Napoleonove čete, ki so bile v teh krajih celo trikrat. Po izkušnji z Ilirskimi provincami, se je Trst vrnil k Avstriji, kjer se je, kot največje (hja, in tudi edino) morsko pristanišče začel zelo razvijati. V bistvu je razvoj pospešila železnica. Naprej veste. Po razpadu Avstrije je Trst prišel k Italiji, kjer je še danes. Na žalost pa je meja po drugi svetovni vojni odrezala mestu zaledje.Uh, sem zatežila!
Preselimo se v Trst pred 100 leti. V mestu najdemo Avstrijce, ki so bili v glavnem uradniki, Srbe, Hrvate, Grke in Žide, ki so bili trgovci, bankirji in ladjarji in ne nazadnje Slovence, ki so bili delavci, mali trgovci. Slovenci niso živeli v strogem centru mesta, temveč na obrobju. No, z današnjega gledišča, so bili še vedno v mestu.
Torej… mesto je pisano. Navadno lepot sploh ne opazimo, ker buljimo le v izložbe in nakupujemo do onemoglosti. Naj povem, da v otroštvu v Trst nisem hodila pogostoma. V mestu je bila vedno gneča, tako da smo vedno kupovali na Krasu (pa vendar čez mejo). Trst v mojih spominih torej ni označen z nalepko: »shopping«.
Za tokratni obisk Trsta sem se oborožila s fotoaparatom, saj sem nameravala »ujeti« drobce življenja v velikem mestu. Do univerze
(kakšna mogočna fašistična stavba, a ne) sem se pripeljala z avtom, potem pa vzela pot pod noge in šla do nakupovalnega centra, od tam pa po ulici dvajsetega septembra do centra. Ulica (Viale XX Settembre)
je precej dolga in je ena najlepših v mestu. Večkrat sem se že sprehajala po njej, pa vendar nisem opazila kako mogočne hiše stojijo ob njej. Človeka kar osupnejo prelepi portali in štukature.Škoda, ker je večina stavb v precej slabem stanju. Le kakšne so te lepotice morale izgledati, ko so sijale v svoji lepoti?
Kaj da je tako pretresljivega na tem oknu? V bistvu nič…razen ročno izdelanih šip!
V Trstu sem bila nekako tri ure in uspelo mi je »obdelati dve ali tri ulice. No ja, bom pa drugič vedela kako si popestriti vsakdan.
Pa še namig. Ko boste potrebovali sprostitev, vzemite v roke fotoaparat in pojdite v kraj, kjer ste bili že tisočkrat in si ga poskusite pogledati skozi aparatov objektiv. Mogoče se vam pusto mesto ne bo zdelo več tako, ko boste odkrili zanimive detajle. In ne pozabite: sreča je sestavljena iz tisočero majcenih detajlov!
Naročite se na:
Objave (Atom)