Prijatelji

Bliža se Valentinovo (ah ja, še en praznik, ki ga je Evropa izvozila v Ameriko in kasneje ponovno uvozila skupaj z vsemi srčki in traparijami), ki ga sicer pri nas pojmujemo kot praznik zaljubljencev, Američanom pa hkrati predstavlja tudi praznik prijateljstva. To je dan, ko vsem, ki jih imamo radi, pošljemo kartice, sms-je in sporočila v katerih jim to povemo.
Tiste ljudi, ki so nam še posebno pri srcu, navadno imenujemo prijatelji.
V SSKJ piše, da je prijatelj:
kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja; kdor ima do koga naklonjen, prijazen odnos
Obstaja kdo, ki v otroštvu ni imel trume prijateljev? Navadno so bili naši prijatelji kar vsi otroci iz naše skupine v vrtcu. Pač tisti osebek, ki je s tabo delil svoje igrače. Preprosto. Za najboljše prijatelje pa smo ponavadi označevali tiste, ki smo jih pogosteje videvali- sosede in otroke prijateljev in znancev naših staršev. V višji stopnji osnovne šole (tako je vsaj bilo v moji generaciji) se je že opazilo razločevanje. Otroci zdravnikov, odvetnikov in ostalih pomembnežev so se družili skupaj, otroci delavcev skupaj in vozači (otroci, ki so se v šolo vozili in so bili navadno doma s kmetij) skupaj. Čeprav se mi zdi, da je bila družba v socializmu bolj enakopravna, so se razlike vendarle kazale. Izjema si bil, če si bil zelo dober učenec- potem so te v družbo sprejeli tudi otroci najvišje kaste. Takrat tega razslojevanja niti nisem opazila, spomnim pa se, da mi je bilo čudno zakaj se slabši učenci niso nikoli družili z nami. Seveda… lahko bi se česa nalezli od »piflarjev«.
V srednji šoli se je razslojevanje nadaljevalo. Mogoče je bilo to le v našem razredu (vsaj med dekleti), kjer je večinoma veljalo načelo »si, kar imaš«.
Sedaj se lahko vprašam, če so bili ljudje, ki sem jih v mladosti imela za prijatelje, sploh prijatelji. Ne, kajti družili smo se na podlagi takšnih in drugačnih interesov, ne pa na temelju sorodnosti mišljenja. Potemtakem imam prav, ko pravim, da so mi bližje ljudje, ki sem jih spoznala preko pisem in interneta. Njim lahko rečem prijatelji, saj nas druži podobno mišljenje, delimo si sanje in interese, in imamo iskren odnos. Oni so moji prijatelji… tisti pa, ki so tukaj v bližini… jah, nekateri so prijatelji, drugim pa lahko rečem znanci, kolegi, nekdanji sošolci, sosedje… slovenščina pa ja pozna toliko odtenkov »prijateljstva«.
Kaj naj še rečem o svojih prijateljih? Vsaj v mojih očeh so izjemni ljudje in čeprav nekateri živijo na drugih celinah, jih imam rada. Ko sem imela rojstni dan jim ni bilo težko poslati sporočilca ali poklicati,… ja spomnili so se. Kdor me pozna, ve, da ne maram preveč novoletnih čestitk. Zakaj? Iz enega samega razloga… ker jih navadno pišemo po načelu recipročnosti… jaz tebi, ti meni. In Novo leto praznujemo vsi na isti dan. Rojstnega dne pa ne in kdor se spomni na tak dan, pomeni, da mu ni vseeno. Imam prav?
Torej… ob svojem godu in prazniku prijateljstva želim vsem svojim prijateljem (kjerkoli že ste… na tem ali onem svetu) povedati, da vas imam rada!