Za blog pravijo, da je neke vrste spletni dnevnik. Prostor, kjer objavimo svoje misli in te misli se navadno navezujejo na naš vsakdanjik. Jaz na to, da bi blogala pomislim takrat, ko se ne počutim najbolje, ko sem otožna, zamorjena, nostalgična…
Danes je moja volja kombinacija vseh zgoraj naštetih. Verjetno sem čez dan delovala čisto normalno, vendar sem čutila, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Ah, ta moj tisočkrat prekleti »šesti čut«! En mail v domovino bi mi razkril vzrok mojega nelagodja, pa vendar ga nisem poslala, ker bi me sicer kdo obtožil paranoje.
Da ne bom dolgovezila, ponoči je umrla moja soseda. Baba Milka, ki sem jo velikokrat omenjala. Ne na blogu- v resničnem življenju pa. Imela je tisoče prijateljev, znancev in sorodnikov in vendar je umrla tako, kot bomo mi vsi- sama. Priznam, ni bila ravno najbolj kulturno bitje, pa vendar sva se dobro razumeli, in ko sem pred mesecem odhajala od doma, sem ji zabičala, naj ne dela neumnosti in slučajno umre. Pa me ni ubogala.
Pogrešala jo bom. Zelo. Njeno kmečko logiko, grobe besede, božanski burek in pite.
Zbogom Milkice!