Kdo piše in kdo bere…

… bloge? Ob poplavi blogov se človek resno vpraša kdo jih piše in kdo, na drugi strani, jih bere. Nekako se mi vsiljuje slika, da jih pišejo in berejo ljudje v državnih službah, ker tam (po defaultu) ljudje nič ne delajo, pijejo kavo in se dolgočasijo. Sama sem v državni službi in jih ne utegnem brati. Žal.

Nekateri so zelo iskrivi in zanimivi, drugi so zgolj kolaž že videnih videov z youtuba, spet tretje pišejo skrajno nezadovoljni ljudje, ki popljuvajo vsako obstoječo stvar, četrti spominjajo na male enciklopedije v duhu »how to«, pete pišejo provokatorji itn.

Ko sem se odločala za naslov diplomske naloge, sem kar dolgo razmišljala o temi svoje naloge. Vedela sem, da se bom ukvarjala z nečim kar je povezano s spletom. In sem se. Mentorica mi je namignila, da bi bilo zanimivo raziskovati »področje« blogov, ki pa je bilo pred štirimi leti še precej v povojih. Spletnik, po vzoru angleških skovank, naj bi bil spletni dnevnik, vendar se mi dozdeva, da blogi to niso. V otroštvu sicer nisem nikoli pisala dnevnika, zdi pa se mi, da je dnevnik vsekakor bolj oseben, intimen, razmišljujoč kot blog. Papir še vedno prenese več kot splet. Čeprav že vrabci čivkajo o tem, da je splet medij brez cenzure, neke vrste anarhični medij v katerem lahko vsak »pove« svoje mnenje, temu vseeno ni tako. Blog, v katerem bi avtor res napisal VSE, kar bi mu prišlo na pamet, bi bil v naprej obsojen na neuspeh. Najprej bi ga popljuvali, potem pa ga ne bi več brali. A ni blog zgolj potešitev posameznikovega nagnjenja k ekshibicionizmu?

Kakšni blogi so mi všeč? Nisem redna bralka, pa vendar so mi všeč tisti, ki so družbeno kritični oz. ki so odgovor na kakšno malenkost, ki se zgodi ali pa zmoti avtorja. Recimo raztrgana nogavica, na sicer urejeni dami, je lahko povod za zapis, ob katerem se ljudje smejijo kot pečene repe. Ali pa počena guma in pravnik, ki jo menjuje. Ah, to pa so že ZF štorije.

Lepo je brati bloge, za pisanje pa, žal, ponavadi ni idej in časa.