Še malo o tlaki...

Vem, nekateri blogobralci mislijo, da sem izginila z obličja zemlje. Tudi na netu se ne pojavljam pogosto, na maile ne odgovarjam redno… čisto sem se »odnetala«.

Pa ni ravno tako. V bistvu sem pisala offline blog ves čas, vendar se mi je po »drugem branju« pisanje vedno zdelo tečno, zamorjeno, pusto… natančno tako, kot ne bi smelo biti.

Verjetno vas zanima kako sem se navadila na delo… ups, tlako.

Hja, kaj naj rečem. Prvi delovni dan bi lahko uvrstila v kategorijo »za pozabiti… čimprej«. Veliko novih pojmov, ki jih prej še nikoli nisem slišala, novo okolje, sumničave osebe… bljak! Prvi teden sem se resnično počutila kot tlačan, ki je imel na izbiro, da gre v zapor ali pa na delo. Najprej sem bila obravnavana kot kakšen debilko. Prva dva tedna sem urejala pošto in arhiv. Velik intelektualni izziv, kajne?

Ko sem osvojila pošto in arhiv, sem prevzela koledar (prosim, ne me spraševati o podrobnostih), izdajo historičnih izpiskov in podobne stvari. Očitno sem se kaj hitro izkazala za zaupanja vredno osebo, saj že nekaj časa smem uporabljati računalnik, pisati opomine, dopise in celo lustrume. Juhej!

No, da naredim obračun tega, kar mi je pretekli mesec prinesel.

1. Ugotovila sem, da se da delati tudi v ženski sredini… malo takta in diplomacije (ki sicer ni ravno moja močna stran) in gre.

2. Naučila sem se delati, da izgleda, da delam. Zmedeno povedano? Emmm, torej gre za to, da nikoli ne izgleda, kot da se dolgočasim, čeprav se. Miza mora biti vedno obložena s papirji, barvnimi listki, tono različnih žigov… Vtis, ki ga dobi človek, ki vstopi v moj delovni prostor je vedno tak, kot da deeeelaaaam. Mislim, da je to največji podvig preteklega meseca. Večinoma imam vsak dan dela za kake štiri ure… potem pa deskam po spletu, pišem pisma, berem zemljiškoknjižne zadeve… Problem pa je, da je moja pisarna prehodna in tako imam precej obiskovalcev.

3. Beroč zgoraj omenjene zadeve, sem prišla do novih informacij. Na zemljiško knjigo gledam z drugega zornega kota, saj to zame ni več le skupek starih knjig. Vem, da ni najbolj etično prebirati zadev, spoznala pa sem, da so nekateri ljudje, ki se vozijo v najdražjih avtomobilih in dajejo vtis… recimo višjega statusnega razreda… v resnici zadolženi do glave…ali pa še čez. Pa smo spet pri videzu, ki vara.

Za en mesec je kar dovolj, a ne? Sicer pa se trudim, da izvem čimveč stvari. In to ne samo zemljiškoknjižnih… kaj pa vem kdaj mi bo določeno znanje prav prišlo! Veliko sprašujem in navadno dobim tudi odgovore. Če znaš vprašati na pravi način, se vsak rad »izprsi« in pokaže svoje znanje. In od viška znanja in informacij pač ne more boleti glava.

Kaj lahko rečem o delovnem okolju? Glede na to, da je na sodišču 95% žensk, je še kar dobro. Najprej so me referentke malo zviška gledale in strojepiske so me sprejele za svojo, ko pa se je razvedelo, da imam končan faks, so me strojepiske začele gledati kot da sem več vredna in referentke kot sebi bolj enakopravno. Kot, da je izobrazba tako grozno pomembna! Opazila sem, da nižji uradniki..ok, uradnice, gledajo sodnike kot na ena mala božanstva. Zame so sodniki in sodnice le ljudje, ki so pač doštudirali pravo, naredili pravosodni izpit in bili izvoljeni na mesto sodnika. Ne vidim razloga, da bi pred njimi povešala oči, spoštljivo šepetala in mahala z repkom. Resnično spoštovanje se kaže na druge načine.

No tako… par besed o tlaki sem napisala. Pa še kaj bom. Nekoč.

Tlaka

Sedim za računalnikom in razmišljam kaj naj napišem. Naj bo to dolgo ali skrajšana verzija?

Poskusila bom biti kratka, ne morem pa obljubiti, da mi bo uspelo.

Nekje sredi septembra so v TU- ju objavili veliki jesenski horoskop. Za nepoučene naj povem, da je TU italijanski tednik, kjer se za 1€ lahko poučiš o najnovejših modnih smernicah, o dognanjih s področja zdravega življenja, kuholjubci najdejo noter zanimive recepte, iskalci zaposlitve ideje itd. TU je ena redkih revij, ki jih redno berem (pa še to pod pretvezo, da sem v stiku s pisano italijanščino). Časi, ko sem verjela v horoskope so že davno mimo. No, preberem pa jih občasno še. Jesenski horoskop je napisal, da se je končno nevemkateri planet odločil, da ne bo oviral vodnarjev, temveč, da jim bo pomagal. Po horoskopu naj bi kmalu prišlo do sprememb na delovnem področju, da naj bi mi ta planet omogočil menjavo službe. Premiki naj bi bili najprej majhni, potem pa zelo pomembni za nadaljnje življenje. Juhej!

Kaj naj bi si človek mislil ob takem branju? »Yeah right«, in veselo pišeš prošnje dalje.

Zadnjo soboto v septembru je do mene prispelo pismo. Z zavoda za zaposlovanje so me povabili na pogovor. Zakaj le, če sem bila pa naročena za november?

V ponedeljek sem zgodaj zjutraj odtavala na zavod. Po polurnem čakanju, je k meni pribrzela svetovalka in mi rekla, da me čakajo na sodišču. Sodišče? A? Preden me je skoraj zbrcala z zavoda sem še ujela nekaj o neplačanem delu. Nič jasno.

Sledil je pogovor pri šefu sodišča. Uglajen gospod mi je razložil, da pač potrebujejo delovno silo, ki jo plačuje zavod. Ni mu bilo preveč jasno za kaj gre… meni pa še manj. Po moje se tako nekako vesoljci počutijo, ko pridejo na Zemljo.

Skoraj sem že pozabila na pogovor, ko je v petek zazvonil telefon. Svetovalka na drugi strani žice, mi je rekla, da naj se čimprej naslikam na zavodu, da bova podpisali papirje, da bo lahko postopek za zaposlitev stekel. Izbrana sem bila! Wow… kakšna terna, glede na to, da gre za neplačano delo.

Na zavodu so me seznanili z dejstvom, da gre za usposabljanje na delovnem mestu (kakšno leporečje za neplačano delo), ki se ne šteje v delovno dobo (se pravi, da bo moja delavska knjižica še vedno brezmadežna), da pa na koncu dobiš potrdilo, da si delal in če si priden, tudi priporočilo. Za neplačano delo človek na usposabljanju prejema 60% minimalne plače, kar trenutno znese celih 70.000 sit. Neverjetno! In januarja, ko dobimo evre, ne bo niti 300 evrov. Ekstatične novice!

In kar je najslabše- nisem mogla reči NE. Moj ne bi pomenil izbris iz evidence in odvzem socialne pomoči. Kruuuutooooo!

Ker že dobivam podporo, mi bo zavod plačeval le razliko do tistih 60% minimalne plače, kar pomeni, da bodo moji dohodki le, samo, zgolj… 70k.

Po podpisu je stekel postopek. Poti nazaj ni bilo.

Teden dni po podpisu pogodbe sem srečala šefico Zemljiške knjige (mojo bodočo šefico), ki mi je povedala, da me že čakajo. Ha! Brez papirjev pa ne grem delat! Niet!

Ko sem prebolela tisti prvi šok, sem pričela iskati dobre strani tega dela. Tema. Zelo črna tema. No ja… zimo bom očitno preživela doma, ker je pozitivno, na Zemljiški knjigi sem že delala in poznam osebe, kar je spet pozitivno, malo bom šla med ljudi in razširila svoje socialno omrežje… uau…še nekaj pozitivnega! Saj tudi tečaj računalništva mi ni dišal, pa sem se vseeno nekaj naučila, slišala marsikaj pametnega (recimo za socialno podporo).

Oktober se je bližal koncu in, ko sem bila že prepričana, da bo moj prvi delovni dan v novembru, sem v soboto dobila pismo. Spet! In tam je pisalo, da se moram v sredo, 25.10. zglasiti na Okrajnem sodišču. Začela se bo tlaka!

Sem se pa razpisala. Ker sem s horoskopom začela, lahko tudi končam. Mogoče pa so v TU-ju imeli prav, da je nevemkateri planet iz negativkota postal pozitivko. Vsaj zame.

Voli(tve)

Če pridete v teh dneh na Kras, vas pričakajo taki (zgornja slikica) jumbo plakati. Kaj naj rečem? Na sliki sta dve personi: ena je po poklicu Lipicanec (mešanec avtohtonega kraškega konja in Andaluzijca), ena pa je Zasavec (se to besedo sploh piše z veliko začetnico? Mimogrede, tip je tožil Mladino, ker so ga opisali kot cerebralnega bankrotiranca. Juhej za Mladino, da so sploh skovali tak ljubek pojem. Zanima me, kdo je dotičnemu razložil pomen cerebralnega bankrotiranca. Sumim, da njegov šef, plemenski, ups, plemeniti).

Glede na to, da sem kraševka, kdo je po vaše moj prijatelj? Levi ali desni? Kateremu naj dam svoj glas?

Poletje

Že nekaj časa poslušam očitno zelo priljubljen stavek: »Izkoristite še zadnje sončne dni«. Optimizem pa tak! A ni včasih koledarska jesen nastopila šele 23 septembra? Sploh pa, kakšno poletje pa smo imeli letos? Zima je trajala in trajala in trajala in krave so mukale in vseeno je zima še kar trajala. Vem, da sem imela prvega junija tečaj in po mailu je naša šefica dobila slike iz Postojne kjer je lepo naletaval sneg! Ha! Prvega junija!

Potem smo v enem tednu odvrgli bunde in si nataknili majice brez rokavov, kratke hlače in natikače. Konec junija smo že godrnjali nad dolgim obdobjem toplega vremena. Julij je bil krasen. Temperature so prilezle do 35°C in zdelo se je, da je pred nami kopija poletja 2003. Meni je bilo všeč, čeprav je bilo »rahlo vroče«. Nekateri so menili, da hujše vročine ne bi preživeli. Iz izkušenj lahko povem, da ko gre enkrat čez 40°C, sploh ni tako hude razlike. Mogoče sem samo jaz čudna, no, ampak res nisem zaznala kardinalne razlike med 42°C v Sevilli ali 52°C v Dolini smrti. Ko ti je enkrat vroče, je isto, ali je 45 ali samo 38 stopinj. In potem smo dočakali avgust, ki je, kot da bi odrezal, prinesel spremembo vremena. Kar naenkrat je deževalo deset dni skupaj, temperatura je padla na 17°C. In to je poletje???

Vseeno upam, da bo september še topel, pa oktober tudi. Res si ne zaslužimo lepega vremena, ker smo hudobni do Narave, pa vendar… še dva meseca sončnih dni, prosim!

Dan, ko smo izgubili…

Ah, ne samo tekme proti Kitajski na SP v košarki ampak tudi planet! Datum 24 avgust 2006 si shranite v spomin kot dan, ko smo izgubili planet. Nič več in nič manj kot planet.

Pluton je izgubil status planeta.

Kako naprej? Popraviti bodo morali vse enciklopedije, kjer piše, da je v našem osončju devet planetov. Zanima me, kako se bodo odzvali astrologi, saj so škorpijoni izgubili vladajoč planet. No ja, tudi v srednjem veku ga še niso poznali, pa so preživeli.

Kakorkoli, žal mi je Pluton, ampak zavihal je nov veter in prinesel nove definicije.

17. avgust

Priznam, rada gledam filme, ki se dogajajo tudi na sodišču. Seveda gre za ameriška sodišča, kjer so odvetniki tudi igralci, pesniki, leporečniki in kajjazvemšekaj.

Včasih so se mi zdela absurdna vprašanja tipa:

»Kje ste bili 22. septembra leta 1998?«

»Kaj ste zajtrkovali tistega dne?«

»Ste pili kavo s sladkorjem ali brez?«

Zdelo se mi je namreč nemogoče, da bi si človek zapomnil dogodke tako oddaljenega dne. Pa si jih, še posebno, če se na tak dan kaj posebnega zgodi. Res, da si je težko zapomniti kaj si jedel za kosilo na prvi šolski dan, kakšne nogavice si nosil na maturi, kakšen lak na zagovoru diplomske naloge, si pa zapomnimo določene, na videz nepomembne, stvari.

Naj vam postavim vprašanje: »Kaj ste počeli 17. avgusta 1996?«

Ne veste? Uh, spomin, ki se lahko kosa z ementalcem.

Kaj pa dnevi kot so prvi šolski dan, sprejem med pionirje, matura, dan osamosvojitve Slovenije, diploma…? Bo šlo?

Na dan, ko je Kučan izrekel tiste milijonkrat slišane besede: »Nocoj so dovoljene sanje, jutri bo nov dan!«, sem jaz ležala v postelji. Imela sem angino, 40° C vročine in neprestano so do nas prihajale novice o tem katere ceste so še prevozne. Ja, dragi moji, medtem, ko so ljudje v Ljubljani praznovali in popivali, so bile Primorske ceste blokirane in mejne prehode so zavzeli tanki JLA. Dan potem bi morala imeti slavnostno podelitev maturitetnih spričeval. Ne boste verjeli, odpadla je.

Hmm, česa se še spomnim. Ah ja, na dan, ko so pokopali tovariša Tita sem bila zelo jezna, ker nisem smela gledati svoje najljubše risanke.

Prvi šolski dan… spominjam se zgolj nepregledne množice malih ljudi. Nekatere sem poznala iz vrtca, nekaterih pa ne. Vsi smo bili zbegani in prestrašeni. Nosila sem rdeče nogavice.

17. avgusta 1996 pa se spominjam. Bila sem v Memphisu in obiskala sem Graceland. Nisem bila Elvisova oboževalka, vseeno pa me je zanimal njegov dom. Dan prej je bila obletnica Elvisove smrti, tako, da je bilo vse še posebno urejeno. Graceland je posestvo, ki obsega Elvisovo hišo, vrt za meditiranje (kjer je Kralj tudi pokopan), muzej njegovih avtomobilov, prodajalne spominkov, restavracijo ipd. Pri vhodu v dvorec smo dobili walkmane s kaseto, na kateri je bil posnet glas, ki nas je vodil po hiši. Spomnim se, da je po pozdravu glas rekel: »Če še niste Elvisov fan, boste to zagotovo, ko boste zapuščali Graceland.« Glas je imel prav. Mogoče se ne prištevam med patološke oboževalce Elvisa, imam pa ga raje kot marsikaterega drugega pevca. Ne bom nakladala o Gracelandu, če imate priložnost ga obiščite. Zanimivo se mi je zdelo, da sem na vrtu, ob Elvisovem grobu, videla trume ljudi, ki so prinašali rože, medvedke, kartice… in to niso bili zgolj tisti, ki so Elvisa poslušali začasa njegovega življenja. Ne, to so bili mladi, stari, črni, beli, res pisana množica ljudi.

Česa se še spomnim iz tistega dne? Da sem jedla bananin sendvič s kikirikijevim maslom v restavraciji urejeni v slogu 50 let, da je vsaka miza imela svoj mini juke-box in da je bil tisti pri najini mizi najhitrejši in tako sva z Martino diktirali glasbo celotni restavraciji, da nama na drugem koncu mesta niso hoteli postreči, ker sva bili beli… Ja, 17. avgusta 1996 se dobro spomnim.

Stereotipi

S krajšo zamudo sem prebrala članek v Oni. Pritegnil me je naslov, ki je obljubljal stereotipe o Slovencih. No ja, v samem članku ni pisalo ničesar novega. Čas kislih kumaric, pač.

Iz članka se je dalo razumeti, da so tipični Slovenci:

Ø pridni

Ø marljivi

Ø delavni

Ø prijazni

Ø tolerantni

Ø zavistni

Ø imajo radi gore in pesnike

Ø ne morejo živeti brez čiste goveje… juhice (ne muzike!!!)

Ø razmišljajo katoliško

Ø imajo občutek večvrednosti

Ø ko pridejo domov se preobujejo v copate

…

Slovenski fantje naj bi bili (bolj kot ne) cagavi, dekline pa temperamentne in moralne. Karkoli si pod tem predstavljate!

*****
Pa poglejmo… sem Slovenka ali ne?

- pridna, marljiva, delavna… nak, to nisem jaz. Če je treba delati, delam, ampak tega ne bi označila kot neko grozno marljivost.

- prijazna… občasno

- tolerantna… verjetno sem bolj tolerantna od povprečnega Slovenca. Res mi ni jasno, kje so dobili ta stereotip, ko pa je vsem jasno, da smo narod homofobov.

- zavistna… niti ne. Zakaj pa bi bila?

- gore in pesniki… Gore do mi zelo všeč na kičastih razglednicah, pesniki pa na bankovcih. Srečko je izjema.

- goveja juhica… enkrat na dva meseca gre, kar je več, je že preveč. Zraven gredo rezanci. Tisti domači. Krompir? Bljak!

- katoliška miselnost… ne bi komentirala. RKC in moja malenkost nista kompaktibilni- na nobenem področju

- občutek večvrednosti… dobra fora :)

- copate… oui, to pa. Takoj, ko stopim skozi vrata se preobujem v »flajflotke za po hiši.«

Očitno nisem Slovenka. Smrk!

Najbolj hecen mi je ta copatast stereotip. Copate sploh niso naša pogruntavščina in če vprašate starejše ljudi, so včasih ves dan preživeli v čevljih. To nam je prinesel stik z Jugom. Ostanek bratstva in enotnosti.

Članek se ne ustavi pri stereotipih o Slovencih. Ne, kar naprej meljejo in ugotavljajo kaj so področne značilnosti. Gorenjci naj bi bili škrti, Dolenjci cvičkoljubni, Štajerci veseljaki in Primorci klepetavi. Nič pa niso povedali o tem, da se imajo Gorenjci za pametne (ah, saj poznate tisto šalo kaj bi se zgodilo, če bi najbolj butastega Gorenjca izgnali na Štajersko? Baje bi se v obeh pokrajinah dvignila raven IQ-ja.), Ljubljančani za krone stvarstva, Štajerci za odprte in Primorci za über fajn ljudi.

Moje izkušnje? Ne poznam dovolj ljudi iz posamezne pokrajine, da bi lahko sklepala na celotno populacijo. Rekla pa bi, da Gorenjci niso skopi, so pa klepetavi, da glava peče. Štajerci, ki jih poznam, so precej odprti, ne pa toliko kot Primorci. Dolenjcev poznam le za vzorec. Resnično premalo za kakšne zaključke. Kaj pa Žabarji? V vsej tisti enormni mlaki se pa ja najde tudi kakšen simpatičen osebek.

Jezik

Le kje jih pobirajo? Jah, poslušam Val 202, ki se mi je do sedaj zdel še edina poslušljiva radijska postaja. Izgleda, da so v zadnjem času od nekje »privlekli« nove napovedovalce, ki niso ravno vešči uporabe jezika. Pa ne samo našega.

Ne, ne bom se hudovala nad uporabo narečnih (oz. ljubljanskih) besed. Še vedno sem mnenja, da na TV, radio in javno sfero sodi knjižna slovenščina. Pika!

Oseba, ki vodi današnji program je pravkar rekla, da je ameriška skupina »red hot čili pejprs« izdala nov album. Pejprs? Papers ali peppers? Razumela bi, če bi šlo za kakšno novo, še neznano skupino, ampak RHCP!!! Zaprli so letališče Hitrow. Ok, Heathrow je pač težje izgovorljiva beseda s tistim sredinskim th. Ampak spet… besedo Heathrow smo slišali že tolikokrat, da je skoraj domača.

Na nacionalnem radiu dela tudi neka gospodična, ki se muči s poletnimi napovedmi za turiste. Verjamem, da obvlada svoje delo, pa vseeno malce preveč boli v ušesih, ko slišiš: Čjurists, ču and a half, fri hours, čravel time in še par podobnih. Ahhh

Zavod za Zaposlovanje… no comment!

Danes ni moj namen izgubljati besede (in trošiti virtualno črnilo in papir) o (ne)domislicah Zavoda. Vsekakor pa vam moram povedati tole:

Včeraj sem se naslikala na Zavodu, ker sem imela pač obvezno javljanje. Res mi ni jasno zakaj naročajo ljudi na določeno uro, ko pa je potrebno vedno čakati. Kakorkoli, tudi čakanje je lahko zabavno, saj ima človek čas, da pregleda vso tisto papirnato solato, reklame in… najboljše branje, knjigo pritožb. Tista knjiga je poglavje zase in ko grem naslednjič tja, se moram spomniti in vzeti fotoaparat s seboj. Nekateri vpisi so res zakon!

Tamkajšnja teta me je povprašala kako je kaj in sem ji pač potožila, da se nobenemu sploh ne da odgovoriti na poslane prošnje, čeprav so to po zakonu dolžni storiti. Ker se je pogovor sukal okoli prošenj, sem jo vprašala, če ima slučajno primer kakšne zmagovalne prošnje. Pokazala mi je eno, ki pa, je bila po mojem mnenju veliko slabša od mojih umotvorov. Sploh pa je oseba rekla, da ni problem v prošnji, temveč drugje- verjetno imajo že izbrano osebo in razpišejo delovno mesto zgolj zaradi zakonov (ha, kot da bi vedela tega). No, potem sem jo vprašala na kakšen način bi prišla do zaposlitve z nižjo izobrazbeno stopnjo. Po moje te lahko različna dela (tudi fizično naporna) lahko samo »obogatijo«. In kaj mi je predlagala? Da pač naj ne napišem izobrazbene stopnje! AAAAAAAAAAAAA! Bila sem šokirana! Kako si ona to predstavlja? Kaj naj potem napišem? »V časopisu xy sem videla razpis za delo sobarice. Ker menim, da bi zmogla opravljati tudi tako zahtevno delo, se javljam na razpis.«. OK, to bi šlo, kaj pa življenjepis, ki se ga priloži zraven in je zakladnica informacij za morebitnega delodajalca? A naj napišem: »v preteklosti sem obiskovala vrtec in nekajkrat tudi šolo«?

Nobene resnosti! Kakršen minister, takšni pametnjakoviči na Zavodu!

Moj Kras gori!

Sploh ne vem zakaj, ampak ob omembi požara se vsakič spomnim na Srečkovo Ekstazo smrti. Mogoče zato, ker omenja rdečo barvo in plamene. Ne vem.

Dejstvo je, da Kras gori. Umira. Čeprav živim več kot 20 kilometrov stran od glavnega požara, lahko v zraku voham dim. In vse je megleno od dima. Grozno je!

Spomnim se, da so pred leti pametne glave ( ali res moram poudariti, da ljubljanske???) ugotovile, da se Kras preveč zarašča in je izgubil na svoji nedostopnosti in surovosti. Da Kras ni več Kras, so sklenili in menili, da bi bilo najbolje, če bi Kras »malce« požgali. Zgolj z namenom uničenja viška vegetacije, seveda.

Pa se je zgodilo. Podrast in borov gozd v okolici Komna je uničen. Upam, da so veseli… ti veljaki. Mogoče so pa oni imeli prste vmes, kajti policaji domnevajo, da je bil požar podtaknjen. Kakšen sprevržen um lahko stori kaj takega? Po moje je tak um še destruktivnejši od naših politikov.

Blog po katerem se ne paca, je mrtev blog!

Tako vsaj pravijo. Po eni strani jim dam prav. Kar pomislite na množico strani, ki jih obiščete in so zanimive, klik na določen link pa vas popelje na stran, ki je v izgradnji, oziroma »under construction«. Naslednjič se zgodba ponovi. Čeprav je stran zanimiva in bi jo večkrat obiskali, je pač ne, ker je neprenehoma v »izgradnji«. Zato je torej treba pisati. Včasih le kratko iskrico. Naj bo še tako neumna… mogoče se bo pa komu zdela zabavna. Sto ljudi, sto čudi!

V preteklem tednu sem na radijskih valovih večkrat slišala starejšo pesem (no ja, bolj je podobna recitaciji) Baza Luhrmanna Everybody's Free. Dobra ideja, da daš na trg pesem s triljon nasveti. Nekateri so dobri.

Aja, pa za osvežitev spomina- tukaj je
Everybody's Free (to Wear Sunscreen)

Ladies and Gentlemen of the class of ’99
If I could offer you only one tip for the future, sunscreen would be
it. The long term benefits of sunscreen have been proved by
scientists whereas the rest of my advice has no basis more reliable
than my own meandering experience…I will dispense this advice now. Enjoy the power and beauty of your youth; oh nevermind; you will not understand the power and beauty of your youth until they have faded.
But trust me, in 20 years you’ll look back at photos of yourself and
recall in a way you can’t grasp now how much possibility lay before
you and how fabulous you really looked….You’re not as fat as you imagine. Don’t worry about the future; or worry, but know that worrying is as effective as trying to solve an algebra equation by chewing bubblegum. The real troubles in your life are apt to be things that never crossed your worried mind; the kind that blindside you at 4pm on some idle Tuesday. Do one thing everyday that scares you Sing Don’t be reckless with other people’s hearts, don’t put up with people who are reckless with yours.
Floss.
Don’t waste your time on jealousy; sometimes you’re ahead, sometimes you’re behind…the race is long, and in the end, it’s only with yourself. Remember the compliments you receive, forget the insults; if you succeed in doing this, tell me how. Keep your old love letters, throw away your old bank statements. Stretch Don’t feel guilty if you don’t know what you want to do with your life… the most interesting people I know didn’t know at 22 what they wanted to do with their lives, some of the most interesting 40 year
olds I know still don’t. Get plenty of calcium. Be kind to your knees, you’ll miss them when they’re gone. Maybe you’ll marry, maybe you won’t, maybe you’ll have children, maybe you won’t, maybe you’ll divorce at 40, maybe you’ll dance the funky chicken on your 75th wedding anniversary…what ever you do, don’t congratulate yourself too much or berate yourself either – your choices are half chance, so are everybody else’s. Enjoy your body,
use it every way you can…don’t be afraid of it, or what other people think of it, it’s the greatest instrument you’ll ever own.. Dance…even if you have nowhere to do it but in your own living room. Read the directions, even if you don’t follow them. Do NOT read beauty magazines, they will only make you feel ugly. Get to know your parents, you never know when they’ll be gone for good. Be nice to your siblings; they are the best link to your past and the people most likely to stick with you in the future. Understand that friends come and go,but for the precious few you should hold on. Work hard to bridge the gaps in geography and lifestyle because the older you get, the more you need the people you knew when you were young. Live in New York City once, but leave before it makes you hard; live in Northern California once, but leave before it makes you soft. Travel. Accept certain inalienable truths, prices will rise, politicians will philander, you too will get old, and when you do you’ll fantasize that when you were young prices were reasonable, politicians were noble and children respected their elders. Respect your elders. Don’t expect anyone else to support you. Maybe you have a trust fund, maybe you have a wealthy spouse; but you never know when either one might run out. Don’t mess too much with your hair, or by the time you're 40, it will look 85. Be careful whose advice you buy, but, be patient with those who supply it. Advice is a form of nostalgia, dispensing it is a way of fishing the past from the disposal, wiping it off, painting over the ugly parts and recycling it for more than it’s worth. But trust me on the sunscreen…

Špasen komad, kajne?!

Ricardo je car!

Ah no, ne me tako zelo čudno gledati. Če se že včerajšnji tekmi nista izšli po mojih načrtih (saj vem, da so bile moje želje o zmagi Argentine nad Nemčijo zgolj utopija), je Portugalcem vseeno uspelo. Pa čeprav je proti njim igrala Anglija z najlepšejšim nogometašem v galaksiji. Angleži so izgubili po streljanju enajstmetrovk in po moje, je tak poraz najhujši. Da zmagaš v taki situaciji potrebuješ odličnega vratarja, razpoložene strelce in mnogo mnogo sreče.

Čisto na začetku sem si ogledala le eno ali dve tekmi, sedaj pa kar redno posedam pred TV. Najbolj nejevoljna sem, ko je edini program, ki prenaša tekmo kanal A. Tisti diletantski komentatorji mi najedajo živce. Prvi med enakimi je Klemenčič, ki si je očitno nekoč ogledal kakšno tekmo, ki so jo komentirali južnoameričani, saj se ob vsakem zadetku dere:«Gol! Goool! Goool! Gooool!«. Da bi pa povedal kaj pametnega, mu še na misel ne pride.

Ne se bat, tudi na nacionalki imajo cvetke. Mogoče sem čudna, vendar mislim, da je komentatorjem dovoljena pristranskost le v primeru, če igra tudi njihova reprezentanca. Včeraj je komentatorski butelj padel v delirij vsakič, ko so Italijani zadeli. Kaj pa novinarska objektivnost? Pa Slovanska složnost? Igrali so Italijani in Ukrajinci in gospodič kometator bi moral komentirati zgolj igro, ne pa se tako očitno postaviti na eno stran. Hahahaha, ali pa gospod Stare, ki je razlagal kar nekaj časa o tem kako eden od igralcev igra hokej že 10 let, sam jih pa šteje komaj 18 ali 19. Hokej?!

Ko sem že pri letih… Nogomet me je zopet spomnil kako je starost relativna. Letošnje svetovno prvenstvo je zadnje za vrsto asov, ki se poslavljajo. Figo. Zidane. Nedved. Larsson. Kahn. Van Der Sar. Verjetno čez štiri leta tudi ne bo več Ronalda, Beckhama… pa še veliko drugih. Komentatorji govorijo o Figu in Zidanu kot o dveh veteranih. Ostarelih nogometaših, ki se šlepata zgolj na račun stare slave. Pa niti ni res. Oba sta dokazala, da nista še za staro šaro. Hecno se mi zdi, da sta oba pri 34 letih »stara«, medtem pa poslušam o mega menendžerjih in direktorjih »rosnih« 35 let. Starost torej JE relativna.

*******
Včeraj mi je dan pokvarila novica, da so Bassa suspendirali in da ne bo mogel nastopiti na Touru. In to zato, ker je bilo njegovo ime omenjeno v telefonskem pogovoru med dvema Špancema, ki sta povezana z doping afero. Poleg Ivana so Tour dan pred začetkom zapustili še Ulrich, Mancebo, Sevilla in cela četa Špancev. Škoda. Že tako se je vedelo, da bo Tour drugačen brez Lance-a, sedaj pa še to!

Problem je, da je Tour de France zasebno podjetje in lastnik lahko samovoljno odloča, komu bo pustil nastopiti, in komu ne. V nasprotju z ameriškimi filmi, kjer si nedolžen, dokler ti ne dokažejo nasprotnega, tukaj velja, da so krivi, dokler ne dokažejo, da niso. Do takrat pa se bo o teh tekmovalcih pisalo, kot da so goljufi, da so uporabljali nedovoljene substance in krvno plazmo. Če jim bo uspelo dokazati, da niso vpleteni… ah, njihova imena bodo za vedno zaznamovana.

Parada ponosa

Ne vem kako se zbujate v nov dan vi, a sama sem vedno sovražila nasilno prebujanje. Zato se zbujam tako, da se ob določeni uri vklopi radio, ki je nastavljen na Val 202. Danes so na jutranjem programu govorili o »paradi ponosa«, katere moto letos je »odvrzimo maske«. Aktivisti gibanja za enakopravnost homoseksualcev so se odločili, da pozovejo prikrite geje in lezbijke, da stopijo naprej, da priznajo kaj so, skratka…da se razkrijejo. Več kot jih bo, močnejši bodo.

Jutranja voditeljica je pozvala poslušalce, da pokličejo v program in izrazijo svoje mnenje, brez kletvic, seveda. In so pričeli deževati klici. Ljubljana, Radovljica, Kranj, Škofja loka… in vsi so imeli nekaj skupnega: nestrpnost. Vas zanima kaj so povedali? »Te ljudi je treba zapreti v bolnišnice, ker so bolni!« »Pred strelski vod z njimi!« »Naj bodo za štirimi stenami«. V hipu sem bila budna, prepričana, da sem se zbudila v srednji vek. Ma ne srednji vek, v najtemačnejši čas zgodovine!!! Spomnim se na vic o najhujši srbski kletvici, ki glasi: »Da bog da, da ti sin u kuću zeta doveze!« A sem res žleht, če takim ljudem to zaželim?

Zadnji klic je bil klic neke ženske, ki je povedala, da so bili njeni predhodniki preveč ozkogledi, in da je treba dati tudi drugačnim prostor pod soncem in priložnost, da izrazijo svoje nazore.Bravo!

25. Maj

No, pa smo končno dosegli spravo, saj danes praznujemo vsi... tardeči imamo dan mladosti, tačrni pa Gospodov vnebovohod. Juhej!

(brez naslova...za spremembo)

3 maj 2006

Prazniki so za nami. Eh ja, prazniki! Velikokrat sem se spraševala od kod sploh izvira beseda praznik. Spominja me na nekaj praznega… mogoče je bil nekoč praznik dan prazen dela. In kaj je potemtakem nasprotje praznika? Polnik?

Sprašujem se, če je sploh smiselno praznovati praznik dela v državi, kjer je vedno več ljudi brez dela. Kaj naj sploh praznujemo… in zakaj? Včasih so pred prvim majem goreli kresovi, ki jih pa dež zadnja leta vztrajno zatira. Za alkoholno omamo pa mi, Slovenci, res ne potrebujemo izgovora. Torej?

Identiteta

Ma ja, že ves teden poslušam razpredanja na temo narodne identitete. Vsi so šokirani, ker so srednješolci pisali eseje na to temo in so v veliki večini zelo zaskrbljeni, ker se naš jezik izgublja. Upam, da imajo vsaj miren sen, ker jih tako zelo skrbi za narodno identiteto. Problem je, da so bili zgoraj omenjeni eseji napisani v zelo slabem jeziku. Postavlja se torej vprašanje, kako boš izgubil nekaj, česar nimaš? Če ne znaš jezika, potem tega znanja ne moreš izgubiti… ali se mogoče motim?
Sama sodim med tiste, ki jim je materni jezik pri srcu. Seveda znam tudi narečje, ki ga rada uporabljam še posebej, ko se moram pogovarjati s kakšnimi nadutimi prišleki. Res me ne moti, če ljudje govorijo v svojem narečju, vendar se mi zdi, da bi lahko vsaj v medijih (še posebej na radiu in televiziji) uporabljali knjižno slovenščino in njene približke. Ne, ljubljanščine ne štejem mednje.
Kako si lahko novinarka dovoli, da v živo reče ministru: »Gospod minister, ne bom dolga. Samo dva vprašanja imam.« Dva vprašanja? Kako zveni ednina? En vprašanj?
Neka popevka poje… »če bi mi ti srce dal, bi imela dva…« Dva? Dva kaj? En src, dva srca…?
Da ne omenjam, kako sem se razburjala pred Veliko nočjo, ko so v reklamah ponujali… »čokoladen jajček za samo xx sit«. Štejmo… en jajček, dva jajčeka, trije jajčeki…
Kompliciram? Malo že. Moram. Ampak, kako naj se identificiram z ljudmi, ki pravijo: »Joj, TO ne znaš!«. Z ljudmi, ki (dasiravno javni delavci) ne znajo uporabljati rodilnika, dvojine, ki uporabljajo raje tuje spačenke kot lastne besede? So to moji ljudje? Niso.
Moja soseda je bosanska srbkinja in kot taka zelo ponosna na slovensko državljanstvo. Nikakor ne more razumeti zakaj jaz nisem tako zelo ponosna na svoje (in ne moje) državljanstvo. Zakaj bi pa bila? Saj ni papir tisti, ki me dela Slovenko. Nisem bila na Triglavu, ne smučam več, ne igram tenisa (več) in vendar… Slovenka sem! Zato, ker govorim, berem in pišem slovensko, ker na Krasu živimo Slovenci. In Slovenka bom ostala tudi v primeru, da dobim tuje… magari Pakistansko državljanstvo. Nekateri ne razumejo, da državljanstvo ni sopomenka narodu. Ni.
Odkrita bom. Iz zgoraj povedanega, bi se dalo sklepati, da je jezik edini pogoj identitete. Je res? Osebno mislim, da je pogoj, da se identificiram z neko skupino skupna kultura, zgodovina… in ja, mentaliteta. Sedaj smo pa tam! Kdo mi je bližji… nekdo iz Lendave ali nekdo iz Trsta? Prvi govori (hm, recimo no) isti jezik, z drugim pa delim vse ostalo. Torej? Ne vem kako je z vami, ampak meni jezik vsekakor ni dovolj močna osnova za identifikacijo! Kaj torej sem? Kraševka. Alpe-Adrianka. :) Netizenka!

Maj...

Občasno se spomnim na blog in potem kaj objavim. Resnica je, da pišem, ko mi kaj "na pamet pade".... nisem pa vedno pri volji, da bi pisanje takoj objavila. Če tega ne storim takoj, se stvar rahlo zavleče. :)

Naj se igre pričnejo

Pravkar se je končala uvodna ceremonija XX zimskih olimpijskih iger v Torinu. To bi morale biti naše igre (še pomnite tovariši, da so skupaj kandidirale Slovenija, Avstrija in Italija… to, dragi moji, bi bilo v olimpijskem duhu). Kakorkoli, igre je dobil Torino in mislim, da je bolje tako. Dejstvo je, da OI prinašajo izgubo. Da vse teče kot je treba, potrebuješ nebroj varnostnikov, ki varujejo športnike pred antiglobalisti, pred teroristi, Dance pred muslimani… cela štala!
Italijani so mojstri ceremonij in to so še enkrat več tudi dokazali. Malo čudno mi je le, da so iz naftalina privlekli Petra Gabriela, ki je zapel Lennonovo klasiko »Imagine«. Nič nimam ne proti izvajalcu, še manj pa proti pesmi… edino čudno je to, da se je to zgodilo v Italiji, ki ima celo armado odličnih glasbenikov.
Ko so v mimohodu korakale reprezentance Srbije in Črne gore, Slovaške in Slovenije, je na stadionu igrala »YMCA«, ki nekako šteje za neuradno himno homoseksualcev. Naključje?

Prijatelji

Bliža se Valentinovo (ah ja, še en praznik, ki ga je Evropa izvozila v Ameriko in kasneje ponovno uvozila skupaj z vsemi srčki in traparijami), ki ga sicer pri nas pojmujemo kot praznik zaljubljencev, Američanom pa hkrati predstavlja tudi praznik prijateljstva. To je dan, ko vsem, ki jih imamo radi, pošljemo kartice, sms-je in sporočila v katerih jim to povemo.
Tiste ljudi, ki so nam še posebno pri srcu, navadno imenujemo prijatelji.
V SSKJ piše, da je prijatelj:
kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja; kdor ima do koga naklonjen, prijazen odnos
Obstaja kdo, ki v otroštvu ni imel trume prijateljev? Navadno so bili naši prijatelji kar vsi otroci iz naše skupine v vrtcu. Pač tisti osebek, ki je s tabo delil svoje igrače. Preprosto. Za najboljše prijatelje pa smo ponavadi označevali tiste, ki smo jih pogosteje videvali- sosede in otroke prijateljev in znancev naših staršev. V višji stopnji osnovne šole (tako je vsaj bilo v moji generaciji) se je že opazilo razločevanje. Otroci zdravnikov, odvetnikov in ostalih pomembnežev so se družili skupaj, otroci delavcev skupaj in vozači (otroci, ki so se v šolo vozili in so bili navadno doma s kmetij) skupaj. Čeprav se mi zdi, da je bila družba v socializmu bolj enakopravna, so se razlike vendarle kazale. Izjema si bil, če si bil zelo dober učenec- potem so te v družbo sprejeli tudi otroci najvišje kaste. Takrat tega razslojevanja niti nisem opazila, spomnim pa se, da mi je bilo čudno zakaj se slabši učenci niso nikoli družili z nami. Seveda… lahko bi se česa nalezli od »piflarjev«.
V srednji šoli se je razslojevanje nadaljevalo. Mogoče je bilo to le v našem razredu (vsaj med dekleti), kjer je večinoma veljalo načelo »si, kar imaš«.
Sedaj se lahko vprašam, če so bili ljudje, ki sem jih v mladosti imela za prijatelje, sploh prijatelji. Ne, kajti družili smo se na podlagi takšnih in drugačnih interesov, ne pa na temelju sorodnosti mišljenja. Potemtakem imam prav, ko pravim, da so mi bližje ljudje, ki sem jih spoznala preko pisem in interneta. Njim lahko rečem prijatelji, saj nas druži podobno mišljenje, delimo si sanje in interese, in imamo iskren odnos. Oni so moji prijatelji… tisti pa, ki so tukaj v bližini… jah, nekateri so prijatelji, drugim pa lahko rečem znanci, kolegi, nekdanji sošolci, sosedje… slovenščina pa ja pozna toliko odtenkov »prijateljstva«.
Kaj naj še rečem o svojih prijateljih? Vsaj v mojih očeh so izjemni ljudje in čeprav nekateri živijo na drugih celinah, jih imam rada. Ko sem imela rojstni dan jim ni bilo težko poslati sporočilca ali poklicati,… ja spomnili so se. Kdor me pozna, ve, da ne maram preveč novoletnih čestitk. Zakaj? Iz enega samega razloga… ker jih navadno pišemo po načelu recipročnosti… jaz tebi, ti meni. In Novo leto praznujemo vsi na isti dan. Rojstnega dne pa ne in kdor se spomni na tak dan, pomeni, da mu ni vseeno. Imam prav?
Torej… ob svojem godu in prazniku prijateljstva želim vsem svojim prijateljem (kjerkoli že ste… na tem ali onem svetu) povedati, da vas imam rada!

še malo Trsta

Malce drugačen četrtek

Po travmatičnem obisku Ljubljane v sredo, sem si zaželela preživeti četrtek malce drugače. Dolgo sem mozgala s čim naj si začinim dan, ko sem se domislila… »V Trst pojdem!« In sem šla.
Trst. Trieste. Triest. Večkulturno in zelo pisano mesto. Ok, pa naj vam najprej malce zamorim z zgodovino…
Pravijo, da je bilo območje današnjega Trsta poseljeno že v tretjem tisočletju pred našim štetjem. Takrat naj bi se tu podili Karni, po katerih naj bi dobil ime Kras. Za Karni, ki so bili indoevropskega izvora, so prišli še Iliri, imenovani Histri. V drugem stoletju pred našim štetjem je na tem območju obstajala rimska naselbina Tergeste (še nedavno tega se je tržaškemu narečju reklo tergestino). Po padcu Zahodnega Rimskega cesarstva, so se Tržaški »šefi« menjavali kot po tekočem traku- Bizantinci, Franki… V 12. stoletju je postal Trst svobodno naselje, vendar so zaradi apetitov bližnjih Benetk, tržaški veljaki zaprosili za protektorat Avstrijskega vojvodo. 1719 postane Trst »porto franco«, se pravi svobodno pristanišče in kot tak se je pričel razvijati. Nato so prihrumele Napoleonove čete, ki so bile v teh krajih celo trikrat. Po izkušnji z Ilirskimi provincami, se je Trst vrnil k Avstriji, kjer se je, kot največje (hja, in tudi edino) morsko pristanišče začel zelo razvijati. V bistvu je razvoj pospešila železnica. Naprej veste. Po razpadu Avstrije je Trst prišel k Italiji, kjer je še danes. Na žalost pa je meja po drugi svetovni vojni odrezala mestu zaledje.
Uh, sem zatežila!
Preselimo se v Trst pred 100 leti. V mestu najdemo Avstrijce, ki so bili v glavnem uradniki, Srbe, Hrvate, Grke in Žide, ki so bili trgovci, bankirji in ladjarji in ne nazadnje Slovence, ki so bili delavci, mali trgovci. Slovenci niso živeli v strogem centru mesta, temveč na obrobju. No, z današnjega gledišča, so bili še vedno v mestu.
Torej… mesto je pisano. Navadno lepot sploh ne opazimo, ker buljimo le v izložbe in nakupujemo do onemoglosti. Naj povem, da v otroštvu v Trst nisem hodila pogostoma. V mestu je bila vedno gneča, tako da smo vedno kupovali na Krasu (pa vendar čez mejo). Trst v mojih spominih torej ni označen z nalepko: »shopping«.
Za tokratni obisk Trsta sem se oborožila s fotoaparatom, saj sem nameravala »ujeti« drobce življenja v velikem mestu. Do univerze (kakšna mogočna fašistična stavba, a ne) sem se pripeljala z avtom, potem pa vzela pot pod noge in šla do nakupovalnega centra, od tam pa po ulici dvajsetega septembra do centra. Ulica (Viale XX Settembre) je precej dolga in je ena najlepših v mestu. Večkrat sem se že sprehajala po njej, pa vendar nisem opazila kako mogočne hiše stojijo ob njej. Človeka kar osupnejo prelepi portali in štukature.
Škoda, ker je večina stavb v precej slabem stanju. Le kakšne so te lepotice morale izgledati, ko so sijale v svoji lepoti?



























Kaj da je tako pretresljivega na tem oknu? V bistvu nič…razen ročno izdelanih šip!










V Trstu sem bila nekako tri ure in uspelo mi je »obdelati dve ali tri ulice. No ja, bom pa drugič vedela kako si popestriti vsakdan.
Pa še namig. Ko boste potrebovali sprostitev, vzemite v roke fotoaparat in pojdite v kraj, kjer ste bili že tisočkrat in si ga poskusite pogledati skozi aparatov objektiv. Mogoče se vam pusto mesto ne bo zdelo več tako, ko boste odkrili zanimive detajle. In ne pozabite: sreča je sestavljena iz tisočero majcenih detajlov!

EMA

Pa smo preživeli. EMO namreč. Lahko bi se kdo vprašal, če res nisem imela nič pametnejšega za početi, kot da sem EMO gledala. Kaj pa vem, taka »stvar« je čisto primerna za nedeljsko likanje, konec koncev pa je treba biti obveščen.
Moj vtis o pesmih? Beda, žalost, že videno in slišano, neumno… Še bi lahko kakšen pridevnik našla. Recimo, da je bilo celo nekaj normalnih pesmi. Sama sem »navijala« za Ylenio in mogoče za Majo Slatinšek, ki sta pri žiriji dobili točke, od gledalcev pa niti ne.
Anžej gre v Atene. Juhej! Ne vem zakaj, vendar se mi zdi pesem kopija tiste, ki jo je lani Omar pel v Kijevu. Nič pretresljivega in kar je še hujše- nič novega!
Rebeka, Atomiki in seveda Saša Lendero bodo trdili, da so osvojili srca gledalcev, žirija pa… saj vemo, a ne…sama kuhinja! A se je še komu zdelo, da je Saša uporabila podobno koreografijo kot lani? Mogoče ne čisto vseh korakov, obleke plesalcev in plesalk pa so bile sumljivo znane.
Za konec pa… a mi lahko kdo pove kako se smeje harmonika? Prosim!

Grafit

Ne boste verjeli, tudi v Sežani se občasno uzre kakšen grafit. Ta mi je simpatičen, ker ima globlje bistvo, ker odraža kraški duh in ime v njem bi čisto lahko zamenjali z Janšo, žabarji ali kakšnim podobnim osebkom.

MI SMO SVOJI, TITO JE PRIŠLEK!

Razprodaje

Pa smo jih dočakali! Ne vem sicer zakaj jih imenujejo posezonske, ko pa je zima še v polnem zamahu. Očitno bi bil bolj primeren izraz sredisezonske razprodaje. :)
V petek sem šla na razprodaje in si kupila pižamo! In ko sem se danes vrnila na kraj zločina (se pravi, da je bila vmes samo sobota kot delovni dan), sem naletela na pravo opustošenje. Verjetno je tako izgledal New Orleans po Katrininem obisku.
Kakorkoli, pojdite na razprodaje, ker so zadnje (kar se tiče zimskega blaga), ko lahko nakupujete s tolarji. Na naslednjih bomo kupovali z evri in verjemite, z evri je vse dražje!