17. avgust

Priznam, rada gledam filme, ki se dogajajo tudi na sodišču. Seveda gre za ameriška sodišča, kjer so odvetniki tudi igralci, pesniki, leporečniki in kajjazvemšekaj.

Včasih so se mi zdela absurdna vprašanja tipa:

»Kje ste bili 22. septembra leta 1998?«

»Kaj ste zajtrkovali tistega dne?«

»Ste pili kavo s sladkorjem ali brez?«

Zdelo se mi je namreč nemogoče, da bi si človek zapomnil dogodke tako oddaljenega dne. Pa si jih, še posebno, če se na tak dan kaj posebnega zgodi. Res, da si je težko zapomniti kaj si jedel za kosilo na prvi šolski dan, kakšne nogavice si nosil na maturi, kakšen lak na zagovoru diplomske naloge, si pa zapomnimo določene, na videz nepomembne, stvari.

Naj vam postavim vprašanje: »Kaj ste počeli 17. avgusta 1996?«

Ne veste? Uh, spomin, ki se lahko kosa z ementalcem.

Kaj pa dnevi kot so prvi šolski dan, sprejem med pionirje, matura, dan osamosvojitve Slovenije, diploma…? Bo šlo?

Na dan, ko je Kučan izrekel tiste milijonkrat slišane besede: »Nocoj so dovoljene sanje, jutri bo nov dan!«, sem jaz ležala v postelji. Imela sem angino, 40° C vročine in neprestano so do nas prihajale novice o tem katere ceste so še prevozne. Ja, dragi moji, medtem, ko so ljudje v Ljubljani praznovali in popivali, so bile Primorske ceste blokirane in mejne prehode so zavzeli tanki JLA. Dan potem bi morala imeti slavnostno podelitev maturitetnih spričeval. Ne boste verjeli, odpadla je.

Hmm, česa se še spomnim. Ah ja, na dan, ko so pokopali tovariša Tita sem bila zelo jezna, ker nisem smela gledati svoje najljubše risanke.

Prvi šolski dan… spominjam se zgolj nepregledne množice malih ljudi. Nekatere sem poznala iz vrtca, nekaterih pa ne. Vsi smo bili zbegani in prestrašeni. Nosila sem rdeče nogavice.

17. avgusta 1996 pa se spominjam. Bila sem v Memphisu in obiskala sem Graceland. Nisem bila Elvisova oboževalka, vseeno pa me je zanimal njegov dom. Dan prej je bila obletnica Elvisove smrti, tako, da je bilo vse še posebno urejeno. Graceland je posestvo, ki obsega Elvisovo hišo, vrt za meditiranje (kjer je Kralj tudi pokopan), muzej njegovih avtomobilov, prodajalne spominkov, restavracijo ipd. Pri vhodu v dvorec smo dobili walkmane s kaseto, na kateri je bil posnet glas, ki nas je vodil po hiši. Spomnim se, da je po pozdravu glas rekel: »Če še niste Elvisov fan, boste to zagotovo, ko boste zapuščali Graceland.« Glas je imel prav. Mogoče se ne prištevam med patološke oboževalce Elvisa, imam pa ga raje kot marsikaterega drugega pevca. Ne bom nakladala o Gracelandu, če imate priložnost ga obiščite. Zanimivo se mi je zdelo, da sem na vrtu, ob Elvisovem grobu, videla trume ljudi, ki so prinašali rože, medvedke, kartice… in to niso bili zgolj tisti, ki so Elvisa poslušali začasa njegovega življenja. Ne, to so bili mladi, stari, črni, beli, res pisana množica ljudi.

Česa se še spomnim iz tistega dne? Da sem jedla bananin sendvič s kikirikijevim maslom v restavraciji urejeni v slogu 50 let, da je vsaka miza imela svoj mini juke-box in da je bil tisti pri najini mizi najhitrejši in tako sva z Martino diktirali glasbo celotni restavraciji, da nama na drugem koncu mesta niso hoteli postreči, ker sva bili beli… Ja, 17. avgusta 1996 se dobro spomnim.