Priznam, da me je kar malo sram, da sem morala tisoč kilometrov stran od Slovenije, da sem izvedela kakšna je razlika med človekom in osebo. In to se zgodi meni, ki sem se svoje čase znala zabavati s prebiranjem SSKJ-ja!
Sploh ne vem kako smo enkrat med pogovorom pristali pri osebah in ljudeh. Sodelavec je razložil kakšna je razlika, pa mu nisem čisto verjela. V bistvu naj bi se izraz človek uporabljal za moškega, oseba pa za žensko. Iz tega sledi, da če v črni kroniki piše, da je v prometni nesreči življenje izgubil človek, pomeni, da je bil moški, če je oseba, je to ženska. Če pa sta omenjeni recimo osebi, potem se ne ve ali gre za dve ženski ali moškega in žensko, vsekakor pa ne za dva moška.
Hmm, potem bi se lahko komu zapisalo tudi: » Zgodaj zjutraj je prišlo do hude prometne nesreče, v kateri so izgubili življenja en človek in dve osebi.«
Nejeveri je sledilo posvetovanje s SSKJ, v katerem je zapisano:
člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́)
2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola (njah, očitno je res oseba moškega spola človek)
3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti (ergo: politiki niso ljudje)
4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož (a to pomeni, da lahko moža vprašajo, kje ima osebo???)
5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo
oséba -e ž (ẹ)
1. človeški posameznik neglede na spol (ha!)
2. s prilastkom človeški posameznik (eh ja, zgodovinska oseba, uradna oseba)
a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti
b) glede na položaj v družbi
3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev
4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku
5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek (a?)
Kakorkoli… očitno ne drži ravno, da je človek moški in oseba ženska, je pa res, da se v publicističnem jeziku tako piše. Nisem še zasledila, da bi kje pisalo: človek po imenu Urška in oseba Janez (moh, kje sem pa ta primer našla?!).
Morala: Ne verjemite vsega kar slišite, če pa v karkoli dvomite, se posvetujte recimo s stricema Guglom in SSKJ-jem. Za domačo nalogo pa preverite kakšna je razlika med izrazoma »count« in »earl«. :)
Včasih bi rada kaj pametnega napisala. Kaj globokega. Ali pa vsaj kaj zabavnega. Pa ne najdem navdiha!
Je to pomanjkanje domišljije? Ozkost? Zmanjšano delovanje sive celice? Ali pa je to mogoče zaradi dejstva, da se nisem udeležila Wernerjevega koncerta z gosti, ki ga je imel v mojem domačem kraju?
Verjetno je krivda v tem zadnjem. Človek je pač car. Lep in nadarjen. Ubijalska kombinacija. In jaz grem in zamudim dogodek leta! Ma kaj leta… desetletja!
Res mi je žal. Mogoče pa najdem kje na spletu njegovo diskografijo?!
Ne morem verjeti, nono, da sva natančno pred letom dni skupaj sedela na kavču v tvoji dnevni sobi. Praznoval si 90. rojstni dan in bil si obkrožen z ljudmi, ki so te imeli radi. In še te imamo. Od takrat, Nini, se je spremenilo toliko stvari. Pravzaprav ogromno.
Sredi poletja si odšel. Za vedno. Čeprav sem nekako bila pripravljena, in vem, da si bil ti tudi, se je moje življenje kar ustavilo za nekaj tednov, potem pa se je začelo vse odvijati z bliskovito naglico.
Ker nisi uredil stvari, kot bi bilo treba, nismo mogli obdržati stanovanja. Žal mi je. Zgodilo se je pač natanko tisto, česar si se bal.
Sprejela sem službo v Luksemburgu, ki je seveda ne bi, če bi bil še živ. Mogoče sem naredila napako. Verjetno sem jo res, ampak vseeno mislim, da se bo na koncu izkazalo, da le ni bila tako huda napaka. Veš nono, v teh časih je zelo težko živeti v Sloveniji.
Meni ni lahko, ko se bodo stvari uredilo, mi bo lažje. Še posebej ker vem, da si vseeno med ljudmi, ki te imajo radi!
PS.
Čeprav vem, da nisi ti tisti, ki straši Ljubo, temveč njena kosmata vest, je fajn, ker je vsakič bolj bleda!
Eh, današnji naslov sem si izposodila kar iz teatra. V bistvu sploh nisem tako močno v temo brcnila… to, kar se mi dogaja z operacijo, je pač ena tragikomedija.
Da ponovim čisto na kratko.
Novembra mi je zdravnica namignila, da bi bilo zelo dobro, da bi se odločila za operacijo mioma. V decembru sem kot samoplačnica (da sem se pač izognila polletnemu čakanju) odpravila na pregled v Ljubljano, kjer so mi zopet toplo priporočali poseg. Rečeno- storjeno! Ker poseg ni plačljiv (seveda… pregled je, poseg pa, kjer te lahko malo zašuštrajo in mora biti zraven zavarovalnica, ne) sem se pridno postavila v vrsto in čakala. Prijazna »teta« mi je rekla, naj za točen datum pokličem enkrat sredi januarja, da pa se bo operacija zgodila konec januarja ali pa v začetku februarja. Ko sem poklicala sredi januarja, me je taista teta vprašala, kje sem bila toliko časa. Prosim?! Meni je bilo rečeno, da naj ne utrujam do takrat… in pač nisem. To sem osebi tudi povedala. Razumevajoče mi je pritrdila in mi rekla, da ima datum zame. Drugi april. Kaj??? Kam sodi drugi april… je to konec januarja ali mogoče začetek februarja? Zaradi tega posega sem sprejela službo v Luksemburgu z marcem in ne sredi januarja, oni pa sedaj meni o aprilu. Ko sem razložila, da mene pa drugega aprila ne bo na ozemlju podalpske državice, mi je sestra na drugi strani žice rekla, da naj pokličem malo kasneje. In sem. Povedala mi je, da noče nobena pacientka zamenjati datuma z mano. Seveda ne, če pa čakajo mesece na operacijo! Saj niso neumne!!! Nato mi je predlagala, da na svojo željo zamenjam zdravnika. V bistvu mi je bilo čisto vseeno… ko si v narkozi se itak ne zavedaš kdo te reže. Zamenjala sem in dobila datum 18 februar. Khm… ok, no. Malo sem bila v dvomih, ker po enem tednu poberejo šive, po dveh tednih sledi kontrolni pregled in glede na to, da nameravam 28 februarja odriniti v svet, bi pač kontrolni pregled špricala.
Prišel je datum operacije in tudi obvestilo, da se zaradi odsotnosti zdravnika operacija prestavi. Za nedoločen čas. Fino ne? V srednji šoli smo v takem primeru dobili suplence, tukaj pa… še malo več čakanja in bolečin. Koga briga, saj ne boli njih. Oz… boli jih ne, bôli pa.
Na obvestilu je na roko dopisano, da naj pridem na operacijo v petek, 22.2. Upam, da je šala. Sicer ne najbolj posrečena, pa vendar šala. Tudi če me v soboto operirajo (prideš pač dan prej v bolnico), nimam lastnosti ekstra hitrega zdravljenja, da bi bila do četrtka že nared za 1000 km dolgo pot.
Kako se počutim? Najprej sem bila razočarana, ker bom morala še vedno živeti z bolečinami. Razočaranje je zamenjala jeza in kasneje bes. In spet razočaranje nad našim zdravstvom. Državo. Vsem skupaj. Na koncu pa… ko sem se pomirila, pa sem si rekla, da se vse zgodi z razlogom. Sicer ne poznam neke pametne razlage zakaj bi bila odpovedana operacija dobra stvar, ampak… kdo ve?!
Ah ja, le kaj me je danes zmotilo na SiOlovem portalu?Vsakič, ko prejmem SiOlovo položnico ali pa ko želim kaj od njih, se vprašam, zakaj, zavraga, še vztrajam kot SiOlova naročnica.
Glede na to, da je pri nas možen priklop na Amis, na Tuš, T2 in celo na kabelski net, jaz še vedno vztrajam in se izgovarjam, da je moj uradni email naslov pač na SiOlu in bi sedaj bilo rahlo nerodno, če izbrišem račun.
»Saj je lahko,« mi pravijo, »Vsem v svojem imeniku pošlješ mail z novim naslovom in je.« Enostavno… za tiste, ki imajo imenik. Jaz ga namreč nimam.
Pred mesecem dni sem se odločila, da je 40 evrov mesečno za linijo 2 MBs/348 kBs odločno preveč in zato sem poklicala na SiOl. Prijazen dečko mi je povedal, da za manj denarja dobim čisto spodobno linijo 5/2 MBs. Povedal mi je še, da bo v kratkem do nas priromala optika, do takrat pa lahko uživam v liniji 5/2. Bilo je pred prazniki, zato mi je rekel, da se bodo iz montaže oglasili v roku enega meseca. Ker se mi je zdelo to dosti, mi je pojasnil, da pač reče en mesec, v resnici pa to traje največ 14 dni.
Minil je Božič, prišlo je novo leto, pa še pravoslavni Božič in pravoslavno novo leto, SiOlovih ljudi pa od nikoder.
O ne, tako pa se ne bomo šli!
Prejšnji mesec sem vsak dan klicala SiOl, poslušala glasbo in obvestilo, da so vsi operaterji zasedeni, do onemoglosti. V četrtek se mi je končno nasmehnila sreča. Jaj!
Na SiOlovi strani se mi oglasi rahlo zdolgočasen ženski glas: »Dober dan.«
»Dan, a veste, mene zanima kaj je z mojo spremembo paketa. Teh vaših ljudi kar ni in ni.«
»Jaaaaa, kdaj ste pa naročili spremembo?«
»Decembra.«
»Sam mal…« Nekako se mi je zdelo, da mi ne verjame, da je že toliko časa.
»A mi poveste uporabniško ime?«
Povem uporabniško ime, potem pa tišina. Občasno slišim presekane besede in odmev tipkanja. Nič.
Čakam.
Čez nekaj minut se zopet javi deklič, ki mi prijazno (vav, kakšen preobrat) pojasni, da začuda mojega naročila niso obravnavali, čeprav so ga dali v montažo že 17 decembra. Kaj vse se živemu človeku pripeti! Ampak… zakaj vedno meni?!
Na koncu se mi že osladno prijazno zahvali za potrpežljivost in mi zagotovi, da bo osebno poskrbela, da bom dobila novo hitrost že naslednji teden
Sedaj čakam… in razmišljam, če ni čas, da bi SiOl spremenil ime v SiVOL. Ime, ki si ga zlahka zapomnimo, pa še tržili bi ga z lahkoto.
»A na SiOlu si?«
» Mater Si VOL!«
No, pa sem dočakala prvi slovenski vplastenkan smoothie. In kaj je smoothie? Gost sadni napitek, navadno iz sveže iztisnjenega soka, ki mu nekateri dodajo tudi jogurt. Meni je všeč, ker je zelo gost in ker ima vitamine. Če začneš dan s smoothijem, si ves dan ekstremno dobre volje. Vsaj name tako učinkuje.
Nekje sem prebrala, da pri Fructalu iščejo slovensko ime za smoothie. Baje so predlagali pripitek (prigrizek+ napitek). Ha! Po tej logiki bi lahko bil tudi nagrizek.
Kaj pa me pri smoothiju moti? Cena. 1,51 € za 2 dl užitka je malo preveč.
… bloge? Ob poplavi blogov se človek resno vpraša kdo jih piše in kdo, na drugi strani, jih bere. Nekako se mi vsiljuje slika, da jih pišejo in berejo ljudje v državnih službah, ker tam (po defaultu) ljudje nič ne delajo, pijejo kavo in se dolgočasijo. Sama sem v državni službi in jih ne utegnem brati. Žal.
Nekateri so zelo iskrivi in zanimivi, drugi so zgolj kolaž že videnih videov z youtuba, spet tretje pišejo skrajno nezadovoljni ljudje, ki popljuvajo vsako obstoječo stvar, četrti spominjajo na male enciklopedije v duhu »how to«, pete pišejo provokatorji itn.
Ko sem se odločala za naslov diplomske naloge, sem kar dolgo razmišljala o temi svoje naloge. Vedela sem, da se bom ukvarjala z nečim kar je povezano s spletom. In sem se. Mentorica mi je namignila, da bi bilo zanimivo raziskovati »področje« blogov, ki pa je bilo pred štirimi leti še precej v povojih. Spletnik, po vzoru angleških skovank, naj bi bil spletni dnevnik, vendar se mi dozdeva, da blogi to niso. V otroštvu sicer nisem nikoli pisala dnevnika, zdi pa se mi, da je dnevnik vsekakor bolj oseben, intimen, razmišljujoč kot blog. Papir še vedno prenese več kot splet. Čeprav že vrabci čivkajo o tem, da je splet medij brez cenzure, neke vrste anarhični medij v katerem lahko vsak »pove« svoje mnenje, temu vseeno ni tako. Blog, v katerem bi avtor res napisal VSE, kar bi mu prišlo na pamet, bi bil v naprej obsojen na neuspeh. Najprej bi ga popljuvali, potem pa ga ne bi več brali. A ni blog zgolj potešitev posameznikovega nagnjenja k ekshibicionizmu?
Kakšni blogi so mi všeč? Nisem redna bralka, pa vendar so mi všeč tisti, ki so družbeno kritični oz. ki so odgovor na kakšno malenkost, ki se zgodi ali pa zmoti avtorja. Recimo raztrgana nogavica, na sicer urejeni dami, je lahko povod za zapis, ob katerem se ljudje smejijo kot pečene repe. Ali pa počena guma in pravnik, ki jo menjuje. Ah, to pa so že ZF štorije.
Lepo je brati bloge, za pisanje pa, žal, ponavadi ni idej in časa.
Po moje ni bilo časopisa oz. medija, ki ne bi v preteklem tednu uporabil te besedne zveze. Najprej so pisali, da bodo meje padle, potem meje padajo in nazadnje meje so padle. OK, konfina ni več… in? Malo bedno se mi je vse skupaj zdelo, ko so po TV kazali razne dokumentarce in v njih so ljudje jeli razlagati kako je meja presekala narod, razmejila družine in kaj vse so tihotapili. Strinjam se, da meja ni bila ravno pravična (kdaj pa je od politikov prišlo kaj pravičnega???) ampak iz vsega napisanega in povedanega, je človek dobil občutek, da smo Slovenci narod švercerjev oz. tihotapcev. Pa naj se potem psihologi ne čudijo, da imamo Krpana za junaka!
Sama že vse življenje živim blizu meje. No ja… relativno blizu. 1500m je blizu, pa recite kar hočete. In kaj meni pomeni meja (ups, mi je pomenila, ker je ni več)? Sedaj bi rekla, da ta meja ni zgolj meja med dvema državama, temveč med dvema jezikovnima skupinama in dvema svetovoma. Ko sem bila še majhna, je prestop meje pomenil vstop v obljubljeno deželo. Tam ni bilo pomanjkanja kave, praška, čokolade, ne, tam je bilo vsega dovolj. Verjetno sta generaciji naših staršev in dedkov mejo občutili drugače, ampak verjemite mi, da moja generacija »železne« meje ni občutila. Zato verjetno ne razumem ljudi, ki so se ob padcu konfina veselili kot majhni otroci. Halo! V zadnjih 10 letih sem na meji mogoče trikrat pokazala prepustnico. Nobenih problemov.
V četrtek zvečer sem se odpravila na mejni prehod Fernetiči, ker sem želela sodelovati pri pisanju zgodovine. V velikem šotoru so se zbrali politični veljaki, nastopajoči in firbci iz obeh strani meje. Proslava je bila… kakršna je pač bila. Kasneje sem slišala komentarje, da pač niso pričakovali toliko ljudi in da to ni bilo mišljeno kot ljudsko slavje. Oprostite, toda, če na meji postavite šotor in slavje ob vstopu v sceghensko območje oglašujete v medijih, potem je jasno, da lahko pričakujete ljudi. Italijanska pošta je vsaj prodajala spominske kartoline s posebnim žigom, na naši strani si pa lahko dobil žig v potno listino, če si strica policaja milo in proseče gledal. Prireditev se je imenovala »Kras brez meja«, zato sem se spraševala kje sta bili tipični kraški dobroti… pršut in teran? OK, nihče ni pričakoval pršuta zastonj, če bi pa naša občina častila 500 lirov kuhanega vina, pa tudi ne bi bankrotirala. O Vivaldiju, ki nekako ne sodi v kraški kontekst tudi ne bi izgubljala besed.
Fizična meja je zgodovina, pa čeprav so v petek na Italijanski strani policaji usmerjali promet, ker pretok vozil skozi (sedaj že bivšo) mejo še ni domišljen in verjetno bo potrebna kakšna smrtna žrtev, da se bodo pametne glave usedle skupaj in našle briljantno rešitev. Kot sem že rekla, fizičnih meja ni več, žalostno pa je to, da meje v glavah ostajajo.
