Po travmatičnem obisku Ljubljane v sredo, sem si zaželela preživeti četrtek malce drugače. Dolgo sem mozgala s čim naj si začinim dan, ko sem se domislila… »V Trst pojdem!« In sem šla.
Trst. Trieste. Triest. Večkulturno in zelo pisano mesto. Ok, pa naj vam najprej malce zamorim z zgodovino…
Pravijo, da je bilo območje današnjega Trsta poseljeno že v tretjem tisočletju pred našim štetjem. Takrat naj bi se tu podili Karni, po
katerih naj bi dobil ime Kras. Za Karni, ki so bili indoevropskega izvora, so prišli še Iliri, imenovani Histri. V drugem stoletju pred našim štetjem je na tem območju obstajala rimska naselbina Tergeste (še nedavno tega se je tržaškemu narečju reklo tergestino). Po padcu Zahodnega Rimskega cesarstva, so se Tržaški »šefi« menjavali kot po tekočem traku- Bizantinci, Franki… V 12. stoletju je postal Trst svobodno naselje, vendar so zaradi apetitov bližnjih Benetk, tržaški veljaki zaprosili za protektorat Avstrijskega vojvodo. 1719 postane Trst »porto franco«, se pravi svobodno pristanišče in kot tak se je pričel razvijati. Nato so prihrumele Napoleonove čete, ki so bile v teh krajih celo trikrat. Po izkušnji z Ilirskimi provincami, se je Trst vrnil k Avstriji, kjer se je, kot največje (hja, in tudi edino) morsko pristanišče začel zelo razvijati. V bistvu je razvoj pospešila železnica. Naprej veste. Po razpadu Avstrije je Trst prišel k Italiji, kjer je še danes. Na žalost pa je meja po drugi svetovni vojni odrezala mestu zaledje.
Uh, sem zatežila!
Preselimo se v Trst pred 100 leti. V mestu najdemo Avstrijce, ki so bili v glavnem uradniki, Srbe, Hrvate, Grke in Žide, ki so bili trgovci, bankirji in ladjarji in ne nazadnje Slovence, ki so bili delavci, mali trgovci. Slovenci niso živeli v strogem centru mesta, temveč na obrobju. No, z današnjega gledišča, so bili še vedno v mestu.
Torej… mesto je pisano. Navadno lepot sploh ne opazimo, ker buljimo le v izložbe in nakupujemo do onemoglosti. Naj povem, da v otroštvu v Trst nisem hodila pogostoma. V mestu je bila vedno gneča, tako da smo vedno kupovali na Krasu (pa vendar čez mejo). Trst v mojih spominih torej ni označen z nalepko: »shopping«.
Za tokratni obisk Trsta sem se oborožila s fotoaparatom, saj sem nameravala »ujeti« drobce življenja v velikem mestu. Do univerze
(kakšna mogočna fašistična stavba, a ne) sem se pripeljala z avtom, potem pa vzela pot pod noge in šla do nakupovalnega centra, od tam pa po ulici dvajsetega septembra do centra. Ulica (Viale XX Settembre)
je precej dolga in je ena najlepših v mestu. Večkrat sem se že sprehajala po njej, pa vendar nisem opazila kako mogočne hiše stojijo ob njej. Človeka kar osupnejo prelepi portali in štukature.
Škoda, ker je večina stavb v precej slabem stanju. Le kakšne so te lepotice morale izgledati, ko so sijale v svoji lepoti?
Kaj da je tako pretresljivega na tem oknu? V bistvu nič…razen ročno izdelanih šip!
V Trstu sem bila nekako tri ure in uspelo mi je »obdelati dve ali tri ulice. No ja, bom pa drugič vedela kako si popestriti vsakdan.
Pa še namig. Ko boste potrebovali sprostitev, vzemite v roke fotoaparat in pojdite v kraj, kjer ste bili že tisočkrat in si ga poskusite pogledati skozi aparatov objektiv. Mogoče se vam pusto mesto ne bo zdelo več tako, ko boste odkrili zanimive detajle. In ne pozabite: sreča je sestavljena iz tisočero majcenih detajlov!
in še zasnežena klopica :)
