Stara lopatkanja

1/8 Aloha!

Eh, saj vem, saj vem... še pred kakim tednom sem se pridušala, da ne bom nikoli imela bloga, ker pač nimam nič pametnega za napisati. Pa sem se premislila. V bistvu... večina ljudi, ki piše bloge ne piše nič kaj zanimivega. Blog ali online dnevnik je pač oblika voajerizma in to je vse. Razkazovanje tega tipa je družbeno sprejemljivo, tisto v parkih pač ne.
Bodi dovolj za uvod!


PS.
Mah mah (mah kot element mahanja) naključnim bralcem

2/8 "Zavod za zaposlovanje, to je kraj, kjer se končajo sanje."

Hvala Adiju za uvodne besede.

Zakaj sem se sploh prijavila na Zavod za zaposlovanje? Mogoče zato, ker pač čutim potrebo, da sem v neki evidenci, kdo bi vedel. Dejstvo je, da sem se prijavila. Po prvi seansi z njimi res srčno upam, da ne bom dolgo »njihova«. Moji vtisi so skrajno negativni. Tam so ljudje zaposleni, da ne delajo praktično nič. NIČ! Ko se prijaviš, te tri mesece pustijo pri miru zgolj zato, da ti ne bi preveč težili. V tem času je tvoja dolžnost, da aktivno iščeš službo, kar v prostem prevodu pomeni, da se javiš vsaj na en razpis mesečno. Ha! Ena prošnja na mesec! Po moje še Saint-Simon ni bil tak utopist, no.
Če po treh mesecih aktivnega iskanja službe le te ne dobiš, so ti pripravljeni pomagati. Juhu!
Prvi stik z zavodom je neka skupna seansa, kjer možiček kaže prosojnice iz katerih ne izveš kaj veliko novega. V bistvu vse piše na spletni strani republiškega zavoda. V poldrugi uri sem izvedela, da kot iskalec prve zaposlitve imam en kup dolžnosti in prazno množico pravic. Vsi cenzusi so tako nizko postavljeni, da dobiš socialno pomoč (nekaj denarja za znamke), le če dobesedno stradaš ali pa če lažeš in prikrivaš prave podatke. Tega pa se v krščanski družbi kot je naša NE DELA!!! Na take seanse bi poslala vse kadrovike, ki naduto prebirajo prošnje in se ob njih zabavajo. Mogoče bi jih ganilo, če bi videli tiste neizobražene ljudi, ki resnično potrebujejo delo. Tudi poslancem ne bi škodil kakšen informativni dan med volivci.
Sam zavod je zasnovan tako, da pri predstavitvi programov dajejo življenjske primere, ki obsegajo natakarje, sobarice, zidarje… Vsak mi lahko verjame, da sem se počutila kot z drugega (mah, bolj tretjega) planeta. Še posebno, ko sem spraševala o tem zakaj naša podjetja niso ekološko osveščena in še vedno dajejo prednost papirnatim prošnjam in ne tistim… »cyber«.
Do sedaj se je dalo dobiti socialno pomoč in nekateri so to lepo izkoriščali, ko pa je prišel čas, ko bi tudi jaz to počela, je minister Janez zaprl pipico. Hura za Janeza! Hura za volivce desnice… naj se jim jetra posušijo!
Naj mi nekdo razloži kako bo Slovenija postala prava EU država… pravna, socialna, polna izobraženih ljudi (mwahahaha)… Pripravite leščerbe, vračamo se v mračni srednji vek!!! Zopet bo sin kmeta kmet, sin obrtnika obrtnik in sin paketarja paketar.
Kaj pa hčere? Gospodinje naj bodo! Mogoče pa ne bi bilo slabo ministru Janezu predlagati uvedbo šol za dečke in tistih za deklice. Tako bi dobili ogromno poslušnih in ponižnih državljanov.


3/8 Informacijska družba

"S 1. avgustom 2005 se bodo spremenile nekatere cene uporabe storitev SiOL-a preko klicnega dostopa in omrežja ADSL."


A niso smešni? Po eni strani se naši državni očetje čudijo visoki stopnji informacijske nepismenosti in se naprezajo (zgolj z praznimi obljubami, da se razume), da bi državo zrinili spet v vrh EU (kamor je nekoč že sodila), po drugi strani pa nam dražijo dostop do okna v svet!
Že to jim zamerim, da ne spoštujejo naprednih ljudi, packi nemarni. Recimo... vsem, ki s(m)o plačali bajne denarje (beri: 50k) za ADSL dostop, bi lahko za mesec dni povečali pretok ali pa nam ponudili spletno TV, ne pa da se človek počuti debil, ker je pred leti preplačal ADSL (da ne govorim o tem, da smo si nujno morali omisliti tudi ISDN, ki ga sedaj dobesedno "talajo" za fičnike.

3/8 LP

Čas je za zgodbico o tem kako ljudje, ki preveč berejo Finance, niso več sposobni večplastnega dojemanja. Mogoče gre preprosto za amputacijo domišljijskega centra. Mimogrede, a je ta za študente EF nujna?!
Zgodba gre takole… Kolegica (ups, bo treba brez imen, kajne Mojca?!), s katero se nisva tipkali že malo večnost (jah, sej ona piše, samo vedno napačno znamko na mail prilepi, da se le ta izgubi v temačnih breznih medmrežja) se je pod mail skoraj biblijskih razsežnosti dveh vrstic, podpisala z lp. LP? OK, naj bo…LP! Lasni puder? Lesni premaz? Leni pasavec? Lepi Pahor? Libijski pesek? Ne! Long Play ali po naše, vinilna plošča!!! To bo. Ker poskušam iti v korak s časom, sem ji odgovorila s CD in na ta pozdrav dobila vprašanje, da kaj zavraga pomeni CD. Zgoščenka! Mogoče pa je Carpe Diem? Razlika je samo v interpretaciji. Kje pa piše, da jaz vem kaj pomeni LP?

LPP ali Lep Poletni Potep vsem!

PS.
Dotični sporočam, da ni edina, ki ima amputiran center za večplastno dojemanje.


13/8 Lepa misel

Šele, ko bo posekano poslednje drevo.
Šele, ko bo zastrupljena poslednja reka.
Šele, ko bo ujeta poslednja riba.
Šele potem boste ugotovili, da denarja ni mogoče jesti.

prerokba Indijancev Kri

No, to misel sem našla v kontroverzni knjigi Marlo Morgan "Imenovali so jo Dvoje src" (original: Mutant Message down under). Če vam knjiga prekriža pot, jo preberite. Polna je nekih univerzalnih resnic (pa čeprav je verjetno "fake"). Mogoče se vas kakšna dotakne in boste zaradi nje boljši človek... vsaj za pet minut.


8/9 Ko duša boli...

Danes sem se po dolgem času spomnila, da nekje, na širnem spletu, obstaja nekaj, kar bi lahko imenovali moj blog. Namenila sem se napisati kaj sončnega. Mogoče o popotovanju v Ljubljano ali o lepotah Pirana. Pa so se stvari tako zasukale, da sončno pisanje odpade.
Kje naj začnem? A sem danes sploh sposobna napisati par smiselnih stavkov? Nisem, lahko pa poskusim.
Posledice Katrine so me spomnile na občutek, ki sem ga imela, ko sem pred leti stala pred tisočletno sekvojo, ki so jo Američani poimenovali General Grant. Občutka se v bistvu ne da opisati, oziroma je to zelo težko. Ko stojiš pred tisto tisočletno dušo občutiš nemoč, neznansko majhnost in nepomembnost, občudovanje, neko brezčasnost… Zastrašujoče je. Če bi General Grant znal govoriti bi lahko povedal na tone zgodbic, tako pa le stoji tam in gleda turiste- neznatne mravlje, ki ga prihajajo občudovati. Nekaj podobnega mi je prišlo na misel ob Katrini. Znanstveniki so točno napovedali njen prihod in vendar- pri vseh pripravah ljudje vendar niso bili pripravljeni. In sedaj je jok in stok. In smrt. Grdo delamo z naravo in sedaj, ko nam delno vrača, smo najprej jezni, potem besni nanjo in na koncu občutimo samo nemoč. Muhasta je. Ene poplavi, drugim pošlje sušo. In kaj počnemo mi? Vzdihujemo, da bi živeli bolj naravno ali pa da bi pomagali v boju proti onesnaževanju…ne, to pa ne. Kaj pa lahko en samcat človek naredi??? Ja, to navadno rečemo, skomignemo z rameni in živimo po svoje naprej. Kaj pa če bi si isto vprašanje zastavila milijarda ljudi hkrati?
Moj namen ni bil pametovati. Danes pa res ne. Danes sem zopet občutila nemoč. Ne jeze ali besa, zgolj nemoč. In žalost. Čeprav mi razum pravi, da sem naredila dobro delo, duša še vedno boli.
Mogoče mi bo lažje, če žalost delim. Gre za Mlatildo. Ja tudi njeno sliko bom poiskala. Mlatilda je bila mačka, prostoživeča (tako se pravilno reče tistim, ki sicer sodijo med domače mačke, niso pa udomačene), s tečnim karakterjem, pa vendar pravi cuker. Bila je en velik (čeprav majhne rasti) oportunist. Ko se ji je zahotelo, se je pustila božati in crkljati, ko ji je bilo dovolj, je na kratko zamijavkala in šavsnila. Če nisi bil dovolj hiter, te je pač opraskala… in te vprašujoče pogledala, češ: »Kaj se pa ti razburjaš???«
Pred tremi dnevi je Mlatilda izginila. Ha! Zgodilo se je že, da je kakšna od mačk izginila za dan ali dva, saj se mačke zavlečejo v samoto, če so bolne ali kaj podobnega. Ker je bila dolgodlaka in simpatična (ko je sama to hotela), bi jo lahko tudi kdo »posvojil«. Minila sta torek in sreda in Mlatilde ni bilo. Danes se je pojavila… nekoliko shujšana, neurejena, z motnimi očki in nič kaj napadalna. Ni hotela jesti, niti najljubših tablet. In kar je bilo najbolj nenavadno: pustila se je božati do nezavesti! Med božanjem se je nekajkrat na kratko stresla. Bila je vroča, kar ni normalno za mačke. Ko sem boljše pogledala kožušček, sem opazila neko čudno belo snov. Zdelo se mi je podobno jajčecem ličink. Bljak!
Šla sem domov po košaro, strpala Mlatildo vanjo in jo peljala k veterinarju. Navadno taka furija, je bila sicer nemirna, ne pa tudi nasilna. Veterinar jo je pregledal in potrdil moj sum, da so tiso jajčeca. Zunanjih ran ni imela. Možno je, da je skotila ali pa imela splav- vsekakor je bila preslabotna, da bi se očistila, oziroma je moralo priti do komplikacij, tako da je vanjo muha izlegla jajčeca. Ko je veterinar razlagal kako in kaj, mi je bilo vedno bolj jasno kakšna bo obsodba. Povedal je, da muca trpi in še bolj bo. Lahko bi se odločili in jo peljali na operacijo v Ljubljano. Ko sem vprašala za realne možnosti preživetja, je rekel :«10%«. Pred mano je bila prestrašena in vroča Mlatilda, veterinar in moj oče pa sta strmela vame. Zakaj sem vedno jaz tista, ki se mora odločati? Sem mar bog, da lahko odločam, kdo lahko živi in kdo ne. Veterinarja sem vprašala za nasvet. Sicer je bil zelo diplomatski, vedeti mi je pa dal, da bo trpela in tudi če bi jo operirali, bi jo morali na koncu uspavati. Mlatilda je bila majhna, že oslabela in zaradi dolge dlake je imela na sebi nebroj muhinih jajčec. Če mora umreti, naj umre lepa, ne pa razkosana!
Poznate postopek evtanazije? Ne vem kako je pri ljudeh, pri malih živalih pa gre nekako tako: najprej dobi živalica narkozo in ko zaspi, še injekcijo v srce. To je to.
Ker veterinar ni Buda in ima samo dve roki, sem morala Mlatildo pri prvi injekciji držati jaz. Priznam, postalo mi je slabo. Še enkrat sem jo pogledala in šla.
Zbogom moja mala Mlatilda! Nisem ti mogla pomagati in resnično upam, da sem ti lahko vsaj trpljenje skrajšala. Ne zameri mi, prosim!


27/11 Gaudeamus Igitur...

…Juvenes dum sumus.
A znate naprej? Ne? Kako to? A je res že toliko časa preteklo od vaših matur in/ali podelitev diplom?
No, pa zapojmo naprej vsaj prvo kitico…
Post iucundam iuventutem, Post molestam senectutem Nos habebit humus, Nos habebit humus.

Ahh, to pa je res zvenelo tako veličastno. Hvala za pomoč! Za tiste, ki jim latinščina ni ravno materni jezik, še prevod J

veselimo torej semlada nam je dušapo prijetnostih mladostipo nadložni bo starosti vse nas krila ruša

Pa je prišel tudi zame tisti dan, ko sem prejela diplomsko listino. Sama listina je pač kos papirja format A3, na katerem piše, da sem diplomirala in da imam pravico do uporabe strokovnega naziva. Toliko truda za kos papirja! Res, da je vložen v lično rdečo mapo, pa vendar. Kaj mi je padlo še posebej v oči? Datum rojstva in diplome napisan z besedo. Hecno, letnica rojstva napisana z besedo ne zveni tako starodavno, kot same številke. J
Bolj od same listine je zanimiva priloga, v kateri je en kup podatkov- od moje vpisne številke (saj mi nismo le številke, smo ljudje!!!), naslova fakultete, trajanja študija, predmetnika z vsemi kreditnimi točkami, ob vseh izpitih so napisane ocene in datumi opravljanja- vse je tam… celo povprečna ocena in ocena diplomske naloge. Človek res ne more ničesar skriti! Komaj sedaj vem kakšna je razlika med ocenama 8 in 9, ki sta obe opisno označeni kot prav dobro. A vam povem? 8 pomeni solidne rezultate, 9 pa nadpovprečno znanje, vendar z nekaj napakami. Ob tem opisu se človek vpraša: »Kaj, zavraga, je potem 10?«. 10 pomeni odlične rezultate z zanemarljivimi napakami. Najboljši približek božanskosti, torej.
O poti v Ljubljano ne bi izgubljala besed, ker sem za borih 85 km potrebovala skoraj dve uri. V Ljubljani je sicer snežilo in bilo precej mrzlo, vendar so bile najhujše razmere vladale od Logatca do Vrhnike, kjer je snežilo kot za stavo. Fuj in fej!
Podelitve so si verjetno precej podobne. Kup veselih in lepo oblečenih ljudi, ki dobijo svoje težko prigarane listine in poleg njih še kup lepo oblečenih navijačev. Aja, in vodstvo fakultete, slavnostni govornik in seveda… himna. Gaudeamus igitur so sicer posvojili srednješolci, pa se vseeno še vedno uporablja tudi ob podelitvi diplom.
Imela sem srečo, da sem svoj papirček dobila med prvimi, tako, da sem si lahko ogledovala ljudi in mi ni bilo treba čakati, da me pokličejo. No, saj nisem bila edina!
FDV je včasih slovel kot zelo liberalen faks- tudi glede oblačenja, vseeno pa se ni noben diplomant na podelitev prikazal v kavbojkah. Verjetno bi bila modna revija še na višjem nivoju, če nam je ne bi zagodlo vreme. Če se pripelješ iz Krškega, ni ravno najbolj primerno, da si natakneš najvišje pete, ki jih imaš, saj ne veš v katerem zametu boš obtičal.
Zabavala sem se torej, da sem poskušala ugotoviti smer študija posamezne osebe glede na njeno obleko. Mislim, da mi je kar dobro uspevalo. Da se ne da predalčkati? O ja, pa se da. Res, da je bil vzorec majhen, in ne morem posploševati na populacijo, vseeno pa sem se zabavala. Največ je bilo politologov in ti so bili oblečeni elegantno- v obleke pač. Mladi politiki in političarke. Beli ovratniki. Torej… oseba v elegantnem kostimu ali obleki je politolog, kaj pa je lahko oseba v obleki s prekratkimi hlačami in čevlji, ki ne pašejo ravno zraven? Saj ni tako težko, no! Jah, obramboslovec… od daleč spominja na politologa, pa mu manjka kanček elegance.
Potem so osebe, katerih stil bi lahko uvrstili v interval med modno eleganco in športno eleganco. Kdo so to? Komunikologinje! Modni škornji, barve zime, šali… jah, kar visoka modna zavest.
No, pa smo na vrsti že mi, sociologi. Nekoč sem slišala, da se sociologi ne znamo oblačiti, da ne damo nič nase. A je ovitek res toliko pomembnejši od vsebine? Res, da nas na prvi pogled pritegnejo živobarvne knjige, toda vprašati se je treba, za koliko časa! Kakorkoli, uvrstila bi nas (sociologe namreč) nekam med športno eleganco in ležernostjo. Ne, nikakor ne gre za to, da kombiniramo kose oblačil tako, kot nam »pridejo pod roko«. Vse je preštudirano in ta stil je ležernost. Uporabnost in udobje pred estetiko.
Novinarjev je bilo zgolj za vzorec in zlahka bi jih zamenjala s komunikologi.
In potem so bili še predstavniki najbolj pisanih FDV-jevcev… kulturologi. O njih lahko rečem le, da so… drugačni. Najbolj ekstremno modni. Kaj pojmujem kot ekstrem? Recimo… oseba v kratkih volnenih hlačah, pisanih žabah, vrtoglavih petah in pletenih gamašah je lahko le kulturologinja. Ne boste verjeli, izgledala je super. Ali pa osebek v črni usnjeni obleki z oranžno srajco. Kulturolog.
No, toliko o razvrščevanju FDVjevcev na študijske smeri na podlagi oblek. In na koncu smo bili vsi zmagovalci. Vsak s svojo vrtnico in rdečo mapo, ki smo jih ponosno stiskali k sebi. In vsem je bilo skupno to, da smo nekoč bili FDV-jevci, pa to nismo več.


3/12 Veseli December

Pa je prišel... najbolj nor mesec v letu. Mesec, ki se prične z dnevom boja proti aidsu in se konča s pregovorno najdaljšo nočjo. Vmes pa se dogajajo norije, ki jih navadno imenujemo "veseli december" in so izgovor za prekomerno pitje in trošenje denarja.
V tem času nas obiščejo tudi trije možakarji- Miklavž, Coca-Cola man aka Božiček in Dedek Mraz. Miklavž je zgodovinsko dokazana osebnost, Dedek Mraz je socialistična pogruntavščina, Božiček je pa dobesedno krneki. V zadnjem času se ljudje vse bolj zmrdujejo nad Dedkom Mrazom, ki naj bi bil "fake". Tip je na sceni že 60 let in nekako je pridobil domovinsko pravico, da prebiva tam nekje pod triglavom in seveda v naših srcih in zavesti. Sedaj mi pa povejte kdo je ta model, ki mu pravijo Božiček? Mogoče ima tradicijo v centralni Sloveniji, na Krasu ga do leta 1990 ni bilo. No, kdo je sedaj fake??? Pred drugo svetovno vojno so na Krasu poznali samo Miklavža in Befano, ki sta obdarovala pridne otroke s sadjem in slaščicami, poredne pa s premogom.
Bodi dovolj za danes. Pa previdno z denarjem- Hofer prihaja v Slovenijo!