Zavod za Zaposlovanje… no comment!

Danes ni moj namen izgubljati besede (in trošiti virtualno črnilo in papir) o (ne)domislicah Zavoda. Vsekakor pa vam moram povedati tole:

Včeraj sem se naslikala na Zavodu, ker sem imela pač obvezno javljanje. Res mi ni jasno zakaj naročajo ljudi na določeno uro, ko pa je potrebno vedno čakati. Kakorkoli, tudi čakanje je lahko zabavno, saj ima človek čas, da pregleda vso tisto papirnato solato, reklame in… najboljše branje, knjigo pritožb. Tista knjiga je poglavje zase in ko grem naslednjič tja, se moram spomniti in vzeti fotoaparat s seboj. Nekateri vpisi so res zakon!

Tamkajšnja teta me je povprašala kako je kaj in sem ji pač potožila, da se nobenemu sploh ne da odgovoriti na poslane prošnje, čeprav so to po zakonu dolžni storiti. Ker se je pogovor sukal okoli prošenj, sem jo vprašala, če ima slučajno primer kakšne zmagovalne prošnje. Pokazala mi je eno, ki pa, je bila po mojem mnenju veliko slabša od mojih umotvorov. Sploh pa je oseba rekla, da ni problem v prošnji, temveč drugje- verjetno imajo že izbrano osebo in razpišejo delovno mesto zgolj zaradi zakonov (ha, kot da bi vedela tega). No, potem sem jo vprašala na kakšen način bi prišla do zaposlitve z nižjo izobrazbeno stopnjo. Po moje te lahko različna dela (tudi fizično naporna) lahko samo »obogatijo«. In kaj mi je predlagala? Da pač naj ne napišem izobrazbene stopnje! AAAAAAAAAAAAA! Bila sem šokirana! Kako si ona to predstavlja? Kaj naj potem napišem? »V časopisu xy sem videla razpis za delo sobarice. Ker menim, da bi zmogla opravljati tudi tako zahtevno delo, se javljam na razpis.«. OK, to bi šlo, kaj pa življenjepis, ki se ga priloži zraven in je zakladnica informacij za morebitnega delodajalca? A naj napišem: »v preteklosti sem obiskovala vrtec in nekajkrat tudi šolo«?

Nobene resnosti! Kakršen minister, takšni pametnjakoviči na Zavodu!