Poletje

Že nekaj časa poslušam očitno zelo priljubljen stavek: »Izkoristite še zadnje sončne dni«. Optimizem pa tak! A ni včasih koledarska jesen nastopila šele 23 septembra? Sploh pa, kakšno poletje pa smo imeli letos? Zima je trajala in trajala in trajala in krave so mukale in vseeno je zima še kar trajala. Vem, da sem imela prvega junija tečaj in po mailu je naša šefica dobila slike iz Postojne kjer je lepo naletaval sneg! Ha! Prvega junija!

Potem smo v enem tednu odvrgli bunde in si nataknili majice brez rokavov, kratke hlače in natikače. Konec junija smo že godrnjali nad dolgim obdobjem toplega vremena. Julij je bil krasen. Temperature so prilezle do 35°C in zdelo se je, da je pred nami kopija poletja 2003. Meni je bilo všeč, čeprav je bilo »rahlo vroče«. Nekateri so menili, da hujše vročine ne bi preživeli. Iz izkušenj lahko povem, da ko gre enkrat čez 40°C, sploh ni tako hude razlike. Mogoče sem samo jaz čudna, no, ampak res nisem zaznala kardinalne razlike med 42°C v Sevilli ali 52°C v Dolini smrti. Ko ti je enkrat vroče, je isto, ali je 45 ali samo 38 stopinj. In potem smo dočakali avgust, ki je, kot da bi odrezal, prinesel spremembo vremena. Kar naenkrat je deževalo deset dni skupaj, temperatura je padla na 17°C. In to je poletje???

Vseeno upam, da bo september še topel, pa oktober tudi. Res si ne zaslužimo lepega vremena, ker smo hudobni do Narave, pa vendar… še dva meseca sončnih dni, prosim!

Dan, ko smo izgubili…

Ah, ne samo tekme proti Kitajski na SP v košarki ampak tudi planet! Datum 24 avgust 2006 si shranite v spomin kot dan, ko smo izgubili planet. Nič več in nič manj kot planet.

Pluton je izgubil status planeta.

Kako naprej? Popraviti bodo morali vse enciklopedije, kjer piše, da je v našem osončju devet planetov. Zanima me, kako se bodo odzvali astrologi, saj so škorpijoni izgubili vladajoč planet. No ja, tudi v srednjem veku ga še niso poznali, pa so preživeli.

Kakorkoli, žal mi je Pluton, ampak zavihal je nov veter in prinesel nove definicije.

17. avgust

Priznam, rada gledam filme, ki se dogajajo tudi na sodišču. Seveda gre za ameriška sodišča, kjer so odvetniki tudi igralci, pesniki, leporečniki in kajjazvemšekaj.

Včasih so se mi zdela absurdna vprašanja tipa:

»Kje ste bili 22. septembra leta 1998?«

»Kaj ste zajtrkovali tistega dne?«

»Ste pili kavo s sladkorjem ali brez?«

Zdelo se mi je namreč nemogoče, da bi si človek zapomnil dogodke tako oddaljenega dne. Pa si jih, še posebno, če se na tak dan kaj posebnega zgodi. Res, da si je težko zapomniti kaj si jedel za kosilo na prvi šolski dan, kakšne nogavice si nosil na maturi, kakšen lak na zagovoru diplomske naloge, si pa zapomnimo določene, na videz nepomembne, stvari.

Naj vam postavim vprašanje: »Kaj ste počeli 17. avgusta 1996?«

Ne veste? Uh, spomin, ki se lahko kosa z ementalcem.

Kaj pa dnevi kot so prvi šolski dan, sprejem med pionirje, matura, dan osamosvojitve Slovenije, diploma…? Bo šlo?

Na dan, ko je Kučan izrekel tiste milijonkrat slišane besede: »Nocoj so dovoljene sanje, jutri bo nov dan!«, sem jaz ležala v postelji. Imela sem angino, 40° C vročine in neprestano so do nas prihajale novice o tem katere ceste so še prevozne. Ja, dragi moji, medtem, ko so ljudje v Ljubljani praznovali in popivali, so bile Primorske ceste blokirane in mejne prehode so zavzeli tanki JLA. Dan potem bi morala imeti slavnostno podelitev maturitetnih spričeval. Ne boste verjeli, odpadla je.

Hmm, česa se še spomnim. Ah ja, na dan, ko so pokopali tovariša Tita sem bila zelo jezna, ker nisem smela gledati svoje najljubše risanke.

Prvi šolski dan… spominjam se zgolj nepregledne množice malih ljudi. Nekatere sem poznala iz vrtca, nekaterih pa ne. Vsi smo bili zbegani in prestrašeni. Nosila sem rdeče nogavice.

17. avgusta 1996 pa se spominjam. Bila sem v Memphisu in obiskala sem Graceland. Nisem bila Elvisova oboževalka, vseeno pa me je zanimal njegov dom. Dan prej je bila obletnica Elvisove smrti, tako, da je bilo vse še posebno urejeno. Graceland je posestvo, ki obsega Elvisovo hišo, vrt za meditiranje (kjer je Kralj tudi pokopan), muzej njegovih avtomobilov, prodajalne spominkov, restavracijo ipd. Pri vhodu v dvorec smo dobili walkmane s kaseto, na kateri je bil posnet glas, ki nas je vodil po hiši. Spomnim se, da je po pozdravu glas rekel: »Če še niste Elvisov fan, boste to zagotovo, ko boste zapuščali Graceland.« Glas je imel prav. Mogoče se ne prištevam med patološke oboževalce Elvisa, imam pa ga raje kot marsikaterega drugega pevca. Ne bom nakladala o Gracelandu, če imate priložnost ga obiščite. Zanimivo se mi je zdelo, da sem na vrtu, ob Elvisovem grobu, videla trume ljudi, ki so prinašali rože, medvedke, kartice… in to niso bili zgolj tisti, ki so Elvisa poslušali začasa njegovega življenja. Ne, to so bili mladi, stari, črni, beli, res pisana množica ljudi.

Česa se še spomnim iz tistega dne? Da sem jedla bananin sendvič s kikirikijevim maslom v restavraciji urejeni v slogu 50 let, da je vsaka miza imela svoj mini juke-box in da je bil tisti pri najini mizi najhitrejši in tako sva z Martino diktirali glasbo celotni restavraciji, da nama na drugem koncu mesta niso hoteli postreči, ker sva bili beli… Ja, 17. avgusta 1996 se dobro spomnim.

Stereotipi

S krajšo zamudo sem prebrala članek v Oni. Pritegnil me je naslov, ki je obljubljal stereotipe o Slovencih. No ja, v samem članku ni pisalo ničesar novega. Čas kislih kumaric, pač.

Iz članka se je dalo razumeti, da so tipični Slovenci:

Ø pridni

Ø marljivi

Ø delavni

Ø prijazni

Ø tolerantni

Ø zavistni

Ø imajo radi gore in pesnike

Ø ne morejo živeti brez čiste goveje… juhice (ne muzike!!!)

Ø razmišljajo katoliško

Ø imajo občutek večvrednosti

Ø ko pridejo domov se preobujejo v copate

…

Slovenski fantje naj bi bili (bolj kot ne) cagavi, dekline pa temperamentne in moralne. Karkoli si pod tem predstavljate!

*****
Pa poglejmo… sem Slovenka ali ne?

- pridna, marljiva, delavna… nak, to nisem jaz. Če je treba delati, delam, ampak tega ne bi označila kot neko grozno marljivost.

- prijazna… občasno

- tolerantna… verjetno sem bolj tolerantna od povprečnega Slovenca. Res mi ni jasno, kje so dobili ta stereotip, ko pa je vsem jasno, da smo narod homofobov.

- zavistna… niti ne. Zakaj pa bi bila?

- gore in pesniki… Gore do mi zelo všeč na kičastih razglednicah, pesniki pa na bankovcih. Srečko je izjema.

- goveja juhica… enkrat na dva meseca gre, kar je več, je že preveč. Zraven gredo rezanci. Tisti domači. Krompir? Bljak!

- katoliška miselnost… ne bi komentirala. RKC in moja malenkost nista kompaktibilni- na nobenem področju

- občutek večvrednosti… dobra fora :)

- copate… oui, to pa. Takoj, ko stopim skozi vrata se preobujem v »flajflotke za po hiši.«

Očitno nisem Slovenka. Smrk!

Najbolj hecen mi je ta copatast stereotip. Copate sploh niso naša pogruntavščina in če vprašate starejše ljudi, so včasih ves dan preživeli v čevljih. To nam je prinesel stik z Jugom. Ostanek bratstva in enotnosti.

Članek se ne ustavi pri stereotipih o Slovencih. Ne, kar naprej meljejo in ugotavljajo kaj so področne značilnosti. Gorenjci naj bi bili škrti, Dolenjci cvičkoljubni, Štajerci veseljaki in Primorci klepetavi. Nič pa niso povedali o tem, da se imajo Gorenjci za pametne (ah, saj poznate tisto šalo kaj bi se zgodilo, če bi najbolj butastega Gorenjca izgnali na Štajersko? Baje bi se v obeh pokrajinah dvignila raven IQ-ja.), Ljubljančani za krone stvarstva, Štajerci za odprte in Primorci za über fajn ljudi.

Moje izkušnje? Ne poznam dovolj ljudi iz posamezne pokrajine, da bi lahko sklepala na celotno populacijo. Rekla pa bi, da Gorenjci niso skopi, so pa klepetavi, da glava peče. Štajerci, ki jih poznam, so precej odprti, ne pa toliko kot Primorci. Dolenjcev poznam le za vzorec. Resnično premalo za kakšne zaključke. Kaj pa Žabarji? V vsej tisti enormni mlaki se pa ja najde tudi kakšen simpatičen osebek.

Jezik

Le kje jih pobirajo? Jah, poslušam Val 202, ki se mi je do sedaj zdel še edina poslušljiva radijska postaja. Izgleda, da so v zadnjem času od nekje »privlekli« nove napovedovalce, ki niso ravno vešči uporabe jezika. Pa ne samo našega.

Ne, ne bom se hudovala nad uporabo narečnih (oz. ljubljanskih) besed. Še vedno sem mnenja, da na TV, radio in javno sfero sodi knjižna slovenščina. Pika!

Oseba, ki vodi današnji program je pravkar rekla, da je ameriška skupina »red hot čili pejprs« izdala nov album. Pejprs? Papers ali peppers? Razumela bi, če bi šlo za kakšno novo, še neznano skupino, ampak RHCP!!! Zaprli so letališče Hitrow. Ok, Heathrow je pač težje izgovorljiva beseda s tistim sredinskim th. Ampak spet… besedo Heathrow smo slišali že tolikokrat, da je skoraj domača.

Na nacionalnem radiu dela tudi neka gospodična, ki se muči s poletnimi napovedmi za turiste. Verjamem, da obvlada svoje delo, pa vseeno malce preveč boli v ušesih, ko slišiš: Čjurists, ču and a half, fri hours, čravel time in še par podobnih. Ahhh

Zavod za Zaposlovanje… no comment!

Danes ni moj namen izgubljati besede (in trošiti virtualno črnilo in papir) o (ne)domislicah Zavoda. Vsekakor pa vam moram povedati tole:

Včeraj sem se naslikala na Zavodu, ker sem imela pač obvezno javljanje. Res mi ni jasno zakaj naročajo ljudi na določeno uro, ko pa je potrebno vedno čakati. Kakorkoli, tudi čakanje je lahko zabavno, saj ima človek čas, da pregleda vso tisto papirnato solato, reklame in… najboljše branje, knjigo pritožb. Tista knjiga je poglavje zase in ko grem naslednjič tja, se moram spomniti in vzeti fotoaparat s seboj. Nekateri vpisi so res zakon!

Tamkajšnja teta me je povprašala kako je kaj in sem ji pač potožila, da se nobenemu sploh ne da odgovoriti na poslane prošnje, čeprav so to po zakonu dolžni storiti. Ker se je pogovor sukal okoli prošenj, sem jo vprašala, če ima slučajno primer kakšne zmagovalne prošnje. Pokazala mi je eno, ki pa, je bila po mojem mnenju veliko slabša od mojih umotvorov. Sploh pa je oseba rekla, da ni problem v prošnji, temveč drugje- verjetno imajo že izbrano osebo in razpišejo delovno mesto zgolj zaradi zakonov (ha, kot da bi vedela tega). No, potem sem jo vprašala na kakšen način bi prišla do zaposlitve z nižjo izobrazbeno stopnjo. Po moje te lahko različna dela (tudi fizično naporna) lahko samo »obogatijo«. In kaj mi je predlagala? Da pač naj ne napišem izobrazbene stopnje! AAAAAAAAAAAAA! Bila sem šokirana! Kako si ona to predstavlja? Kaj naj potem napišem? »V časopisu xy sem videla razpis za delo sobarice. Ker menim, da bi zmogla opravljati tudi tako zahtevno delo, se javljam na razpis.«. OK, to bi šlo, kaj pa življenjepis, ki se ga priloži zraven in je zakladnica informacij za morebitnega delodajalca? A naj napišem: »v preteklosti sem obiskovala vrtec in nekajkrat tudi šolo«?

Nobene resnosti! Kakršen minister, takšni pametnjakoviči na Zavodu!