ponedeljek, julij 24, 2006

Moj Kras gori!

Sploh ne vem zakaj, ampak ob omembi požara se vsakič spomnim na Srečkovo Ekstazo smrti. Mogoče zato, ker omenja rdečo barvo in plamene. Ne vem.

Dejstvo je, da Kras gori. Umira. Čeprav živim več kot 20 kilometrov stran od glavnega požara, lahko v zraku voham dim. In vse je megleno od dima. Grozno je!

Spomnim se, da so pred leti pametne glave ( ali res moram poudariti, da ljubljanske???) ugotovile, da se Kras preveč zarašča in je izgubil na svoji nedostopnosti in surovosti. Da Kras ni več Kras, so sklenili in menili, da bi bilo najbolje, če bi Kras »malce« požgali. Zgolj z namenom uničenja viška vegetacije, seveda.

Pa se je zgodilo. Podrast in borov gozd v okolici Komna je uničen. Upam, da so veseli… ti veljaki. Mogoče so pa oni imeli prste vmes, kajti policaji domnevajo, da je bil požar podtaknjen. Kakšen sprevržen um lahko stori kaj takega? Po moje je tak um še destruktivnejši od naših politikov.

Blog po katerem se ne paca, je mrtev blog!

Tako vsaj pravijo. Po eni strani jim dam prav. Kar pomislite na množico strani, ki jih obiščete in so zanimive, klik na določen link pa vas popelje na stran, ki je v izgradnji, oziroma »under construction«. Naslednjič se zgodba ponovi. Čeprav je stran zanimiva in bi jo večkrat obiskali, je pač ne, ker je neprenehoma v »izgradnji«. Zato je torej treba pisati. Včasih le kratko iskrico. Naj bo še tako neumna… mogoče se bo pa komu zdela zabavna. Sto ljudi, sto čudi!

V preteklem tednu sem na radijskih valovih večkrat slišala starejšo pesem (no ja, bolj je podobna recitaciji) Baza Luhrmanna Everybody's Free. Dobra ideja, da daš na trg pesem s triljon nasveti. Nekateri so dobri.

Aja, pa za osvežitev spomina- tukaj je
Everybody's Free (to Wear Sunscreen)

Ladies and Gentlemen of the class of ’99
If I could offer you only one tip for the future, sunscreen would be
it. The long term benefits of sunscreen have been proved by
scientists whereas the rest of my advice has no basis more reliable
than my own meandering experience…I will dispense this advice now. Enjoy the power and beauty of your youth; oh nevermind; you will not understand the power and beauty of your youth until they have faded.
But trust me, in 20 years you’ll look back at photos of yourself and
recall in a way you can’t grasp now how much possibility lay before
you and how fabulous you really looked….You’re not as fat as you imagine. Don’t worry about the future; or worry, but know that worrying is as effective as trying to solve an algebra equation by chewing bubblegum. The real troubles in your life are apt to be things that never crossed your worried mind; the kind that blindside you at 4pm on some idle Tuesday. Do one thing everyday that scares you Sing Don’t be reckless with other people’s hearts, don’t put up with people who are reckless with yours.
Floss
.
Don’t waste your time on jealousy; sometimes you’re ahead, sometimes
you’re behind…the race is long, and in the end, it’s only with yourself. Remember the compliments you receive, forget the insults; if you
succeed in doing this, tell me how. Keep your old love letters, throw away your old bank statements. Stretch Don’t feel guilty if you don’t know what you want to do with your life… the most interesting people I know didn’t know at 22 what they wanted to do with their lives, some of the most interesting 40 year
olds I know still don’t. Get plenty of calcium. Be kind to your knees, you’ll miss them when they’re gone. Maybe you’ll marry, maybe you won’t, maybe you’ll have children, maybe you won’t, maybe you’ll divorce at 40, maybe you’ll dance the funky chicken on your 75th wedding anniversary…what ever you do, don’t congratulate yourself too much or berate yourself either – your choices are half chance, so are everybody else’s. Enjoy your body,
use it every way you can…don’t be afraid of it, or what other people think of it, it’s the greatest instrument you’ll ever own.. Dance…even if you have nowhere to do it but in your own living room. Read the directions, even if you don’t follow them. Do NOT read beauty magazines, they will only make you feel ugly. Get to know your parents, you never know when they’ll be gone for good. Be nice to your siblings; they are the best link to your past and the people most likely to stick with you in the future. Understand that friends come and go,but for the precious few you should hold on. Work hard to bridge the gaps in geography and lifestyle because the older you get, the more you need the people you knew when you were young. Live in New York City once, but leave before it makes you hard; live in Northern California once, but leave before it makes you soft. Travel. Accept certain inalienable truths, prices will rise, politicians will philander, you too will get old, and when you do you’ll fantasize that when you were young prices were reasonable, politicians were noble and children respected their elders. Respect your elders. Don’t expect anyone else to support you. Maybe you have a trust fund, maybe you have a wealthy spouse; but you never know when either one might run out. Don’t mess too much with your hair, or by the time you're 40, it will look 85. Be careful whose advice you buy, but, be patient with those who supply it. Advice is a form of nostalgia, dispensing it is a way of fishing the past from the disposal, wiping it off, painting over the ugly parts and recycling it for more than it’s worth. But trust me on the sunscreen…

Špasen komad, kajne?!

sobota, julij 01, 2006

Ricardo je car!

Ah no, ne me tako zelo čudno gledati. Če se že včerajšnji tekmi nista izšli po mojih načrtih (saj vem, da so bile moje želje o zmagi Argentine nad Nemčijo zgolj utopija), je Portugalcem vseeno uspelo. Pa čeprav je proti njim igrala Anglija z najlepšejšim nogometašem v galaksiji. Angleži so izgubili po streljanju enajstmetrovk in po moje, je tak poraz najhujši. Da zmagaš v taki situaciji potrebuješ odličnega vratarja, razpoložene strelce in mnogo mnogo sreče.

Čisto na začetku sem si ogledala le eno ali dve tekmi, sedaj pa kar redno posedam pred TV. Najbolj nejevoljna sem, ko je edini program, ki prenaša tekmo kanal A. Tisti diletantski komentatorji mi najedajo živce. Prvi med enakimi je Klemenčič, ki si je očitno nekoč ogledal kakšno tekmo, ki so jo komentirali južnoameričani, saj se ob vsakem zadetku dere:«Gol! Goool! Goool! Gooool!«. Da bi pa povedal kaj pametnega, mu še na misel ne pride.

Ne se bat, tudi na nacionalki imajo cvetke. Mogoče sem čudna, vendar mislim, da je komentatorjem dovoljena pristranskost le v primeru, če igra tudi njihova reprezentanca. Včeraj je komentatorski butelj padel v delirij vsakič, ko so Italijani zadeli. Kaj pa novinarska objektivnost? Pa Slovanska složnost? Igrali so Italijani in Ukrajinci in gospodič kometator bi moral komentirati zgolj igro, ne pa se tako očitno postaviti na eno stran. Hahahaha, ali pa gospod Stare, ki je razlagal kar nekaj časa o tem kako eden od igralcev igra hokej že 10 let, sam jih pa šteje komaj 18 ali 19. Hokej?!

Ko sem že pri letih… Nogomet me je zopet spomnil kako je starost relativna. Letošnje svetovno prvenstvo je zadnje za vrsto asov, ki se poslavljajo. Figo. Zidane. Nedved. Larsson. Kahn. Van Der Sar. Verjetno čez štiri leta tudi ne bo več Ronalda, Beckhama… pa še veliko drugih. Komentatorji govorijo o Figu in Zidanu kot o dveh veteranih. Ostarelih nogometaših, ki se šlepata zgolj na račun stare slave. Pa niti ni res. Oba sta dokazala, da nista še za staro šaro. Hecno se mi zdi, da sta oba pri 34 letih »stara«, medtem pa poslušam o mega menendžerjih in direktorjih »rosnih« 35 let. Starost torej JE relativna.

*******
Včeraj mi je dan pokvarila novica, da so Bassa suspendirali in da ne bo mogel nastopiti na Touru. In to zato, ker je bilo njegovo ime omenjeno v telefonskem pogovoru med dvema Špancema, ki sta povezana z doping afero. Poleg Ivana so Tour dan pred začetkom zapustili še Ulrich, Mancebo, Sevilla in cela četa Špancev. Škoda. Že tako se je vedelo, da bo Tour drugačen brez Lance-a, sedaj pa še to!

Problem je, da je Tour de France zasebno podjetje in lastnik lahko samovoljno odloča, komu bo pustil nastopiti, in komu ne. V nasprotju z ameriškimi filmi, kjer si nedolžen, dokler ti ne dokažejo nasprotnega, tukaj velja, da so krivi, dokler ne dokažejo, da niso. Do takrat pa se bo o teh tekmovalcih pisalo, kot da so goljufi, da so uporabljali nedovoljene substance in krvno plazmo. Če jim bo uspelo dokazati, da niso vpleteni… ah, njihova imena bodo za vedno zaznamovana.

Parada ponosa

Ne vem kako se zbujate v nov dan vi, a sama sem vedno sovražila nasilno prebujanje. Zato se zbujam tako, da se ob določeni uri vklopi radio, ki je nastavljen na Val 202. Danes so na jutranjem programu govorili o »paradi ponosa«, katere moto letos je »odvrzimo maske«. Aktivisti gibanja za enakopravnost homoseksualcev so se odločili, da pozovejo prikrite geje in lezbijke, da stopijo naprej, da priznajo kaj so, skratka…da se razkrijejo. Več kot jih bo, močnejši bodo.

Jutranja voditeljica je pozvala poslušalce, da pokličejo v program in izrazijo svoje mnenje, brez kletvic, seveda. In so pričeli deževati klici. Ljubljana, Radovljica, Kranj, Škofja loka… in vsi so imeli nekaj skupnega: nestrpnost. Vas zanima kaj so povedali? »Te ljudi je treba zapreti v bolnišnice, ker so bolni!« »Pred strelski vod z njimi!« »Naj bodo za štirimi stenami«. V hipu sem bila budna, prepričana, da sem se zbudila v srednji vek. Ma ne srednji vek, v najtemačnejši čas zgodovine!!! Spomnim se na vic o najhujši srbski kletvici, ki glasi: »Da bog da, da ti sin u kuću zeta doveze!« A sem res žleht, če takim ljudem to zaželim?

Zadnji klic je bil klic neke ženske, ki je povedala, da so bili njeni predhodniki preveč ozkogledi, in da je treba dati tudi drugačnim prostor pod soncem in priložnost, da izrazijo svoje nazore.Bravo!