Meje padajo

Po moje ni bilo časopisa oz. medija, ki ne bi v preteklem tednu uporabil te besedne zveze. Najprej so pisali, da bodo meje padle, potem meje padajo in nazadnje meje so padle. OK, konfina ni več… in? Malo bedno se mi je vse skupaj zdelo, ko so po TV kazali razne dokumentarce in v njih so ljudje jeli razlagati kako je meja presekala narod, razmejila družine in kaj vse so tihotapili. Strinjam se, da meja ni bila ravno pravična (kdaj pa je od politikov prišlo kaj pravičnega???) ampak iz vsega napisanega in povedanega, je človek dobil občutek, da smo Slovenci narod švercerjev oz. tihotapcev. Pa naj se potem psihologi ne čudijo, da imamo Krpana za junaka!

Sama že vse življenje živim blizu meje. No ja… relativno blizu. 1500m je blizu, pa recite kar hočete. In kaj meni pomeni meja (ups, mi je pomenila, ker je ni več)? Sedaj bi rekla, da ta meja ni zgolj meja med dvema državama, temveč med dvema jezikovnima skupinama in dvema svetovoma. Ko sem bila še majhna, je prestop meje pomenil vstop v obljubljeno deželo. Tam ni bilo pomanjkanja kave, praška, čokolade, ne, tam je bilo vsega dovolj. Verjetno sta generaciji naših staršev in dedkov mejo občutili drugače, ampak verjemite mi, da moja generacija »železne« meje ni občutila. Zato verjetno ne razumem ljudi, ki so se ob padcu konfina veselili kot majhni otroci. Halo! V zadnjih 10 letih sem na meji mogoče trikrat pokazala prepustnico. Nobenih problemov.

V četrtek zvečer sem se odpravila na mejni prehod Fernetiči, ker sem želela sodelovati pri pisanju zgodovine. V velikem šotoru so se zbrali politični veljaki, nastopajoči in firbci iz obeh strani meje. Proslava je bila… kakršna je pač bila. Kasneje sem slišala komentarje, da pač niso pričakovali toliko ljudi in da to ni bilo mišljeno kot ljudsko slavje. Oprostite, toda, če na meji postavite šotor in slavje ob vstopu v sceghensko območje oglašujete v medijih, potem je jasno, da lahko pričakujete ljudi. Italijanska pošta je vsaj prodajala spominske kartoline s posebnim žigom, na naši strani si pa lahko dobil žig v potno listino, če si strica policaja milo in proseče gledal. Prireditev se je imenovala »Kras brez meja«, zato sem se spraševala kje sta bili tipični kraški dobroti… pršut in teran? OK, nihče ni pričakoval pršuta zastonj, če bi pa naša občina častila 500 lirov kuhanega vina, pa tudi ne bi bankrotirala. O Vivaldiju, ki nekako ne sodi v kraški kontekst tudi ne bi izgubljala besed.

Fizična meja je zgodovina, pa čeprav so v petek na Italijanski strani policaji usmerjali promet, ker pretok vozil skozi (sedaj že bivšo) mejo še ni domišljen in verjetno bo potrebna kakšna smrtna žrtev, da se bodo pametne glave usedle skupaj in našle briljantno rešitev. Kot sem že rekla, fizičnih meja ni več, žalostno pa je to, da meje v glavah ostajajo.

Ena, dve o nakupovanju

Pred nekaj dnevi sem na netu, natančneje, na facebooku, reševala nekakšen osebnostni test. Ameriški, da ne bo pomote. V testu je bilo zastavljeno vprašanje, na katerega je bilo potrebno odgovorit tako, da si izbral eno izmed ponujenih fotografij. Na vprašanje o tem kaj je za reševalca sprostitev, je bil en od ponujenih odgovorov tudi nakupovanje.

Meni se zdi nepojemljivo, da sploh stlačiš v isti stavek sprostitev in nakupovanje!!!

V soboto sem se vračala iz Izole, kjer se trenutno zdravi moja nona. Ker je Koper na poti domov in ker sem potrebovala darilo za sestričnin rojstni dan, sem se ustavila v Kopru. Parkirišče, ki je ponavadi na pol prazno, je pokalo po šivih. Neverjetno. Za dobiti prazno parkirno mesto, je bilo potrebno narediti en velik častni krog. Zabava? Sprostitev? Pa kaj še!

V centru gneča. Praznih vozičkov je bilo le za vzorec. V veselem decembru gužvanje (ahh, saj vem, da se gužvi reče gneča, samo potem se iz gneče ne da izpeljati uporabnih besed kot so gužvanje in gužvati… kaj naj uporabljam gnečenje in gnečiti se?!) dobi nove dimenzije. Povsod ljudje s prepolnimi vozički… a res potrebujejo vso tisto navlako? Obdarovanje je že zdavnaj izgubilo svoj pomen, ker so darila prevelika, predraga in prekičasta. In zakaj se je treba obdarovati prav decembra? Čevlji so decembra znižani za čudovitih 15%. A kdo pomisli na januar, ko bodo razprodaje, in bodo zimske cunje in obutev znižani tudi do 50%? Jah, takrat ne bo denarja in sploh… novoletnih daril se ne daje in prejema v januarju, a ne. Človeka kar strese ob misli, da ljudje jemljejo kredite zato, da lahko kupijo darila. Malo zdrave pameti, no.

Moje »gnečenje« je bilo zgolj kratkotrajno. Frk v trgovino z računalniki, posvet z zdolgočasenim prodajalcem (za nasvet sem ga vprašala zgolj zato, da se je možak pomembnejšega počutil), plačilo in zvizzzzz ven, v avtomobil in domov. Če bi spletna trgovina imela disk na zalogi, bi mi bila prihranjena tudi sprostitev v nakupovalnem centru.

Živjo vsem. Pa še pomah zraven.
Danes je baje mednarodni dan pozdravljanja. Ker me je zanimalo, če je to res, sem malo poguglala in ugotovila, da je danes mednarodni dan televizije in malo kasneje še... ja, 21 november je tudi "World Hello Day". Namen tega dne je, da bi vsak pozdravil vsaj deset ljudi.
Hello!

Luksemburg

Rada bi napisala besedo ali dve o izletu v Luksemburg, pa pravzaprav ne vem kaj naj napišem. Je bil to sploh izlet? Morda potovanje? Po moje ni bilo nič od tega. Za potovanje so štirje dnevi premalo, za izlet pa… kaj pa vem, zdi se mi, da z besedo izlet opišemo nekaj krajšega, bolj čustvenega.

Če bi mi nekdo ponudil 500 evrov in rekel naj si privoščim nekaj dni oddiha, zagotovo ne bi obiskala Luksemburga. No, pa sem našla besedo… OBISK.

Torej…z Leo so naju najprej povprašali, če bi naju zanimalo delo v evropskem parlamentu v Luksemburgu. Zanjo ne vem, zase pa lahko rečem, da sem odgovorila na mail samo zato, ker pač v Luksemburgu še nisem bila in s tem, ko bi imela intervju »tam gor«, bi ga obiskala z minimalnimi stroški. Čisti oportunizem.

Samo potovanje je izgledalo tako, da sva odfrčali do Bruslja in se nato preložili na vlak do Luksemburga.

Kaj sem pričakovala od mesta? V bistvu… ničesar! Seveda sem si že prej ustvarila nekakšen vtis z brskanjem po spletu. Zamislila sem si mesto velikosti Ljubljane, ki se v večjem delu nahaja na hribu in ki spominja na nemška mesta. Po številu (stalnih) prebivalcev je Luksemburg verjetno celo manjši od Ljubljane, vsekakor pa je Mesto in ne malo večja vas, kot naša prestolnica. Presenetilo me je dejstvo, da doma nikakor nisem mogla najti letala do tam- še najbolj ugodna rešitev bi bila Ljubljana-Frankfurt- Luksemburg ali pa Ljubljana- Dubrovnik- Luksemburg, tam pa so letala nenehoma vzletala in pristajala. Mogoče pa imajo povezavo zgolj z Bukarešto, Tirano, Skopjem...

Najstarejši del je res sezidan v tistem špičastem gotskem stilu, ni pa na hribu. No ja, v bistvu je, če se spustiš k mini reki (oz. potočku Alsette), ki teče v dolini pod nekdanjo trdnjavo. V mestu so dobro oskrbljeni z javnimi stranišči, ki so vsaj od zunaj izgledala čista. Tudi samo mesto je veliko čistejše kot Bruselj, smeti ločujejo, prehodi za pešce so pobarvani tako, da imajo utore, ki preprečujejo zdrse v mokrem vremenu... Ko ravno omenjam vreme... imeli sva neznansko »srečo«, saj je bil tisti vikend peklensko hladen. No ja, recimo, da je to eskimski opis, saj njihov pekel je najbrž hladen. Sama imam raje toplo vreme, vendar lahko preživim tudi nekaj dni »na hladnem«. Vikend v Luksemburgu je bil… daleč pod dolgoletnim povprečjem. Glede temperatur, seveda. In v takem vremenu ni neke pretirane volje za kolovratenje naokoli, za ovekovečenje vsake neumnosti in za žuranje. Če te mraz malo »ohladi« in veter prepiha, se kmalu potem, ko gre sonček spat, zavlečeš v sobo in greš spat.

Ah ja, spanje! Čez hotel res nimam pripomb, ampak še vedno mi ni jasno kakšne postelje so imeli, da sva se obe zbujali utrujeni in delno invalidni. Grozno!

Še ena stvar, ki jo moram omeniti- promet! Človek ne more verjeti kako so ti ljudje disciplinirani in začuda (haha, to lahko izjavi le nekdo, ki je Balkanec) vse funkcionira. Če si na prehodu za pešce, ti avti ustavijo, ne pa kot pri nas, ko dobesedno čakaš, da se te kdo usmili. Ponavadi so to policaji ali pa avtošola.

Trgovine. V soboto popoldan trgovine zaprejo in te ostanejo zaprte do ponedeljka. Ahhh, kako socialistično! Trgovin s hrano v centru ni in najina želja po nakupu vode v plastenkah se je spremenila v misijo nemogoče IV. Trgovino z živili sva našli šele v ponedeljek, ko sva zanjo izvedeli na intervjuju.

Jezik. V Luksemburgu govorijo luksemburško (kdo bi si mislil?!), francosko, baje da tudi nemško in angleško. Za angleščino nisem čisto prepričana… Edino, če njim predstavlja poznavanje petih najpogostejše uporabljanih stavkov ZNANJE. Če se hočete sporazumevati z »domačini«v angleščini, potem je potrebno uporabljati zgolj najlažje besedne zveze, nasmehe in podnapise (beri: mahanje z rokami).

Na letalu sva srečali Leinega znanca… hmmm, no ja, Leinega enkratvidenca. Glede na to, da pozna mesto, sva ga kar v dvomih vprašali, če bodo trije dnevi dovolj za ogled Luksemburga in dejal je, da so tri ure dovolj, ne pa trije dnevi. In res je tako. V treh dneh se mesta ne da raziskati do potankosti, ampak do nekega vtisa se pa le pregrizeš.

Meni je bilo mesto kar všeč. Nič kaj pretirano pretresljivega, vendar bi se verjetno dalo tam preživeti leto ali dve.

Službeni del potovanja. Ta del je bil sestavljen iz zdravniškega pregleda in samega intervjuja. Pri zdravniškem pregledu sva se ušteli. Pričel je ob 8.30 in obe sva bili prepričani, da bova do 11, najkasneje do 12, končali. Protestantska učinkovitost in to. Ni bilo čisto tako, čeprav ne vem, kaj so tako dolgo čarali. Res, da so imeli za pregledati cca.10 ljudi…pa vseeno. Z nama je bilo na pregledu nekaj Litvancev, ki govorijo najmanj 4 jezike, in dve Romunki. Naši! Glavni zdravnik mi je bil kar simpatičen. Mogoče zgolj zaradi dejstva, da je bil Italijan in da sva malo »popričala«.

Kaj lahko povem o intervjuju? Lea je bil prva in jaz sem medtem klepetala s šefovo osebno tajnico. Delo baje ne predstavlja nekega groznega intelektualnega izziva, je pa dobro plačano in tam so itak vsi zaradi denarja in ne zaradi kakšnih človekoljubnih vzgibov. Lee kar ni hotelo biti z zaslišanja in ko se je prikazala, je odvihrala k nekemu Ervinu. Ha! Med pogovorom sem tudi sama izvedela, da na tistem oddelku dela naš sošolec, ki je bil najboljši v letniku, najbolj se je grebel… končal pa v Luksemburgu! Moj intervju je izgledal bolj kot babje čenčanje, kot kaj drugega. Zasliševalec je preverjal znanje mojega drugega jezika in spet sem morala govoriti italijansko. Občutki? Ma nimam pojma. Vse je bilo tako… hmm, kaj naj rečem… domače, sproščeno… nobene zapetosti in formalnosti. Res ne vem. Glede na to, da sva bili samo dve na intervjuju, bi bilo najbolje, da bi zaposlili kar obe.

Še vedno ne vem po kakšnem ključu so izbrali za pogovor ravno naju. Skoraj nemogoče se mi zdi, da bi ostalih 68 z reserve liste zavrnilo povabilo na pogovor. Mogoče pa je le bilo tako.

Luksemburg me ni očaral, je pa simpatično mesto. Če ne bi bilo Lee zraven, bi verjetno umrla od dolgčasa…če ne bi umrla, bi pa emigrirala v Bruselj že dan prej.

Ps.

Lein pogled na Luksemburg... rahlo bolj navdušen od mojega.

Slike bodo. Obljubim.

Pravica ali dolžnost?

Ob vsakih volitvah se sprašujem o tem ali imam pravico iti na volišče…ali mogoče dolžnost?
Ok, gremo pogledati kaj o tem pravi naš temeljni akt…

43. člen
Volilna pravica je splošna in enaka.
Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen.
Zakon lahko določi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci.

Tako. Dvoma torej ni. Volitve lahko tudi špricam. In potem kličejo osebki, ki delajo telefonske ankete in na vprašanje koga sem volila na prejšnjih državnozborskih volitvah, odgovorim, da nobenega…in osebki pričnejo težiti, da je potrebno iti na volitve in da vsi volijo in bla bla bla. Ni res. Zaenkrat imamo pravico izbire.
No, pa da se pohvalim, da sem tokrat volila. V obeh krogih! V prvem krogu sem izbrala po vesti, v drugem pa po načelu: »Samo, da ne bo Lojzek«, kot večina sotrpinov.


PS.
Očitno JJ-jeva vlada le ni tako priljubljena, kot si mislijo. Prva bitka je dobljena, do celotne zmage pa je še zelo daleč.

Slike , slike, sličice

Počasi ustvarjam Bruseljsko foto zgodbo. Ogled priporočam zgolj tistim s preveč odvečnega časa.

Obljube in dolgovi

Vem, da sem obljubila drugi del sage o Bruslju... pa ni bilo nič iz tega. Sem pač kot naši politiki (no ja, verjetno so vsi politiki taki)- vse ostane pri obljubah!

Torej... naj vam natrosim nekaj besedi o intervjuju. Priznam, intervju se mi je zdel najtežji del preskusa. Pri pisnem delu se lahko vsaj malo sprostiš, pri ustnem pač ne.

Pol ure pred dogovorjeno uro sem se prikazala v prostore epsa. Stric na recepciji me je povprašal po dokumentih in potem pričel pregledovati neke papirje. Meni se je zdel vedno bolj živčen, sama pa sem se počutila skrajno neugodno. HALO... a sem prišla v Bruselj zaman? Stric me je malo sumljivo gledal, zato sem mu pod nos pomolila vabilo na katerem se je jasno „svetil“ odebeljen datum 2. maj. In vseeno mojega imena ni bilo nikjer. Po 15 minutah me je končno našel. Baje nisem bila zapisana med Slovenci. Baje! Mogoče pa tip potrebuje samo pregled pri okulistu.

Kakorkoli, polepili so me z nalepkami (etiketirali so me... hahaha) in že sem bila nared za vstop v svetišče. Hočem reči... epso!

Soba v katero so me peljali se mi je zdela... kaj pa vem... nekakšen prostor za obsojence. Nihče ni glasno govoril, vsi so bili dokaj prestrašeni... tesnoba na višku. Še najbolj sproščeno osebo sem zaslišala kaj in kako in povedala mi je, da že dela za EU, ker se ji pa pogodba izteka, bi se rada prerinila med tiste, ki so zaposleni za nedoločen čas. Nelojalna konkurenca torej. Ona, profi, proti meni, marsovki. Ker je bila Čehinja Katarina še kar zgovorna, sem jo povprašala tudi glede oblačenja. Povedala mi je, da na intervjuje pridejo vsi bolj ali manj „zrihtani“, v službi si pa lahko tudi bolj „casual“- odvisno od oddelka in šefa.

Kaj kmalu se je pojavila prijazna oseba in iskala..mene! Oddala sem tisto tono papirjev in sliko. Ob omembi slike je v sobici zavladala panika, ker pol ljudi slike ni imelo. A ne pošljejo navodila zraven, da se jih prebere?!

Čez pet minut se je ženska vrnila, mi povedala, da so moji papirji OK in da grem pred strelski vod. Hočem reči...na intervju.

Sedem veličastnih (ok, naj vam bo- komisija) je name čakalo v sobi za zasliševanje. Trema, tesnoba, strah in panika so izginili takoj, ko sem stopila v sobo. To ni dobro! V takih primerih postanem potem preveč pogumna in blebetava...in iz rokava stresam šale, ki to niso.

Vsak v komisiji je preverjal znanje s svojega področja in njihovi brezizrazni obrazi mi niso povedali kaj dosti o tem, če sem povedala ravno tisto, kar so želeli, ali ne. Bistvo intervjuja je verjetno, da najdeš neko zdravo ravnotežje med tistim, kar bi oni radi slišali in kar dejansko misliš. Če si preveč vkalupljen, ni dobro, če si preveč samosvoj, še manj. Tako sem odgovarjala loveč to krhko ravnotežje.

Kakšna so bila vprašanja? Bedna! Spraševali so me o tem kaj delajo dobre tajnice, o programih MS office, o medkulturnih razlikah in o problemih pri sodelavcih, ki prihajajo iz različnih držav, o EU, o moji viziji dela v EU... radovedni možici in ženice, ni kaj! Celo o konjičkih so me spraševali in o tem, če mi je Bruselj všeč..in kaj mi je najbolj padlo v oči. Edina stvar, ki me je res zbodla v oči v Bruslju je neobstoj ekoloških otokov. Edino zbiralnike za različne barve stekla imajo. Graje vredno, drago glavno mesto! Jaz ne bi bila jaz, če komisiji ne bi povedala, da je eno od tajničinih opravil kuhanje kave. :)

Za nagrado, ker sem preživela zaslišanje, sem imela popoldan še pisni del. Obdelava besedila v wordu. Ah, lahko kot pasulj… in vendar… dogaja se (prepogosto), da človek naredi narobe ravno najlažje stvari. In meni je to uspelo. Malo »faliti«, seveda.

Zadnji akt mučenja je bil esej v maternem jeziku. Pisala sem o blišču in bedi tehnološkega napredka. Kaj pa naj bi po vašem izbrala? Mlatenje prazne slame na temo kaj je pridružitev k EU prinesla moji domovini???

Tukaj se belgijska saga konča. Vsaj za prvič.

Posebna zahvala...

tistemu (ali tisti), ki je na kovček namontiral/a koleščka. Res hvala!

Bruselj- prvi vtisi (3/5/7)

Vem, vi to berete lepo pretipkano in urejeno, jaz pa ležim na veliki snežno beli postelji, poslušam Gunse in pišem. Aja, pozabila sem omeniti majčkeno podrobnost. V Bruslju sem. V neposredni bližini cerkve Sv. Katarine.

Kaj vas zanima o Bruslju? Moje mnenje, moji občutki? OK, naj vam bo.

Še nikoli nisem bila v mestu, ki bi v meni zbudilo toliko nasprotujočih si čustev. Najprej se mi je zdel velik, konfuzen in umazan. Danes se mi zdi majhen, dokaj urejen in še vedno umazan. Pa ni samo Bruselj majhen, tudi svet je tak.

Na dan prihoda sem na letališču srečala dva Italijana, ki sta bila ravno tako zbegana kot jaz. Ker sta bila oborožena z zemljevidi, vodiči in podobnimi stvarmi, sem pristopila k njima in ju povprašala, če gresta v center. No, končalo se je tako, da sem jaz dobila informacije in pomagala njima. No, potem se v torek s Tanjo mirno sprehajava po Gentu, ko zaslišim:« Oooo, signorina, come va?« Bila sta Italijana z letališča. Mogoče se čudno sliši, ampak kar milo se mi je storilo, ko sem uzrla znana obraza… in sem jima veselo pomahala.

Danes (se pravi v sredo), sem po »mučenju« šla na sprehod do Grand Placa in ravno sem razmišljala, kako hecno je bilo srečati Italijana…. Ahhh, kako ste uganili???? Izza vogala… spet onadva! Kar nasmejali smo se, saj smo bili že stari znanci. Sicer pa je to starejši (no ja, recimo) par iz okolice Benetk, ki se domov vrača… jutri! Je svet majhen ali ni?!

Pred pisnim testom sem malo postavala po bližnjem parku in ko se je prikazala prva oseba, sem jo takoj napadla:« Excuse me, are you here for EPSO exam?«

Ona kar zažari:« Yeah, you too?«

»Aham. And where are you from?«

»Slovenia. Do you know it?«

»Ooo, jst tudi!«

Pa pravi ona: » Ma ku fajn!«

»Gorica?«

»Okolica. Ti?«

»Sežana.«

Potem mi pa pupa reče: »Saj zjutraj je bil na ustnem delu tudi en fant iz Sežane!«

»Ma ja,« kar nisem mogla verjeti. Takoj zatem pa sem za seboj zaslišala: » Oooo, Valentina!«

Obrnila sem se in ja, res je bil tam eden iz Sežane. Bivši sodelavec iz Casinoja.

Če mi še kdo reče, da svet ni majhen, ga bom na gobec!

Gremo nazaj v Bruselj. Torej… najprej mi je bil beden, potem zanimiv, pa kičast, pa spet šarmanten, nato umazan, zabaven… Očitno je Bruselj mesto tisočerih obrazov in prepričana sem, da sem opazila malenkosti, ki jih ostali ne, po drugi strani pa so mi »ušle« tako očitne stvari, da se lahko samo čudiš. Kot vedno.

Že doma sem si sestavila okvirni načrt ogledov. Kar ponosna sem nase, da mi je v veliki meri uspelo videti vse z lista. Prvi dan sem si ogledala Grand Place (ali Groote Markt), ki pa je bil zame zgolj skupek kičastih stavb. Nato sem šla v muzej čokolade, kjer nam je Jean prikazal in opisal proces pridelave kakava in predelave v čokolado. Zelo zabaven je bil. Njegova angleščina z rahlim francoskim naglasom je bila očarljiva, ko pa je spregovoril v francoščini, pa je bil kar za … Dasiravno blond. Deeeesetkaaaaa!!!

V nedeljo sem si privoščila vodeni ogled mesta in, glej ga zlomka, kičaste hiše na glavnem trgu so dobile imena, svoje zgodbe in legende. Kar naenkrat so postale zanimive, enkratne, skrivnostne… Z avtobusom smo si ogledali mesto in bilo je res super. Vodič je bil dober… kot vodič, nikakor ne za popapcati. Moja prvotna ideja je bila videti mesto iz avtobusa, potem pa iti v Atomium. Načrte so mi prekrižali skavti, ki so imeli v mestu zbor. Bilo jih je 100 000 in bili so… POVSOD!!! Večinoma so bili Belgijci, slišala pa sem tudi Italijane in Špance. Tako sem se morala zadovoljiti z ogledom mesta kot celote. Da ne bi kdo mislil, da sem bila revica čisto sama. Pred mano sta sedela Američana, ki pa sta bila zelo simpatična. Ona profesorica v srednji šoli, on rojen Indijec s Ph.D. iz politologije. Pa je padla debata o arogantnem Bushu (njen opis, ne moj), o možnosti, da Billy Clinton postane prvi damec Amerike… celo o maršalu Titu smo modrovali.

Čeprav so tudi ostale četrti Bruslja lepe, sem ugotovila, da sem pri izbiri nastanitve imela kar srečno roko.

Popoldan (še vedno govorim o nedelji) sem se odpravila odkrivati mesto. Ko sem korakala proti glavni postaji (Gare Central / Centraal Station), sem ugotovila zakaj se mi je mesto sprva zdelo grdo. Enostavno sem ga sodila po prvem vtisu oz. stiku. Gare Central je grda in umazana, čeprav je delo priznanega arhitekta. Bljak!

Metro me je peljal do Jubel Parka, ki se nahaja v EU četrti. Za ogled glavnega muzeja sem bila malce pozna (za ogled bi imela na razpolago le dobro urico, kar pa je odločno premalo), zato sem si ogledala muzej orožja in sam park. Zanimivo!

Še dobro, da s seboj nisem imela korakometra, saj bi mi konec dneva naštel kar nekaj kilometrov. Noge so pa vseeno boleeeleeeeeee.

Prišel je ponedeljek, ko je večina muzejev zaprtih. V hostlu sem prebrala mail, da je Tanja (dopisovalka iz Genta) dobila moje pismo in predlagala srečanje v Gentu. Ma ne no, torek sem imela rezerviran za selitev v drug hotel, za smiljenje sami sebi in za paniko. Haloooo… nič srečanj!

Že zgodaj zjutraj (OK, ob 7.15) sem vzela svoje mp3 igralo, na katerem je bil naložen D'Tour vodič po mestu in šla… spet na Grand Place. Malo se ponavljam, a ne? D'Tour je super vodič. Glas te vodi po ulicah, ki se drugače zdijo nepomembne in nezanimive, v resnici so pa polne legend, zgodb in zanimivosti. Zatopljena v glas, ki me je vodil po mestu, sem kar debelo pogledala, ko me je skoraj podrla opotekajoča se oseba v ekstra visokih petah. Če ne znaš hodit, se sezuj!!! Komaj, ko sem jo tretjič pogledala, sem doumela, da je ON in ne ona. Pa mi je ravno takrat glas jel razlagati, da sem v trendy gay četrti. A ja?!

Vsekakor vodič, ki ga priporočam. Popoldan sem enako blodila po četrti Merolle. Verjetno sem bila jako smešna, ko sem se režala zgodbicam in pripombam, ki sem jih slišala v svojih ušesih.

Aja, pa v muzeju mode in čipk sem bila. Celi dve uri. In v muzeju piva. Maaa, ne morem domov brez, da bi poskusila belgijsko pivo, no! To bi bilo bogokletno!

Naj vas potolažim- pila sem light pivo in ja, uni tip tam je bil luštkan. Tudi ob prihodu v muzej, ne samo po popitem pivu!

Oh, smo že pri torku. To je bilo pa… VČERAJ! Najprej sem se preselila v hotel v četrti Sv. Katerine. Z metrojem sta dve postaji, peš pa samo 10 minut, mogoče 15, no. S kovčkom pa… NEIN DANKE! Alain (lastnik hotela) mi je res polepšal dan z besedami: »Third floor, no lift.« Juhej!

Soba je čisto fajn. Postelja, TV, telefon, kopalnica… totalen komfort. Ravno sem se namenila cmihati in smiliti sama sebi, ko me je poklicala Tanja, da me pričakuje. In sem šla v Gent. Na postaji, ko sem čakala vlak, se je vlak, ki naj bi odpeljal pred »mojim« (vlaki šibajo s vsakega perona na 3 minute), meni nič, tebi nič… pokvaril. In potem sem kljub neznanju valonščine in flamščine, doumela, da moram na drugi peron. Jejhata!

Tanja. Tanja je moja dopisovalka kakšni dve leti in čeprav sav si po moji krivdi izmenjali bore malo pisem, svase takoj zaštekali. In spet se je ponovilo: čeprav se po fotkah nisva poznali, sva se takoj našli. Ker je imela že več tujih obiskovalcev, se je izkazala kot zelo dobra vodička. Tako sem v petih urah videla najpomembnejše lepote Genta in se zraven zabavala in naklepetala. Gent je lep, ljudje moji. Brez nebotičnikov in novodobnih konstruktov. Star. Čudovit. Pakirat kovčke in v Gent. Takoj!

Tanja je enkratna oseba. Nič manj odštekana kot v pismih. No… a sva mojstrici improvizacije ali ne? Nič cincanja… pridi, ne prit, pridem, mogoče.. ja, ne… hop na vlak in v Gent!

Do Genta je bil na vlaku en res… po moje, bi tukaj pasal izraz HUD… tip. Temnolas, temnook… res lep, bi se reklo. Anglež. Malo paradoksalno, da uporabljam besedi lep in Anglež, opisujoč isto stvar. No ja, po treh telefonskih pogovorih smo vsi v vagonu vedeli, da se je zaklenil iz stanovanja in da mu bo sosed, ki je Španec, vlomil, da bo lahko prišel do službenega telefona, ki ga nujno rabi. Dela pa za zdravstveni oddelek pri EU. Who cares… lep in tečen!

Nazaj "domov" je bil vlak nabito poln in sem morala stati. Pa sem se zapletla v pogovor z mladimi Poljaki. Ena izmed njih mi je povedala, da je natakarica, da zasluži 1200 evrov mesečno in da s prijateljico plačujeta skupaj 700 evrov mesečno za dvosobno stanovanje. Excuse me? Saj to je cenejše kot pri nas!

Uhh, toliko o vtisih. O intervjuju pa naslednjič! Au revoir!

Pa tako lep dan je bil, preveč lep za smrt.

Groza, kako ti lahko en komad zaznamuje dan! Dva dni nazaj sem si ves dan mrmrala ameriško himno. Kar tako, brez pravega razloga.
Aja, samo ena novičica- SURS je zopet objavil razpis za pripravnika. Tokrat so se odločili, da potrebujejo družboslovnega informatika ali pa upravnega nevemkajže. Sorbonca, po domače. Verjetno bi potemtakem v kontekst bolj sodil napev "Should I stay or should I go" ne pa "Lep dan za smrt". Kakorkoli, nekako se mi dozdeva, da v državnih službah v beli Ljubljani šteje tudi kraj iz katerega kandidat/ka prihaja. Virant stiska mošnjo, to se ve.
Kaj še? Napovedi, da bo JU zaposlovala ljudi, ki imajo končano univerzitetno izobrazbo in ki znajo tuje jezike, se že uresničujejo. Ministrstvo za okolje in prostor je že "izpljunilo" nekaj razpisov, kjer lepo piše, da gre za službo z omejenim rokom uporabe (beri: za dobo enega leta oz. za dobo, ko bo Slovenija na čelu EU). Naša domovina se pač hoče pokazati v najboljši luči, le kdo bi ji zameril?!

Odpusti jim, o Gospod, saj ne vedo kaj delajo

Verjetno bi bilo boljše, če bi besedo »delajo« zamenjala s »pišejo«. Vem, da se ponavljam kot stara lajna, samo tako pač je.

V dveh letih sem zasledila le dva ali tri razpise Statističnega urada RS in še to so potrebovali neke strašne programerje. Konec lanskega leta pa so se kar pričeli pojavljati razpisi za pripravnike. No, končno so pogruntali tudi na SURSu, da je recimo pokrivanje porodniških cenejše, če najameš pripravnike.

Je pa fajn prebrati razpis, ki je namenjen družboslovnim informatikom in ekonomistom. Lani decembra sem se prijavila, seveda neuspešno, za pripravnico v sektorju IT. OK, opis delovnih nalog je precej duhamoren, vendar bi bilo vseeno zanimivo kakšno leto delati s statistiko, da sploh vidim, če mi to ustreza. Če mi ne, se ne bi niti preveč trudila v tej smeri. Tako in tako je malo ljudi, ki delajo prav na svojem področju. Še posebej v družboslovju.

Februarja so na SURSu ponovno iskali pripravnika v sektorju demografije. Najprej s smeri DI, teden dni kasneje pa še ekonomista. Delo je zvenelo zelo zanimivo in pionirsko- pomagati postaviti bazo poklicev in evropsko primerljivih študijskih nazivov. Zanimivost gor ali dol, meni se je tam na pogovoru zdelo, da ne vedo čisto natančno kaj iščejo. Mogoče pravnika, ki se spozna na vse možne poklice in študijske smeri… vsekakor pa supermana ali supermanko.

Rezultati naj bi bili znani v dveh tednih. Ha! Sporočilo, ki sem ga dobila, je datirano dva dni po pogovoru. Očitno so si bile tete edine v svoji odločitvi, da je bil javni natečaj neuspešen in da niso dobili ustreznega kandidata.

Hmm, kdo je kriv za neuspešnost? Oni, ki ne vedno natanko kaj iščejo ali pa mogoče prijavljeni kandidati?

Tolar je mrtev, živel Evro!

Tako. Točno na petnajsto obletnico, ko nas je kot državo priznala Evropa, je Evro postal naša edina valuta. Ste zadovoljni?

Meni se zdi, da smo z izgubo tolarja kot nacionalne valute, izgubili še en majhen del lastne identitete. Sedaj smo že pravi Evropejci.

Prejšnji teden sem bila v Ljubljani kar presenečena (negativno, seveda), ko sem opazovala ljudi, ki so se »lovili« z evri. Pa saj nismo uvedli rubljev in kopejk, samo evre in stotine! Malo več je potrebno preračunavati ali pa preprosto odmisliti vrednost v stari valuti in računati v evrih. Navadili se bomo… kot smo se že marsičesa.

Naj bo evro ali euro, želim vam jih čimveč!

Novo leto

Tukaj je. Leto, ki bo šlo v zgodovino kot 2007, kot leto, ko smo postali 13 dežela Evrolandije, kot Bondovo leto, kot Saturnovo leto… V bistvu ga še ne moremo poimenovati in etiketirati, ker je enostavno premlado. O tem, po čem si ga bomo zapomnili, bomo razmišljali decembra, ko bomo delali letne bilance.

Upam, da se je končal čas pretirane osladnosti. Jah, ob prihodu Novega leta je osladnost več kot dobrodošla. Ko dobivamo kupe recikliranih in skrajno butastih sms-ov, se nam kar milo stori. Ohhhh, kako lepo nam je, ko pa imamo tako dobre prijatelje, ki se spomnijo na nas. Ki znajo naprej poslat pocukrane sms-je! Zanima me, koliko od poslanih sms je bilo ročno vtipkanih in koliko je bilo mišljenih resnično. 2? 5? Mogoče celo 10%! In če koga sms-ji in novoletne puhlice ne osrečujejo najbolj, ga takoj označijo za partibrejkrja, za Grincha, skratka za čudaka.

Proti papirnim čestitkam nimam kaj dosti. Mogoče se motim, toda zdijo se mi bolj osebne, saj mora človek vložiti kar precej truda vanje. Najprej jih mora izdelati ali kupiti, potem jih mora popisati, napisati naslov, prilepiti znamko in odnesti do prvega nabiralnika. Skoraj nadčloveški napor, se strinjate?!

In kaj naj vam zaželim v Novem letu? Čisto po moje bi bilo, če bi napisala, da vam želim natanko tisto, kar vi želite meni… le pomnoženo s tri naj bo. Sedaj pa… pazite na svoje želje! :)

PS.

Glede na to, da je naše življenje sestavljeno iz neskončne množice dihotomij, vam želim, da bi v 2007 našli pravo ravnotežje med vsemi temi dihotomijami, pa da bi recimo bili pozitivni deli malce bolj izraženi!