sreda, november 14, 2007

Luksemburg

Rada bi napisala besedo ali dve o izletu v Luksemburg, pa pravzaprav ne vem kaj naj napišem. Je bil to sploh izlet? Morda potovanje? Po moje ni bilo nič od tega. Za potovanje so štirje dnevi premalo, za izlet pa… kaj pa vem, zdi se mi, da z besedo izlet opišemo nekaj krajšega, bolj čustvenega.

Če bi mi nekdo ponudil 500 evrov in rekel naj si privoščim nekaj dni oddiha, zagotovo ne bi obiskala Luksemburga. No, pa sem našla besedo… OBISK.

Torej…z Leo so naju najprej povprašali, če bi naju zanimalo delo v evropskem parlamentu v Luksemburgu. Zanjo ne vem, zase pa lahko rečem, da sem odgovorila na mail samo zato, ker pač v Luksemburgu še nisem bila in s tem, ko bi imela intervju »tam gor«, bi ga obiskala z minimalnimi stroški. Čisti oportunizem.

Samo potovanje je izgledalo tako, da sva odfrčali do Bruslja in se nato preložili na vlak do Luksemburga.

Kaj sem pričakovala od mesta? V bistvu… ničesar! Seveda sem si že prej ustvarila nekakšen vtis z brskanjem po spletu. Zamislila sem si mesto velikosti Ljubljane, ki se v večjem delu nahaja na hribu in ki spominja na nemška mesta. Po številu (stalnih) prebivalcev je Luksemburg verjetno celo manjši od Ljubljane, vsekakor pa je Mesto in ne malo večja vas, kot naša prestolnica. Presenetilo me je dejstvo, da doma nikakor nisem mogla najti letala do tam- še najbolj ugodna rešitev bi bila Ljubljana-Frankfurt- Luksemburg ali pa Ljubljana- Dubrovnik- Luksemburg, tam pa so letala nenehoma vzletala in pristajala. Mogoče pa imajo povezavo zgolj z Bukarešto, Tirano, Skopjem...

Najstarejši del je res sezidan v tistem špičastem gotskem stilu, ni pa na hribu. No ja, v bistvu je, če se spustiš k mini reki (oz. potočku Alsette), ki teče v dolini pod nekdanjo trdnjavo. V mestu so dobro oskrbljeni z javnimi stranišči, ki so vsaj od zunaj izgledala čista. Tudi samo mesto je veliko čistejše kot Bruselj, smeti ločujejo, prehodi za pešce so pobarvani tako, da imajo utore, ki preprečujejo zdrse v mokrem vremenu... Ko ravno omenjam vreme... imeli sva neznansko »srečo«, saj je bil tisti vikend peklensko hladen. No ja, recimo, da je to eskimski opis, saj njihov pekel je najbrž hladen. Sama imam raje toplo vreme, vendar lahko preživim tudi nekaj dni »na hladnem«. Vikend v Luksemburgu je bil… daleč pod dolgoletnim povprečjem. Glede temperatur, seveda. In v takem vremenu ni neke pretirane volje za kolovratenje naokoli, za ovekovečenje vsake neumnosti in za žuranje. Če te mraz malo »ohladi« in veter prepiha, se kmalu potem, ko gre sonček spat, zavlečeš v sobo in greš spat.

Ah ja, spanje! Čez hotel res nimam pripomb, ampak še vedno mi ni jasno kakšne postelje so imeli, da sva se obe zbujali utrujeni in delno invalidni. Grozno!

Še ena stvar, ki jo moram omeniti- promet! Človek ne more verjeti kako so ti ljudje disciplinirani in začuda (haha, to lahko izjavi le nekdo, ki je Balkanec) vse funkcionira. Če si na prehodu za pešce, ti avti ustavijo, ne pa kot pri nas, ko dobesedno čakaš, da se te kdo usmili. Ponavadi so to policaji ali pa avtošola.

Trgovine. V soboto popoldan trgovine zaprejo in te ostanejo zaprte do ponedeljka. Ahhh, kako socialistično! Trgovin s hrano v centru ni in najina želja po nakupu vode v plastenkah se je spremenila v misijo nemogoče IV. Trgovino z živili sva našli šele v ponedeljek, ko sva zanjo izvedeli na intervjuju.

Jezik. V Luksemburgu govorijo luksemburško (kdo bi si mislil?!), francosko, baje da tudi nemško in angleško. Za angleščino nisem čisto prepričana… Edino, če njim predstavlja poznavanje petih najpogostejše uporabljanih stavkov ZNANJE. Če se hočete sporazumevati z »domačini«v angleščini, potem je potrebno uporabljati zgolj najlažje besedne zveze, nasmehe in podnapise (beri: mahanje z rokami).

Na letalu sva srečali Leinega znanca… hmmm, no ja, Leinega enkratvidenca. Glede na to, da pozna mesto, sva ga kar v dvomih vprašali, če bodo trije dnevi dovolj za ogled Luksemburga in dejal je, da so tri ure dovolj, ne pa trije dnevi. In res je tako. V treh dneh se mesta ne da raziskati do potankosti, ampak do nekega vtisa se pa le pregrizeš.

Meni je bilo mesto kar všeč. Nič kaj pretirano pretresljivega, vendar bi se verjetno dalo tam preživeti leto ali dve.

Službeni del potovanja. Ta del je bil sestavljen iz zdravniškega pregleda in samega intervjuja. Pri zdravniškem pregledu sva se ušteli. Pričel je ob 8.30 in obe sva bili prepričani, da bova do 11, najkasneje do 12, končali. Protestantska učinkovitost in to. Ni bilo čisto tako, čeprav ne vem, kaj so tako dolgo čarali. Res, da so imeli za pregledati cca.10 ljudi…pa vseeno. Z nama je bilo na pregledu nekaj Litvancev, ki govorijo najmanj 4 jezike, in dve Romunki. Naši! Glavni zdravnik mi je bil kar simpatičen. Mogoče zgolj zaradi dejstva, da je bil Italijan in da sva malo »popričala«.

Kaj lahko povem o intervjuju? Lea je bil prva in jaz sem medtem klepetala s šefovo osebno tajnico. Delo baje ne predstavlja nekega groznega intelektualnega izziva, je pa dobro plačano in tam so itak vsi zaradi denarja in ne zaradi kakšnih človekoljubnih vzgibov. Lee kar ni hotelo biti z zaslišanja in ko se je prikazala, je odvihrala k nekemu Ervinu. Ha! Med pogovorom sem tudi sama izvedela, da na tistem oddelku dela naš sošolec, ki je bil najboljši v letniku, najbolj se je grebel… končal pa v Luksemburgu! Moj intervju je izgledal bolj kot babje čenčanje, kot kaj drugega. Zasliševalec je preverjal znanje mojega drugega jezika in spet sem morala govoriti italijansko. Občutki? Ma nimam pojma. Vse je bilo tako… hmm, kaj naj rečem… domače, sproščeno… nobene zapetosti in formalnosti. Res ne vem. Glede na to, da sva bili samo dve na intervjuju, bi bilo najbolje, da bi zaposlili kar obe.

Še vedno ne vem po kakšnem ključu so izbrali za pogovor ravno naju. Skoraj nemogoče se mi zdi, da bi ostalih 68 z reserve liste zavrnilo povabilo na pogovor. Mogoče pa je le bilo tako.

Luksemburg me ni očaral, je pa simpatično mesto. Če ne bi bilo Lee zraven, bi verjetno umrla od dolgčasa…če ne bi umrla, bi pa emigrirala v Bruselj že dan prej.


Ps.

Lein pogled na Luksemburg... rahlo bolj navdušen od mojega.

Slike bodo. Obljubim.


2 komentarja:

Lea pravi ...

Sej niti ne zveniš tolk manj navdušena kot jaz. Men je itak mesto samo podobno tistim parim nemškim mestom, k sem jih v življenju uspela videti. Navdušena nad "izletom" sem res bolj ali manj zarad tega, ker sva bli tam dve in sva se lahko vsaj sami zabavali, če naja že mesto ni.
Jaz se drugač sprašujem, kaj človek tam počne, če je res sam. V bistvu v tem primeru res nimaš druge možnosti kot da cele dneve "garaš".

krasevka pravi ...

Eh kaj lahko človek počne? Lahko gre v fitnes, v kino, na suši ali pa, kratkomalo, gre plezat na drevesa. Ali pa "visi" na netu in "klepeče" s prijatelji v domovini. :)