Obljube in dolgovi

Vem, da sem obljubila drugi del sage o Bruslju... pa ni bilo nič iz tega. Sem pač kot naši politiki (no ja, verjetno so vsi politiki taki)- vse ostane pri obljubah!

Torej... naj vam natrosim nekaj besedi o intervjuju. Priznam, intervju se mi je zdel najtežji del preskusa. Pri pisnem delu se lahko vsaj malo sprostiš, pri ustnem pač ne.

Pol ure pred dogovorjeno uro sem se prikazala v prostore epsa. Stric na recepciji me je povprašal po dokumentih in potem pričel pregledovati neke papirje. Meni se je zdel vedno bolj živčen, sama pa sem se počutila skrajno neugodno. HALO... a sem prišla v Bruselj zaman? Stric me je malo sumljivo gledal, zato sem mu pod nos pomolila vabilo na katerem se je jasno „svetil“ odebeljen datum 2. maj. In vseeno mojega imena ni bilo nikjer. Po 15 minutah me je končno našel. Baje nisem bila zapisana med Slovenci. Baje! Mogoče pa tip potrebuje samo pregled pri okulistu.

Kakorkoli, polepili so me z nalepkami (etiketirali so me... hahaha) in že sem bila nared za vstop v svetišče. Hočem reči... epso!

Soba v katero so me peljali se mi je zdela... kaj pa vem... nekakšen prostor za obsojence. Nihče ni glasno govoril, vsi so bili dokaj prestrašeni... tesnoba na višku. Še najbolj sproščeno osebo sem zaslišala kaj in kako in povedala mi je, da že dela za EU, ker se ji pa pogodba izteka, bi se rada prerinila med tiste, ki so zaposleni za nedoločen čas. Nelojalna konkurenca torej. Ona, profi, proti meni, marsovki. Ker je bila Čehinja Katarina še kar zgovorna, sem jo povprašala tudi glede oblačenja. Povedala mi je, da na intervjuje pridejo vsi bolj ali manj „zrihtani“, v službi si pa lahko tudi bolj „casual“- odvisno od oddelka in šefa.

Kaj kmalu se je pojavila prijazna oseba in iskala..mene! Oddala sem tisto tono papirjev in sliko. Ob omembi slike je v sobici zavladala panika, ker pol ljudi slike ni imelo. A ne pošljejo navodila zraven, da se jih prebere?!

Čez pet minut se je ženska vrnila, mi povedala, da so moji papirji OK in da grem pred strelski vod. Hočem reči...na intervju.

Sedem veličastnih (ok, naj vam bo- komisija) je name čakalo v sobi za zasliševanje. Trema, tesnoba, strah in panika so izginili takoj, ko sem stopila v sobo. To ni dobro! V takih primerih postanem potem preveč pogumna in blebetava...in iz rokava stresam šale, ki to niso.

Vsak v komisiji je preverjal znanje s svojega področja in njihovi brezizrazni obrazi mi niso povedali kaj dosti o tem, če sem povedala ravno tisto, kar so želeli, ali ne. Bistvo intervjuja je verjetno, da najdeš neko zdravo ravnotežje med tistim, kar bi oni radi slišali in kar dejansko misliš. Če si preveč vkalupljen, ni dobro, če si preveč samosvoj, še manj. Tako sem odgovarjala loveč to krhko ravnotežje.

Kakšna so bila vprašanja? Bedna! Spraševali so me o tem kaj delajo dobre tajnice, o programih MS office, o medkulturnih razlikah in o problemih pri sodelavcih, ki prihajajo iz različnih držav, o EU, o moji viziji dela v EU... radovedni možici in ženice, ni kaj! Celo o konjičkih so me spraševali in o tem, če mi je Bruselj všeč..in kaj mi je najbolj padlo v oči. Edina stvar, ki me je res zbodla v oči v Bruslju je neobstoj ekoloških otokov. Edino zbiralnike za različne barve stekla imajo. Graje vredno, drago glavno mesto! Jaz ne bi bila jaz, če komisiji ne bi povedala, da je eno od tajničinih opravil kuhanje kave. :)

Za nagrado, ker sem preživela zaslišanje, sem imela popoldan še pisni del. Obdelava besedila v wordu. Ah, lahko kot pasulj… in vendar… dogaja se (prepogosto), da človek naredi narobe ravno najlažje stvari. In meni je to uspelo. Malo »faliti«, seveda.

Zadnji akt mučenja je bil esej v maternem jeziku. Pisala sem o blišču in bedi tehnološkega napredka. Kaj pa naj bi po vašem izbrala? Mlatenje prazne slame na temo kaj je pridružitev k EU prinesla moji domovini???

Tukaj se belgijska saga konča. Vsaj za prvič.