Odvisnosti

V bolnišnici življenje poteka malo drugače kot ponavadi. Podnevi malo čvekaš s sosedami in veliko spiš. Seveda so tu tudi »tete«, ki jim je življenjski cilj to, da te zbudijo zgolj zaradi nekih tablet, ki jih moraš zaužiti, ali pa zaradi merjenja temperature ali tlaka. Noči pa, noči naj bi bile namenjene spancu. Najprej spiš in potem se proti jutru zbudiš in ugotoviš, da je ura v resnici komaj 1.10 zjutraj. Poiščeš udobnejši položaj in se trudiš spati dalje. Nekaj časa ti uspe in ko se naslednjič čez ure zbudiš, ugotoviš, da je ura komaj 2.28. Spati ne moreš več in odkolovratiš do stranišča. Seveda tudi soseda ne spi, ampak pogovarjati se ne moreta, ker bi zbudili speče osebke. Naslednja postojanka je vodomat, potem pa zmanjka idej in se vrneš v posteljo. Spanca ni več in buljiš v temno noč. In v takih okoliščinah je najlažje razmišljati.
Tako sem neke noči pričela razmišljati o svojih odvisnostih. Če želi človek biti svoboden, ne sme imeti nobene odvisnosti, oziroma, od manj stvari kot si odvisen, bolj svoboden si. Saj pravijo tako, ne?!
Če si navezan na hišo ali stanovanje, potem ne moreš razpreti kril in odleteti. Če si navezan na premičnine (npr. na avtomobil) in ti potem kdo to premičnino poškoduje, ti pokvari dan/teden/mesec. Sama nimam nepremičnin, pa tudi premičnina je bolj ali manj samo prevozno sredstvo, torej bom morala svoje odvisnosti iskati drugje.
Potem so tu še tiste »klasične« odvisnosti- seks, droge in alkohol. Hm, gremo naprej. Cigarete? Ne, hvala. Torej?
Pred leti sem bila odvisna od IRCa. Ni smešno! Sploh!
Verjetno sem imela srečo, da sem takoj po prihodu na IRC spoznala Andreja, ki je postal moj IRC guru. Ne vem zakaj sem mu bila simpatična, saj so newbiji vedno tarča zabave. Mogoče so me Andrejevi nasveti prikrajšali za kakšno pozitivno izkušnjo, zagotovo pa vem, da so me obvarovali pred marsikaterim razočaranjem. IRC je bil precej časa del mojega življenja. Takrat ne bi priznala, niti če bi me vrteli na ražnju, danes, iz varne razdalje, pa lahko priznam, da sem bila odvisna. Mislila sem, da sem odvisna od IRCa, dejansko pa sem bila odvisna od ljudi, ki sem jih tam srečevala. Težko je razlagati stvari, ki so povezane z IRCem nekomu, ki ni nikoli ircal. Ko sem ustvarila svojo internetno identiteto na IRCu, ta še ni bil tako množično obiskan. OK, sedaj je stvar v zatonu, ker so IRC izpodrinile klepetalnice in raznorazni messengerji, ampak pred več kot desetimi leti je bil IRC zbirališče takšnih in drugačnih osebkov. V svojem ircarskem obdobju sem spoznala ogromno ljudi, in to takih, ki jih drugače v življenju ne bi. Mogoče se je spremenil medij, mogoče sem se jaz, vendar sem pred leti imela zelo zanimive in globoke debate na IRCu. In to ne občasno, temveč redno. Na IRCu sem našla prijatelje in od njih sem bila odvisna. Ja, odvisna sem bila, ker to, da sem recimo po prihodu z žura ob 3h zjutraj šla na IRC ni ravno normalno. Točno sem vedela, koga bom ob določenih urah našla na našem kanalu. Zgodilo se je tudi, da sem preircala noč, se stuširala in šla delati. Utrujenost je bila nekakšen davek na zabavo.
Potem so nekateri prijatelji pričeli zapuščati IRC in tega nisem mogla razumeti. Kako lahko?! Nekega dne sem odšla tudi sama. Ne, ni se zgodilo nenadoma, ker bi prijatelje preveč pogrešala. Ne, moj odhod je bil posledica drugačnega načina življenja. S prijatelji, ki sem jih spoznala na IRCu sem še vedno v stiku in včasih pogrešam naše debate in tudi pogovore tja v en dan.
Spoznavanje ljudi, to bi lahko bila moja odvisnost. Že kot najstnica sem si pričela dopisovati in v svojih najbolj norih dopisovalskih dneh sem imela 135 dopisovalcev. Lahko mi verjamete, da mi je prazen nabiralnik pošteno pokvaril dan. Danes je situacija malo drugačna. Danes mi pismo, ki zaide v nabiralnik polepša dan, ne težim pa več poštarju, če pride praznih rok.
Ena odvisnost zamenja drugo in trenutno je vir mojega navdušenja facebook. In spet smo tam… spoznavanje ljudi. Vendar je facebook daleč od »težkih« ircarskih debat ali dolgih pisem. Mislim pa, da to ni samo moj problem. Svet se je spremenil in postal bolj… plehek.

Ime mi je Valentina in sem odvisna od spoznavanja ljudi.

Proslava

Pred štirimi leti so se slovenski velmožje spomnili, da bi bilo potrebno obeleževati tudi dan priključitve Primorske k matični domovini. Rečeno- storjeno! Tako imamo sedaj vsako leto še eno proslavo. Ta je malo drugačna, ker se »seli« po Primorski in na njen nastopajo samo Primorci.
Lani je bila proslava na Tatrah in kar lepo jim je uspelo partizanske pesmi tako posodobiti, da so zvenele moderno. Letos se je o proslavi govorilo že mesece, ker je gospod Popović opozoril premiera Janšo naj ne hodi na Primorsko, ker da tukaj ni zaželen. Seveda pa je Janez neustrašen in danes je pogumno stal na odru in govoril in govoril… in nakladal celih 20 minut. Tretjino proslave je imel on svoj monolog! Kot da ni enega Primorskega govorca, ki bi bil sposoben povedati par besed o tem kako so nas priključili k matični domovini. Kako orgazmično so se Primorci počutili, ko so postali del velikega slovenskega naroda. In kako kruto je meja posegla v njihov vsakdan. Ne, o tem se ne govori!
Po Janši se je zaslišala Primorska himna in komaj po prvi kitici se je nekaterim zdelo prav, da vstanejo. Meni se bi zdelo malce bolj smiselno, da bi celotna reč pričela z našo himno, ne pa z Zdravljico.
Kakorkoli… proslava kot proslava. Mladina poje in pleše. Od znanih se je prikazala samo Tinkara, ki je zapela »Barčica po morju plava«. Vse skladbe, ki so bile izvedene, je napisal ali »popravil« Patrik Greblo (edini dve, ki sta ušli kruti usodi sta bili obe himni). Človek bi si mislil, da je bila to Patrikova proslava. Potem smo gledali še tri vlačilce (po moje je to vse kar premoremo), ki so pluli sem ter tja in tej točki so rekli »Ples vlačilcev«. Jej!
Nad proslavo nisem bila čisto nič navdušena. Edina, ki ni razočarala, je bila burja. O tem, da bi kdo žvižgal premierju ali pa povedal/pokazal, da v naših krajih ni zaželen, ni bilo ne duha ne sluha. Očitno Primorci nima(m)jo več jajc.


Vstala Primorska, si v novo življenje,
z dvignjeno glavo korakaj v nov čas!
V borbah, ponižanju, zmagah, trpljenju
našla si končno svoj pravi obraz.