Eh, današnji naslov sem si izposodila kar iz teatra. V bistvu sploh nisem tako močno v temo brcnila… to, kar se mi dogaja z operacijo, je pač ena tragikomedija.
Da ponovim čisto na kratko.
Novembra mi je zdravnica namignila, da bi bilo zelo dobro, da bi se odločila za operacijo mioma. V decembru sem kot samoplačnica (da sem se pač izognila polletnemu čakanju) odpravila na pregled v Ljubljano, kjer so mi zopet toplo priporočali poseg. Rečeno- storjeno! Ker poseg ni plačljiv (seveda… pregled je, poseg pa, kjer te lahko malo zašuštrajo in mora biti zraven zavarovalnica, ne) sem se pridno postavila v vrsto in čakala. Prijazna »teta« mi je rekla, naj za točen datum pokličem enkrat sredi januarja, da pa se bo operacija zgodila konec januarja ali pa v začetku februarja. Ko sem poklicala sredi januarja, me je taista teta vprašala, kje sem bila toliko časa. Prosim?! Meni je bilo rečeno, da naj ne utrujam do takrat… in pač nisem. To sem osebi tudi povedala. Razumevajoče mi je pritrdila in mi rekla, da ima datum zame. Drugi april. Kaj??? Kam sodi drugi april… je to konec januarja ali mogoče začetek februarja? Zaradi tega posega sem sprejela službo v Luksemburgu z marcem in ne sredi januarja, oni pa sedaj meni o aprilu. Ko sem razložila, da mene pa drugega aprila ne bo na ozemlju podalpske državice, mi je sestra na drugi strani žice rekla, da naj pokličem malo kasneje. In sem. Povedala mi je, da noče nobena pacientka zamenjati datuma z mano. Seveda ne, če pa čakajo mesece na operacijo! Saj niso neumne!!! Nato mi je predlagala, da na svojo željo zamenjam zdravnika. V bistvu mi je bilo čisto vseeno… ko si v narkozi se itak ne zavedaš kdo te reže. Zamenjala sem in dobila datum 18 februar. Khm… ok, no. Malo sem bila v dvomih, ker po enem tednu poberejo šive, po dveh tednih sledi kontrolni pregled in glede na to, da nameravam 28 februarja odriniti v svet, bi pač kontrolni pregled špricala.
Prišel je datum operacije in tudi obvestilo, da se zaradi odsotnosti zdravnika operacija prestavi. Za nedoločen čas. Fino ne? V srednji šoli smo v takem primeru dobili suplence, tukaj pa… še malo več čakanja in bolečin. Koga briga, saj ne boli njih. Oz… boli jih ne, bôli pa.
Na obvestilu je na roko dopisano, da naj pridem na operacijo v petek, 22.2. Upam, da je šala. Sicer ne najbolj posrečena, pa vendar šala. Tudi če me v soboto operirajo (prideš pač dan prej v bolnico), nimam lastnosti ekstra hitrega zdravljenja, da bi bila do četrtka že nared za 1000 km dolgo pot.
Kako se počutim? Najprej sem bila razočarana, ker bom morala še vedno živeti z bolečinami. Razočaranje je zamenjala jeza in kasneje bes. In spet razočaranje nad našim zdravstvom. Državo. Vsem skupaj. Na koncu pa… ko sem se pomirila, pa sem si rekla, da se vse zgodi z razlogom. Sicer ne poznam neke pametne razlage zakaj bi bila odpovedana operacija dobra stvar, ampak… kdo ve?!
PS.
Moj bes se je med pisanjem bloga kar malo polegel. Če bi se takoj spravila pisati, bi bile besede veliko težje :)
