četrtek, maj 25, 2006
25. Maj
No, pa smo končno dosegli spravo, saj danes praznujemo vsi... tardeči imamo dan mladosti, tačrni pa Gospodov vnebovohod. Juhej!
torek, maj 16, 2006
(brez naslova...za spremembo)
3 maj 2006
Prazniki so za nami. Eh ja, prazniki! Velikokrat sem se spraševala od kod sploh izvira beseda praznik. Spominja me na nekaj praznega… mogoče je bil nekoč praznik dan prazen dela. In kaj je potemtakem nasprotje praznika? Polnik?
Sprašujem se, če je sploh smiselno praznovati praznik dela v državi, kjer je vedno več ljudi brez dela. Kaj naj sploh praznujemo… in zakaj? Včasih so pred prvim majem goreli kresovi, ki jih pa dež zadnja leta vztrajno zatira. Za alkoholno omamo pa mi, Slovenci, res ne potrebujemo izgovora. Torej?
sreda, maj 03, 2006
Identiteta
Ma ja, že ves teden poslušam razpredanja na temo narodne identitete. Vsi so šokirani, ker so srednješolci pisali eseje na to temo in so v veliki večini zelo zaskrbljeni, ker se naš jezik izgublja. Upam, da imajo vsaj miren sen, ker jih tako zelo skrbi za narodno identiteto. Problem je, da so bili zgoraj omenjeni eseji napisani v zelo slabem jeziku. Postavlja se torej vprašanje, kako boš izgubil nekaj, česar nimaš? Če ne znaš jezika, potem tega znanja ne moreš izgubiti… ali se mogoče motim?
Sama sodim med tiste, ki jim je materni jezik pri srcu. Seveda znam tudi narečje, ki ga rada uporabljam še posebej, ko se moram pogovarjati s kakšnimi nadutimi prišleki. Res me ne moti, če ljudje govorijo v svojem narečju, vendar se mi zdi, da bi lahko vsaj v medijih (še posebej na radiu in televiziji) uporabljali knjižno slovenščino in njene približke. Ne, ljubljanščine ne štejem mednje.
Kako si lahko novinarka dovoli, da v živo reče ministru: »Gospod minister, ne bom dolga. Samo dva vprašanja imam.« Dva vprašanja? Kako zveni ednina? En vprašanj?
Neka popevka poje… »če bi mi ti srce dal, bi imela dva…« Dva? Dva kaj? En src, dva srca…?
Da ne omenjam, kako sem se razburjala pred Veliko nočjo, ko so v reklamah ponujali… »čokoladen jajček za samo xx sit«. Štejmo… en jajček, dva jajčeka, trije jajčeki…
Kompliciram? Malo že. Moram. Ampak, kako naj se identificiram z ljudmi, ki pravijo: »Joj, TO ne znaš!«. Z ljudmi, ki (dasiravno javni delavci) ne znajo uporabljati rodilnika, dvojine, ki uporabljajo raje tuje spačenke kot lastne besede? So to moji ljudje? Niso.
Moja soseda je bosanska srbkinja in kot taka zelo ponosna na slovensko državljanstvo. Nikakor ne more razumeti zakaj jaz nisem tako zelo ponosna na svoje (in ne moje) državljanstvo. Zakaj bi pa bila? Saj ni papir tisti, ki me dela Slovenko. Nisem bila na Triglavu, ne smučam več, ne igram tenisa (več) in vendar… Slovenka sem! Zato, ker govorim, berem in pišem slovensko, ker na Krasu živimo Slovenci. In Slovenka bom ostala tudi v primeru, da dobim tuje… magari Pakistansko državljanstvo. Nekateri ne razumejo, da državljanstvo ni sopomenka narodu. Ni.
Odkrita bom. Iz zgoraj povedanega, bi se dalo sklepati, da je jezik edini pogoj identitete. Je res? Osebno mislim, da je pogoj, da se identificiram z neko skupino skupna kultura, zgodovina… in ja, mentaliteta. Sedaj smo pa tam! Kdo mi je bližji… nekdo iz Lendave ali nekdo iz Trsta? Prvi govori (hm, recimo no) isti jezik, z drugim pa delim vse ostalo. Torej? Ne vem kako je z vami, ampak meni jezik vsekakor ni dovolj močna osnova za identifikacijo! Kaj torej sem? Kraševka. Alpe-Adrianka. :) Netizenka!
Sama sodim med tiste, ki jim je materni jezik pri srcu. Seveda znam tudi narečje, ki ga rada uporabljam še posebej, ko se moram pogovarjati s kakšnimi nadutimi prišleki. Res me ne moti, če ljudje govorijo v svojem narečju, vendar se mi zdi, da bi lahko vsaj v medijih (še posebej na radiu in televiziji) uporabljali knjižno slovenščino in njene približke. Ne, ljubljanščine ne štejem mednje.
Kako si lahko novinarka dovoli, da v živo reče ministru: »Gospod minister, ne bom dolga. Samo dva vprašanja imam.« Dva vprašanja? Kako zveni ednina? En vprašanj?
Neka popevka poje… »če bi mi ti srce dal, bi imela dva…« Dva? Dva kaj? En src, dva srca…?
Da ne omenjam, kako sem se razburjala pred Veliko nočjo, ko so v reklamah ponujali… »čokoladen jajček za samo xx sit«. Štejmo… en jajček, dva jajčeka, trije jajčeki…
Kompliciram? Malo že. Moram. Ampak, kako naj se identificiram z ljudmi, ki pravijo: »Joj, TO ne znaš!«. Z ljudmi, ki (dasiravno javni delavci) ne znajo uporabljati rodilnika, dvojine, ki uporabljajo raje tuje spačenke kot lastne besede? So to moji ljudje? Niso.
Moja soseda je bosanska srbkinja in kot taka zelo ponosna na slovensko državljanstvo. Nikakor ne more razumeti zakaj jaz nisem tako zelo ponosna na svoje (in ne moje) državljanstvo. Zakaj bi pa bila? Saj ni papir tisti, ki me dela Slovenko. Nisem bila na Triglavu, ne smučam več, ne igram tenisa (več) in vendar… Slovenka sem! Zato, ker govorim, berem in pišem slovensko, ker na Krasu živimo Slovenci. In Slovenka bom ostala tudi v primeru, da dobim tuje… magari Pakistansko državljanstvo. Nekateri ne razumejo, da državljanstvo ni sopomenka narodu. Ni.
Odkrita bom. Iz zgoraj povedanega, bi se dalo sklepati, da je jezik edini pogoj identitete. Je res? Osebno mislim, da je pogoj, da se identificiram z neko skupino skupna kultura, zgodovina… in ja, mentaliteta. Sedaj smo pa tam! Kdo mi je bližji… nekdo iz Lendave ali nekdo iz Trsta? Prvi govori (hm, recimo no) isti jezik, z drugim pa delim vse ostalo. Torej? Ne vem kako je z vami, ampak meni jezik vsekakor ni dovolj močna osnova za identifikacijo! Kaj torej sem? Kraševka. Alpe-Adrianka. :) Netizenka!
Maj...
Občasno se spomnim na blog in potem kaj objavim. Resnica je, da pišem, ko mi kaj "na pamet pade".... nisem pa vedno pri volji, da bi pisanje takoj objavila. Če tega ne storim takoj, se stvar rahlo zavleče. :)
Naročite se na:
Objave (Atom)