krasevka's rumble

Reduce/Reuse/Recycle

2008-11-01T22:19:00.002+01:00

Le kdo ne pozna tega znaka? Priznam, da sem kar dolgo mislila, da je to znak za recikliranje, potem pa sem izvedela, da predstavlja 3R- Reduce/Reuse/Recycle. Vedno sem bila bolj »zelena« in če imam na izbiro bolj zelene in manj zelene stvari, se vedno odločim za zeleno, za bio in za pravično trgovino. Prepričana sem, da lahko rešimo svet. Vsi skupaj. Res je, da nam slabo kaže, ampak kaj hočemo, občasno sem optimistka.
Z dvema R-jema nimam pretiranih problemov. Recikliram kar se da. Vem, da je včasih postopek recikliranja dražji, kot če bi stvari pridelovali iz novih materialov, ampak ker ti ne obstajajo v neomejenih zalogah, se je treba pač sprijazniti. V posebno vrečo mečem pločevinke, plastiko in tetrapake, pisma pišem na reciklirani papir, za nakupovanje uporabljam torbe iz blaga oz. iz reciklirane plastike…
Tudi »reuse« ni problematičen, saj se da mnoge stvari ponovno uporabiti. Fino je, če imaš koga, s katerim si lahko izmenjuješ stvari. Bunda, ki se jo naveličaš, je za nekoga drugega »nova« in obratno.
Največ problemov imam z »reduce«. Mesec dni nazaj sem se zavedla, da postajam ena izmed tistih, ki mi niso bili nikoli povšeči. Tistih, ki kopičijo materialne dobrine… iz takšnih ali drugačnih razlogov. Odločila sem se, da ne potrebujem novih cunj in čevljev. OK, čevlje mogoče že…
Kakorkoli, zastavila sem si dnevni limit, ki ga lahko porabim in tudi naslovnika morebitnega ostanka denarja. Priznati moram, da nisem trpela Kristusovih muk, da sem se pregrešila (jah, vsak začetek je težak) in vendar preživela. V prihodnje bom nakupovala »z glavo«, ker nakupovanje res ne prinese zadovoljstva. Edino račune, ki jih je potrebno plačati.
V oktobru mi je ostalo nekaj več kot 50 €, denar pa bo nakazan Primorskim Mačjelovkam, ker se trudijo in pomagajo prostoživečim in zapuščenim mačicam.

2008-10-23T22:42:00.000+02:00

Za blog pravijo, da je neke vrste spletni dnevnik. Prostor, kjer objavimo svoje misli in te misli se navadno navezujejo na naš vsakdanjik. Jaz na to, da bi blogala pomislim takrat, ko se ne počutim najbolje, ko sem otožna, zamorjena, nostalgična…
Danes je moja volja kombinacija vseh zgoraj naštetih. Verjetno sem čez dan delovala čisto normalno, vendar sem čutila, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Ah, ta moj tisočkrat prekleti »šesti čut«! En mail v domovino bi mi razkril vzrok mojega nelagodja, pa vendar ga nisem poslala, ker bi me sicer kdo obtožil paranoje.
Da ne bom dolgovezila, ponoči je umrla moja soseda. Baba Milka, ki sem jo velikokrat omenjala. Ne na blogu- v resničnem življenju pa. Imela je tisoče prijateljev, znancev in sorodnikov in vendar je umrla tako, kot bomo mi vsi- sama. Priznam, ni bila ravno najbolj kulturno bitje, pa vendar sva se dobro razumeli, in ko sem pred mesecem odhajala od doma, sem ji zabičala, naj ne dela neumnosti in slučajno umre. Pa me ni ubogala.
Pogrešala jo bom. Zelo. Njeno kmečko logiko, grobe besede, božanski burek in pite.
Zbogom Milkice!

Odvisnosti

2008-09-30T22:52:00.000+02:00

V bolnišnici življenje poteka malo drugače kot ponavadi. Podnevi malo čvekaš s sosedami in veliko spiš. Seveda so tu tudi »tete«, ki jim je življenjski cilj to, da te zbudijo zgolj zaradi nekih tablet, ki jih moraš zaužiti, ali pa zaradi merjenja temperature ali tlaka. Noči pa, noči naj bi bile namenjene spancu. Najprej spiš in potem se proti jutru zbudiš in ugotoviš, da je ura v resnici komaj 1.10 zjutraj. Poiščeš udobnejši položaj in se trudiš spati dalje. Nekaj časa ti uspe in ko se naslednjič čez ure zbudiš, ugotoviš, da je ura komaj 2.28. Spati ne moreš več in odkolovratiš do stranišča. Seveda tudi soseda ne spi, ampak pogovarjati se ne moreta, ker bi zbudili speče osebke. Naslednja postojanka je vodomat, potem pa zmanjka idej in se vrneš v posteljo. Spanca ni več in buljiš v temno noč. In v takih okoliščinah je najlažje razmišljati.
Tako sem neke noči pričela razmišljati o svojih odvisnostih. Če želi človek biti svoboden, ne sme imeti nobene odvisnosti, oziroma, od manj stvari kot si odvisen, bolj svoboden si. Saj pravijo tako, ne?!
Če si navezan na hišo ali stanovanje, potem ne moreš razpreti kril in odleteti. Če si navezan na premičnine (npr. na avtomobil) in ti potem kdo to premičnino poškoduje, ti pokvari dan/teden/mesec. Sama nimam nepremičnin, pa tudi premičnina je bolj ali manj samo prevozno sredstvo, torej bom morala svoje odvisnosti iskati drugje.
Potem so tu še tiste »klasične« odvisnosti- seks, droge in alkohol. Hm, gremo naprej. Cigarete? Ne, hvala. Torej?
Pred leti sem bila odvisna od IRCa. Ni smešno! Sploh!
Verjetno sem imela srečo, da sem takoj po prihodu na IRC spoznala Andreja, ki je postal moj IRC guru. Ne vem zakaj sem mu bila simpatična, saj so newbiji vedno tarča zabave. Mogoče so me Andrejevi nasveti prikrajšali za kakšno pozitivno izkušnjo, zagotovo pa vem, da so me obvarovali pred marsikaterim razočaranjem. IRC je bil precej časa del mojega življenja. Takrat ne bi priznala, niti če bi me vrteli na ražnju, danes, iz varne razdalje, pa lahko priznam, da sem bila odvisna. Mislila sem, da sem odvisna od IRCa, dejansko pa sem bila odvisna od ljudi, ki sem jih tam srečevala. Težko je razlagati stvari, ki so povezane z IRCem nekomu, ki ni nikoli ircal. Ko sem ustvarila svojo internetno identiteto na IRCu, ta še ni bil tako množično obiskan. OK, sedaj je stvar v zatonu, ker so IRC izpodrinile klepetalnice in raznorazni messengerji, ampak pred več kot desetimi leti je bil IRC zbirališče takšnih in drugačnih osebkov. V svojem ircarskem obdobju sem spoznala ogromno ljudi, in to takih, ki jih drugače v življenju ne bi. Mogoče se je spremenil medij, mogoče sem se jaz, vendar sem pred leti imela zelo zanimive in globoke debate na IRCu. In to ne občasno, temveč redno. Na IRCu sem našla prijatelje in od njih sem bila odvisna. Ja, odvisna sem bila, ker to, da sem recimo po prihodu z žura ob 3h zjutraj šla na IRC ni ravno normalno. Točno sem vedela, koga bom ob določenih urah našla na našem kanalu. Zgodilo se je tudi, da sem preircala noč, se stuširala in šla delati. Utrujenost je bila nekakšen davek na zabavo.
Potem so nekateri prijatelji pričeli zapuščati IRC in tega nisem mogla razumeti. Kako lahko?! Nekega dne sem odšla tudi sama. Ne, ni se zgodilo nenadoma, ker bi prijatelje preveč pogrešala. Ne, moj odhod je bil posledica drugačnega načina življenja. S prijatelji, ki sem jih spoznala na IRCu sem še vedno v stiku in včasih pogrešam naše debate in tudi pogovore tja v en dan.
Spoznavanje ljudi, to bi lahko bila moja odvisnost. Že kot najstnica sem si pričela dopisovati in v svojih najbolj norih dopisovalskih dneh sem imela 135 dopisovalcev. Lahko mi verjamete, da mi je prazen nabiralnik pošteno pokvaril dan. Danes je situacija malo drugačna. Danes mi pismo, ki zaide v nabiralnik polepša dan, ne težim pa več poštarju, če pride praznih rok.
Ena odvisnost zamenja drugo in trenutno je vir mojega navdušenja facebook. In spet smo tam… spoznavanje ljudi. Vendar je facebook daleč od »težkih« ircarskih debat ali dolgih pisem. Mislim pa, da to ni samo moj problem. Svet se je spremenil in postal bolj… plehek.

Ime mi je Valentina in sem odvisna od spoznavanja ljudi.

Proslava

2008-09-14T23:17:00.000+02:00

Pred štirimi leti so se slovenski velmožje spomnili, da bi bilo potrebno obeleževati tudi dan priključitve Primorske k matični domovini. Rečeno- storjeno! Tako imamo sedaj vsako leto še eno proslavo. Ta je malo drugačna, ker se »seli« po Primorski in na njen nastopajo samo Primorci.
Lani je bila proslava na Tatrah in kar lepo jim je uspelo partizanske pesmi tako posodobiti, da so zvenele moderno. Letos se je o proslavi govorilo že mesece, ker je gospod Popović opozoril premiera Janšo naj ne hodi na Primorsko, ker da tukaj ni zaželen. Seveda pa je Janez neustrašen in danes je pogumno stal na odru in govoril in govoril… in nakladal celih 20 minut. Tretjino proslave je imel on svoj monolog! Kot da ni enega Primorskega govorca, ki bi bil sposoben povedati par besed o tem kako so nas priključili k matični domovini. Kako orgazmično so se Primorci počutili, ko so postali del velikega slovenskega naroda. In kako kruto je meja posegla v njihov vsakdan. Ne, o tem se ne govori!
Po Janši se je zaslišala Primorska himna in komaj po prvi kitici se je nekaterim zdelo prav, da vstanejo. Meni se bi zdelo malce bolj smiselno, da bi celotna reč pričela z našo himno, ne pa z Zdravljico.
Kakorkoli… proslava kot proslava. Mladina poje in pleše. Od znanih se je prikazala samo Tinkara, ki je zapela »Barčica po morju plava«. Vse skladbe, ki so bile izvedene, je napisal ali »popravil« Patrik Greblo (edini dve, ki sta ušli kruti usodi sta bili obe himni). Človek bi si mislil, da je bila to Patrikova proslava. Potem smo gledali še tri vlačilce (po moje je to vse kar premoremo), ki so pluli sem ter tja in tej točki so rekli »Ples vlačilcev«. Jej!
Nad proslavo nisem bila čisto nič navdušena. Edina, ki ni razočarala, je bila burja. O tem, da bi kdo žvižgal premierju ali pa povedal/pokazal, da v naših krajih ni zaželen, ni bilo ne duha ne sluha. Očitno Primorci nima(m)jo več jajc.

Vstala Primorska, si v novo življenje,
z dvignjeno glavo korakaj v nov čas!
V borbah, ponižanju, zmagah, trpljenju
našla si končno svoj pravi obraz.

E?!

2008-07-12T15:19:00.002+02:00

Ker se v kratkem odpravljam domov, malo bolj natančno prebiram vesti o stanju na cestah. Danes sem na siolu zasledila tole sličico:

Vse lepo in prav. Gneča na cesti, pač. Zanima me le, zakaj ne k sveži objavi prilepijo kakšne novejše sličice. Tale je malo "out". Mislim, da se po naših cestah ne vali več toliko jugov, katrc in podobnih avtkov. Aja, pa še regsitrske tablice niso Evropske. CCC!

Človek in oseba

2008-04-20T21:32:00.000+02:00

Priznam, da me je kar malo sram, da sem morala tisoč kilometrov stran od Slovenije, da sem izvedela kakšna je razlika med človekom in osebo. In to se zgodi meni, ki sem se svoje čase znala zabavati s prebiranjem SSKJ-ja!

Sploh ne vem kako smo enkrat med pogovorom pristali pri osebah in ljudeh. Sodelavec je razložil kakšna je razlika, pa mu nisem čisto verjela. V bistvu naj bi se izraz človek uporabljal za moškega, oseba pa za žensko. Iz tega sledi, da če v črni kroniki piše, da je v prometni nesreči življenje izgubil človek, pomeni, da je bil moški, če je oseba, je to ženska. Če pa sta omenjeni recimo osebi, potem se ne ve ali gre za dve ženski ali moškega in žensko, vsekakor pa ne za dva moška.

Hmm, potem bi se lahko komu zapisalo tudi: » Zgodaj zjutraj je prišlo do hude prometne nesreče, v kateri so izgubili življenja en človek in dve osebi.«

Nejeveri je sledilo posvetovanje s SSKJ, v katerem je zapisano:

člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́)

1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti (glede na prvo točko, je človek ženska) :)

2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola (njah, očitno je res oseba moškega spola človek)

3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti (ergo: politiki niso ljudje)

4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož (a to pomeni, da lahko moža vprašajo, kje ima osebo???)

5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo

oséba -e ž (ẹ)

1. človeški posameznik neglede na spol (ha!)

2. s prilastkom človeški posameznik (eh ja, zgodovinska oseba, uradna oseba)

a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti

b) glede na položaj v družbi

3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev

4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku

5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek (a?)

Kakorkoli… očitno ne drži ravno, da je človek moški in oseba ženska, je pa res, da se v publicističnem jeziku tako piše. Nisem še zasledila, da bi kje pisalo: človek po imenu Urška in oseba Janez (moh, kje sem pa ta primer našla?!).

Morala: Ne verjemite vsega kar slišite, če pa v karkoli dvomite, se posvetujte recimo s stricema Guglom in SSKJ-jem. Za domačo nalogo pa preverite kakšna je razlika med izrazoma »count« in »earl«. :)

Avtki

2008-03-27T11:01:00.000+01:00

Ne, ne, nisem se pričela zanimati za jeklene konjičke. Avtomobil je zame le sredstvo, ki te prepelje iz točke A do točke B. In nič več kot to. Vsaj smel ne bi biti, no.
Na žalost je tako, da so avtomobili statusni simbol in sploh si ne morete predstavljati, koliko ljudi je zadolženih zgolj zato, da se lahko kažejo v velikih mašinah. Je sploh vredno? Doma takorekoč nimaš kaj jesti, voziš se pa v novem BMW-ju. In potem, ko ne plačaš nekaj obrokov leasinga, pridejo grdi strici in ti avto odpeljejo. Ha! Kaj se zgodi nato? Lahko poveš kaj se je zgodilo, lahko pa si izmisliš zgodbico za radovedne sosede in znance.
Osebno mislim, da je fino, če imaš prevozno sredstvo, ki ne presega tvojih zmožnosti. Kaj ti pomaga, če imaš nek strašen stroj, če ne veš niti kje se klima ugasne, kje se nastavijo žarometi ipd. Podobno je pri računalnikih in mobilnih telefonih, ko ljudje kupujejo stvari s funkcijami, ki jih ne uporabljajo in za večino sploh ne vedo, da obstajajo.
Da se vrnem k jeklenim konjičem. Med vožnjo do Luksemburga sem imela obilo časa za opazovanje avtomobilov na cesti. Naivnica sem mislila, da v Nemčiji resnično poteka promet zelo hitro. Saj imajo vendar ceste brez omejitev! Ha! Dream on! Če je potovalna hitrost desne kolone več kot 100 km/h je to prej izjema kot pravilo. Tako je bilo pač potrebno prevoziti večino poti v levi koloni. Med dirkači! :) Eh, tistih, ki se jim resnično mudi in so šli preko 200 km/h je bilo zgolj za vzorec.
Med potjo sem se spraševala kako lahko makine tipa BMW, mercedes, veliki renaulti ipd. vozijo zgolj 100 na uro? Halo! Traktor, ki sodi v nižji srednji razred, ima optimalno porabo pri 140 km/h! Ni dobro prehitro voziti, prepočasi pa tudi ne. Kaj potem počnejo vse tiste pošasti, ki so se počasi valile v desni koloni? Mogoče pa so njihovi lastniki bili malo bolj škrti pri opremi in motorju? Eh ja, ni dovolj, da imaš avto, ki zgleda stroj! A ni boljše imeti netakofensi avta, ki ima močan motor, novo tehnologijo, več konjičev ups, moči, kot pa neko leno pošast, ki nikamor ne gre?
Verjetno razmišljam po žensko in ne razumem (mogoče nočem razumeti), da je velikost avtomobila zgolj zdravilo za frustracije ali pa nadomestilo za kakšen drugi manko.

Domov grem

2008-03-19T16:07:00.002+01:00

Danes sem še v Luksemburgu, jutri pa letim domov. Privoščila si bom juhico, solato in eno veliko dozo dobrega okusa!

Rada imam

2008-03-18T09:24:00.001+01:00

- SONCE, ker me napolni z energijo. Kaj je lepšega kot zbuditi se v lep sončen dan? A ni krasno, ko te nagajiv sončni žarek poboža po nosu in te predrami?!
- GLASBO, ker mi polepša dan. Rada imam rock, ker je udaren, pop, ker gre hitro v uho, stari Jugo rock, ker sem rasla ob njem, Laibache, ker mi pomagajo, ko sem zatežene volje, Pankrte, ker so dobri, Gershwina, ker me zasanja, Kataleno, Mlakarja, MI2, (in mnoge druge), ker me spravijo v dobro voljo. In rada imam Elvisa. Ker je Kralj!
- AVTO, ker je moj in ker me odpelje kamor želim!
- PISANE NOGAVICE, ker so zabavne!
- POTOVANJA, ker na njih spoznavam nove kraje, energije, ljudi in običaje. In ko se vrnem domov, si vsakič znova rečem:" Srečna sem, ker živim v raju!"
- PRIJATELJE, tiste, ki živijo doma in tiste, ki so se raztepli po svetu, tiste, ki živijo v računalniku in tiste, ki živijo na papirju. Vse! Rada jih, ups, vas imam, ker mi pomagate, ko ne vidim izhoda iz teme. Takrat se vedno najde kdo, ki prižge vžigalico :) Sem vam že povedala kako lepo je brati vaše mejle? Pa čeprav so v njih neumnosti. Polepšajo mi dan!
- JEZIK, ker je del moje identitete. Rada imam kraško narečje, ker je lepo, ker ima tisti nemogoči GH in vse tiste W-je namesto O-jev. In rada imam Slovenski jezik. Ne, nisem rekla lublanš'no... Slovenščino!
- ČAJ, ker je dober, ker poživi in ker čudovito diši!
- BAZILIKO, ker izboljša okus jedem in ker bi bilo življenje brez nje pusto :)
- POLETJE, ker je toplo in sončno... in ker so takrat ljudje bolj veseli, zgovorni in imajo iskrice v očeh.
- KAVO, ker me dokončno prebudi in pripravi na napore delovnega dne!
- MORJE, ker je mokro, slano in brezmejno in mi daje občutek ugodja in svobode!
- BURJO, ker je faca, ko odpihne urejenim gospem klobuke z glav! Ker je samosvoja in ker odnese turobne oblake in razjasni nebo... in ker odpihne slabo voljo, težke misli in mi zbistri glavo!
- KRAS, ker sem tam doma. Ker je neprijazen in pust...ampak samo v glavah neprijaznih in pustih ljudi. Zame je raznobarven, vesel, kamnit, bel in nasmejan.... in MOJ!
- MAČKE, ker so tako iskrene v svoji neiskrenosti, ker so mehke, tople, kraljevske in pametne. Ker so mačke!
- ŽIVLJENJE, ker je mozaik vseh zgoraj naštetih stvari in še neomejene množice drugih, mogoče navidez nepomembnih, reči.

Kavč

2008-03-12T16:49:00.002+01:00

Glede na moje pritoževanje in cmihanje je vsem že jasno, da trenutno živim v stanovanju, ki je (recimo tako) opremljeno le tretjinsko. Bo boljše. Ker potrebujem opremo, redno obiskujem spletne strani Ikee in listam spletne kataloge. Poleg opreme za svojo sobo, gledam tudi kaj bi sodilo v ogromno dnevno sobo. Kavč, seveda! Le kako nisem sama prišla do te ideje?!
Katera je prva stvar na katero pomislite ob besedi kavč? Ah, sploh ne vem, če hočem vedeti. Mene kavč asociira na televizor. Vas ne?!
Torej, trenutno se ubadam z mislijo kaj mi bo kavč, če ne mislim imeti televizorja. A ima postavitev kavča v dnevno sobo potemtakem sploh kakšen smisel? Namesto kavča bi si lahko namestila domačo telovadnico, mizo za biljard (no ja, no ja... saj ga vendar ne znam igrati), šivalni stroj... karkoli!!!
Mogoče bo pa moja dnevna soba malo posebna. En tak prostor namenjen izključno sprostitvi. Gugalnik, udoben ležalnik ali fotelj, mizica za kozarec in mrak. Morebiti lučka za branje knjig in nič novodobnih tehnoloških igrač....

Ah ja, kakšno barvo kavča mi torej priporočate za dnevno v kateri so tla temnosiva?

Brez navdiha

2008-03-10T22:53:00.001+01:00

Včasih bi rada kaj pametnega napisala. Kaj globokega. Ali pa vsaj kaj zabavnega. Pa ne najdem navdiha!

Je to pomanjkanje domišljije? Ozkost? Zmanjšano delovanje sive celice? Ali pa je to mogoče zaradi dejstva, da se nisem udeležila Wernerjevega koncerta z gosti, ki ga je imel v mojem domačem kraju?

Verjetno je krivda v tem zadnjem. Človek je pač car. Lep in nadarjen. Ubijalska kombinacija. In jaz grem in zamudim dogodek leta! Ma kaj leta… desetletja!

Res mi je žal. Mogoče pa najdem kje na spletu njegovo diskografijo?!

Wired again

2008-03-09T21:34:00.002+01:00

Pravzaprav... sploh nisem ožičena, temveč brezžičena.
Kakorkoli, uspelo mi je vzpostaviti zvezo s svetom in ta je seveda takoj manjsi... in bližji!

Se beremo!

Deveti marec

2008-03-09T21:33:00.000+01:00

Ne morem verjeti, nono, da sva natančno pred letom dni skupaj sedela na kavču v tvoji dnevni sobi. Praznoval si 90. rojstni dan in bil si obkrožen z ljudmi, ki so te imeli radi. In še te imamo. Od takrat, Nini, se je spremenilo toliko stvari. Pravzaprav ogromno.

Sredi poletja si odšel. Za vedno. Čeprav sem nekako bila pripravljena, in vem, da si bil ti tudi, se je moje življenje kar ustavilo za nekaj tednov, potem pa se je začelo vse odvijati z bliskovito naglico.

Ker nisi uredil stvari, kot bi bilo treba, nismo mogli obdržati stanovanja. Žal mi je. Zgodilo se je pač natanko tisto, česar si se bal.

Sprejela sem službo v Luksemburgu, ki je seveda ne bi, če bi bil še živ. Mogoče sem naredila napako. Verjetno sem jo res, ampak vseeno mislim, da se bo na koncu izkazalo, da le ni bila tako huda napaka. Veš nono, v teh časih je zelo težko živeti v Sloveniji.

Meni ni lahko, ko se bodo stvari uredilo, mi bo lažje. Še posebej ker vem, da si vseeno med ljudmi, ki te imajo radi!

PS.

Čeprav vem, da nisi ti tisti, ki straši Ljubo, temveč njena kosmata vest, je fajn, ker je vsakič bolj bleda!

Še sem tu

2008-03-02T20:07:00.002+01:00

Ne, nisem še izginila z obličja Zemlje, le malce dela sem imela z menjavo geografske pozicije. Še sem tu... vsaj v mislih, toda kmalu bom nazaj (I'll be back, bi rekel Arni).
Hkrati s tem spletnikom kanim opisovati tudi zgode in nezgode iz Luksemburga. Nekateri zapisi bodo samo tam, nekateri tukaj, nekateri pa se bodo podvajali. Toliko v vednost.

Zaradi bolezni v ansamblu predstava odpade. Prosimo za razumevanje!

2008-02-18T20:03:00.002+01:00

Eh, današnji naslov sem si izposodila kar iz teatra. V bistvu sploh nisem tako močno v temo brcnila… to, kar se mi dogaja z operacijo, je pač ena tragikomedija.

Da ponovim čisto na kratko.

Novembra mi je zdravnica namignila, da bi bilo zelo dobro, da bi se odločila za operacijo mioma. V decembru sem kot samoplačnica (da sem se pač izognila polletnemu čakanju) odpravila na pregled v Ljubljano, kjer so mi zopet toplo priporočali poseg. Rečeno- storjeno! Ker poseg ni plačljiv (seveda… pregled je, poseg pa, kjer te lahko malo zašuštrajo in mora biti zraven zavarovalnica, ne) sem se pridno postavila v vrsto in čakala. Prijazna »teta« mi je rekla, naj za točen datum pokličem enkrat sredi januarja, da pa se bo operacija zgodila konec januarja ali pa v začetku februarja. Ko sem poklicala sredi januarja, me je taista teta vprašala, kje sem bila toliko časa. Prosim?! Meni je bilo rečeno, da naj ne utrujam do takrat… in pač nisem. To sem osebi tudi povedala. Razumevajoče mi je pritrdila in mi rekla, da ima datum zame. Drugi april. Kaj??? Kam sodi drugi april… je to konec januarja ali mogoče začetek februarja? Zaradi tega posega sem sprejela službo v Luksemburgu z marcem in ne sredi januarja, oni pa sedaj meni o aprilu. Ko sem razložila, da mene pa drugega aprila ne bo na ozemlju podalpske državice, mi je sestra na drugi strani žice rekla, da naj pokličem malo kasneje. In sem. Povedala mi je, da noče nobena pacientka zamenjati datuma z mano. Seveda ne, če pa čakajo mesece na operacijo! Saj niso neumne!!! Nato mi je predlagala, da na svojo željo zamenjam zdravnika. V bistvu mi je bilo čisto vseeno… ko si v narkozi se itak ne zavedaš kdo te reže. Zamenjala sem in dobila datum 18 februar. Khm… ok, no. Malo sem bila v dvomih, ker po enem tednu poberejo šive, po dveh tednih sledi kontrolni pregled in glede na to, da nameravam 28 februarja odriniti v svet, bi pač kontrolni pregled špricala.

Prišel je datum operacije in tudi obvestilo, da se zaradi odsotnosti zdravnika operacija prestavi. Za nedoločen čas. Fino ne? V srednji šoli smo v takem primeru dobili suplence, tukaj pa… še malo več čakanja in bolečin. Koga briga, saj ne boli njih. Oz… boli jih ne, bôli pa.

Na obvestilu je na roko dopisano, da naj pridem na operacijo v petek, 22.2. Upam, da je šala. Sicer ne najbolj posrečena, pa vendar šala. Tudi če me v soboto operirajo (prideš pač dan prej v bolnico), nimam lastnosti ekstra hitrega zdravljenja, da bi bila do četrtka že nared za 1000 km dolgo pot.

Kako se počutim? Najprej sem bila razočarana, ker bom morala še vedno živeti z bolečinami. Razočaranje je zamenjala jeza in kasneje bes. In spet razočaranje nad našim zdravstvom. Državo. Vsem skupaj. Na koncu pa… ko sem se pomirila, pa sem si rekla, da se vse zgodi z razlogom. Sicer ne poznam neke pametne razlage zakaj bi bila odpovedana operacija dobra stvar, ampak… kdo ve?!

PS.
Moj bes se je med pisanjem bloga kar malo polegel. Če bi se takoj spravila pisati, bi bile besede veliko težje :)

Častna straža

2008-01-24T21:28:00.000+01:00

Ehh, gledajoč Trenja sem ugotovila, da je naš predsednik simbol, institucija in kaj vem še kaj. Pametne glave se prerekajo o tem ali naj Danila preselijo v rezidenco ali ne, ali naj mu postavijo stražo ali ne.
Če že mora straža biti, naj bo taka, da bo simbolizirala Slovenijo in naše bistvo. Jaz predlagam ... KURENTE!

Dvojne črke

2008-01-20T15:11:00.001+01:00

Ah ja, le kaj me je danes zmotilo na SiOlovem portalu?
Vem, da vsi delamo napake, ampak imena citiranega časopisa pa res ne bi bilo treba napisati narobe. Če je nekdo prebral časopis, da ve kaj noter piše, potem bi se lahko potrudil/a in pravilno napisal/a ime "La Repubblica" in ne "La Republicca". V novici je ime časnika napisano dvakrat- enkrat prav in enkrat narobe.
Mogoče malo dlakocepim. Moti me to, da če naši novinarji (ali kdorkoli že) napišejo kakšno tuje ime narobe jim je oproščeno, če pa tujci napišejo naša imena narobe, so pa takoj debili, neukeži in podobno.

Si(V)Ol

2008-01-20T14:57:00.000+01:00

Vsakič, ko prejmem SiOlovo položnico ali pa ko želim kaj od njih, se vprašam, zakaj, zavraga, še vztrajam kot SiOlova naročnica.

Glede na to, da je pri nas možen priklop na Amis, na Tuš, T2 in celo na kabelski net, jaz še vedno vztrajam in se izgovarjam, da je moj uradni email naslov pač na SiOlu in bi sedaj bilo rahlo nerodno, če izbrišem račun.

»Saj je lahko,« mi pravijo, »Vsem v svojem imeniku pošlješ mail z novim naslovom in je.« Enostavno… za tiste, ki imajo imenik. Jaz ga namreč nimam.

Pred mesecem dni sem se odločila, da je 40 evrov mesečno za linijo 2 MBs/348 kBs odločno preveč in zato sem poklicala na SiOl. Prijazen dečko mi je povedal, da za manj denarja dobim čisto spodobno linijo 5/2 MBs. Povedal mi je še, da bo v kratkem do nas priromala optika, do takrat pa lahko uživam v liniji 5/2. Bilo je pred prazniki, zato mi je rekel, da se bodo iz montaže oglasili v roku enega meseca. Ker se mi je zdelo to dosti, mi je pojasnil, da pač reče en mesec, v resnici pa to traje največ 14 dni.

Minil je Božič, prišlo je novo leto, pa še pravoslavni Božič in pravoslavno novo leto, SiOlovih ljudi pa od nikoder.

O ne, tako pa se ne bomo šli!

Prejšnji mesec sem vsak dan klicala SiOl, poslušala glasbo in obvestilo, da so vsi operaterji zasedeni, do onemoglosti. V četrtek se mi je končno nasmehnila sreča. Jaj!

Na SiOlovi strani se mi oglasi rahlo zdolgočasen ženski glas: »Dober dan.«

»Dan, a veste, mene zanima kaj je z mojo spremembo paketa. Teh vaših ljudi kar ni in ni.«

»Jaaaaa, kdaj ste pa naročili spremembo?«

»Decembra.«

»Sam mal…« Nekako se mi je zdelo, da mi ne verjame, da je že toliko časa.

»A mi poveste uporabniško ime?«

Povem uporabniško ime, potem pa tišina. Občasno slišim presekane besede in odmev tipkanja. Nič.

Čakam.

Čez nekaj minut se zopet javi deklič, ki mi prijazno (vav, kakšen preobrat) pojasni, da začuda mojega naročila niso obravnavali, čeprav so ga dali v montažo že 17 decembra. Kaj vse se živemu človeku pripeti! Ampak… zakaj vedno meni?!

Na koncu se mi že osladno prijazno zahvali za potrpežljivost in mi zagotovi, da bo osebno poskrbela, da bom dobila novo hitrost že naslednji teden

Sedaj čakam… in razmišljam, če ni čas, da bi SiOl spremenil ime v SiVOL. Ime, ki si ga zlahka zapomnimo, pa še tržili bi ga z lahkoto.

»A na SiOlu si?«

» Mater Si VOL!«

Magla svuda, magla oko nas...

2008-01-11T12:50:00.000+01:00

Včeraj sem se kar začudila, ko je stric na TV povedal, da so imeli v LJ letos le pol ure sonca. Žlehnobe bi verjetno rekle, da je še to preveč. Mi smo ga imeli malo več, danes pa nas je obiskala megla. Taka prava... gosta... ljubljanska... Verjetno je to zato, ker je danes petek in bo gospoda ljubljanska "udarila" na Primorsko na oddih in če je megla, se bo pač počutila bolj domače v naših krajih.
Pa še sosedov jim ne bo treba gledati.

Novost iz Fructala

2008-01-05T22:31:00.001+01:00

No, pa sem dočakala prvi slovenski vplastenkan smoothie. In kaj je smoothie? Gost sadni napitek, navadno iz sveže iztisnjenega soka, ki mu nekateri dodajo tudi jogurt. Meni je všeč, ker je zelo gost in ker ima vitamine. Če začneš dan s smoothijem, si ves dan ekstremno dobre volje. Vsaj name tako učinkuje.

Nekje sem prebrala, da pri Fructalu iščejo slovensko ime za smoothie. Baje so predlagali pripitek (prigrizek+ napitek). Ha! Po tej logiki bi lahko bil tudi nagrizek.

Kaj pa me pri smoothiju moti? Cena. 1,51 € za 2 dl užitka je malo preveč.

Kdo piše in kdo bere…

2008-01-05T00:40:00.000+01:00

… bloge? Ob poplavi blogov se človek resno vpraša kdo jih piše in kdo, na drugi strani, jih bere. Nekako se mi vsiljuje slika, da jih pišejo in berejo ljudje v državnih službah, ker tam (po defaultu) ljudje nič ne delajo, pijejo kavo in se dolgočasijo. Sama sem v državni službi in jih ne utegnem brati. Žal.

Nekateri so zelo iskrivi in zanimivi, drugi so zgolj kolaž že videnih videov z youtuba, spet tretje pišejo skrajno nezadovoljni ljudje, ki popljuvajo vsako obstoječo stvar, četrti spominjajo na male enciklopedije v duhu »how to«, pete pišejo provokatorji itn.

Ko sem se odločala za naslov diplomske naloge, sem kar dolgo razmišljala o temi svoje naloge. Vedela sem, da se bom ukvarjala z nečim kar je povezano s spletom. In sem se. Mentorica mi je namignila, da bi bilo zanimivo raziskovati »področje« blogov, ki pa je bilo pred štirimi leti še precej v povojih. Spletnik, po vzoru angleških skovank, naj bi bil spletni dnevnik, vendar se mi dozdeva, da blogi to niso. V otroštvu sicer nisem nikoli pisala dnevnika, zdi pa se mi, da je dnevnik vsekakor bolj oseben, intimen, razmišljujoč kot blog. Papir še vedno prenese več kot splet. Čeprav že vrabci čivkajo o tem, da je splet medij brez cenzure, neke vrste anarhični medij v katerem lahko vsak »pove« svoje mnenje, temu vseeno ni tako. Blog, v katerem bi avtor res napisal VSE, kar bi mu prišlo na pamet, bi bil v naprej obsojen na neuspeh. Najprej bi ga popljuvali, potem pa ga ne bi več brali. A ni blog zgolj potešitev posameznikovega nagnjenja k ekshibicionizmu?

Kakšni blogi so mi všeč? Nisem redna bralka, pa vendar so mi všeč tisti, ki so družbeno kritični oz. ki so odgovor na kakšno malenkost, ki se zgodi ali pa zmoti avtorja. Recimo raztrgana nogavica, na sicer urejeni dami, je lahko povod za zapis, ob katerem se ljudje smejijo kot pečene repe. Ali pa počena guma in pravnik, ki jo menjuje. Ah, to pa so že ZF štorije.

Lepo je brati bloge, za pisanje pa, žal, ponavadi ni idej in časa.

2008-01-05T00:09:00.000+01:00

V prihodnjih dneh bodo sledile malo starejše objave. Sicer so bile napisane, pa ne objavljene. Razlog? Lenoba, nezanimanje, slaba energija, neugodna konstelacija...

2008

2008-01-05T00:07:00.000+01:00

Malo pozno, pa vseeno bi vam rada zaželela, da bi bilo leto 2008 pozitivno na vseh področjih...
razen na testu za HIV.

Meje padajo

2007-12-23T23:51:00.000+01:00

Po moje ni bilo časopisa oz. medija, ki ne bi v preteklem tednu uporabil te besedne zveze. Najprej so pisali, da bodo meje padle, potem meje padajo in nazadnje meje so padle. OK, konfina ni več… in? Malo bedno se mi je vse skupaj zdelo, ko so po TV kazali razne dokumentarce in v njih so ljudje jeli razlagati kako je meja presekala narod, razmejila družine in kaj vse so tihotapili. Strinjam se, da meja ni bila ravno pravična (kdaj pa je od politikov prišlo kaj pravičnega???) ampak iz vsega napisanega in povedanega, je človek dobil občutek, da smo Slovenci narod švercerjev oz. tihotapcev. Pa naj se potem psihologi ne čudijo, da imamo Krpana za junaka!

Sama že vse življenje živim blizu meje. No ja… relativno blizu. 1500m je blizu, pa recite kar hočete. In kaj meni pomeni meja (ups, mi je pomenila, ker je ni več)? Sedaj bi rekla, da ta meja ni zgolj meja med dvema državama, temveč med dvema jezikovnima skupinama in dvema svetovoma. Ko sem bila še majhna, je prestop meje pomenil vstop v obljubljeno deželo. Tam ni bilo pomanjkanja kave, praška, čokolade, ne, tam je bilo vsega dovolj. Verjetno sta generaciji naših staršev in dedkov mejo občutili drugače, ampak verjemite mi, da moja generacija »železne« meje ni občutila. Zato verjetno ne razumem ljudi, ki so se ob padcu konfina veselili kot majhni otroci. Halo! V zadnjih 10 letih sem na meji mogoče trikrat pokazala prepustnico. Nobenih problemov.

V četrtek zvečer sem se odpravila na mejni prehod Fernetiči, ker sem želela sodelovati pri pisanju zgodovine. V velikem šotoru so se zbrali politični veljaki, nastopajoči in firbci iz obeh strani meje. Proslava je bila… kakršna je pač bila. Kasneje sem slišala komentarje, da pač niso pričakovali toliko ljudi in da to ni bilo mišljeno kot ljudsko slavje. Oprostite, toda, če na meji postavite šotor in slavje ob vstopu v sceghensko območje oglašujete v medijih, potem je jasno, da lahko pričakujete ljudi. Italijanska pošta je vsaj prodajala spominske kartoline s posebnim žigom, na naši strani si pa lahko dobil žig v potno listino, če si strica policaja milo in proseče gledal. Prireditev se je imenovala »Kras brez meja«, zato sem se spraševala kje sta bili tipični kraški dobroti… pršut in teran? OK, nihče ni pričakoval pršuta zastonj, če bi pa naša občina častila 500 lirov kuhanega vina, pa tudi ne bi bankrotirala. O Vivaldiju, ki nekako ne sodi v kraški kontekst tudi ne bi izgubljala besed.

Fizična meja je zgodovina, pa čeprav so v petek na Italijanski strani policaji usmerjali promet, ker pretok vozil skozi (sedaj že bivšo) mejo še ni domišljen in verjetno bo potrebna kakšna smrtna žrtev, da se bodo pametne glave usedle skupaj in našle briljantno rešitev. Kot sem že rekla, fizičnih meja ni več, žalostno pa je to, da meje v glavah ostajajo.

Ena, dve o nakupovanju

2007-12-17T23:41:00.000+01:00

Pred nekaj dnevi sem na netu, natančneje, na facebooku, reševala nekakšen osebnostni test. Ameriški, da ne bo pomote. V testu je bilo zastavljeno vprašanje, na katerega je bilo potrebno odgovorit tako, da si izbral eno izmed ponujenih fotografij. Na vprašanje o tem kaj je za reševalca sprostitev, je bil en od ponujenih odgovorov tudi nakupovanje.

Meni se zdi nepojemljivo, da sploh stlačiš v isti stavek sprostitev in nakupovanje!!!

V soboto sem se vračala iz Izole, kjer se trenutno zdravi moja nona. Ker je Koper na poti domov in ker sem potrebovala darilo za sestričnin rojstni dan, sem se ustavila v Kopru. Parkirišče, ki je ponavadi na pol prazno, je pokalo po šivih. Neverjetno. Za dobiti prazno parkirno mesto, je bilo potrebno narediti en velik častni krog. Zabava? Sprostitev? Pa kaj še!

V centru gneča. Praznih vozičkov je bilo le za vzorec. V veselem decembru gužvanje (ahh, saj vem, da se gužvi reče gneča, samo potem se iz gneče ne da izpeljati uporabnih besed kot so gužvanje in gužvati… kaj naj uporabljam gnečenje in gnečiti se?!) dobi nove dimenzije. Povsod ljudje s prepolnimi vozički… a res potrebujejo vso tisto navlako? Obdarovanje je že zdavnaj izgubilo svoj pomen, ker so darila prevelika, predraga in prekičasta. In zakaj se je treba obdarovati prav decembra? Čevlji so decembra znižani za čudovitih 15%. A kdo pomisli na januar, ko bodo razprodaje, in bodo zimske cunje in obutev znižani tudi do 50%? Jah, takrat ne bo denarja in sploh… novoletnih daril se ne daje in prejema v januarju, a ne. Človeka kar strese ob misli, da ljudje jemljejo kredite zato, da lahko kupijo darila. Malo zdrave pameti, no.

Moje »gnečenje« je bilo zgolj kratkotrajno. Frk v trgovino z računalniki, posvet z zdolgočasenim prodajalcem (za nasvet sem ga vprašala zgolj zato, da se je možak pomembnejšega počutil), plačilo in zvizzzzz ven, v avtomobil in domov. Če bi spletna trgovina imela disk na zalogi, bi mi bila prihranjena tudi sprostitev v nakupovalnem centru.

2007-11-21T23:05:00.000+01:00

Živjo vsem. Pa še pomah zraven.
Danes je baje mednarodni dan pozdravljanja. Ker me je zanimalo, če je to res, sem malo poguglala in ugotovila, da je danes mednarodni dan televizije in malo kasneje še... ja, 21 november je tudi "World Hello Day". Namen tega dne je, da bi vsak pozdravil vsaj deset ljudi.
Hello!

Luksemburg

2007-11-14T00:40:00.000+01:00

Rada bi napisala besedo ali dve o izletu v Luksemburg, pa pravzaprav ne vem kaj naj napišem. Je bil to sploh izlet? Morda potovanje? Po moje ni bilo nič od tega. Za potovanje so štirje dnevi premalo, za izlet pa… kaj pa vem, zdi se mi, da z besedo izlet opišemo nekaj krajšega, bolj čustvenega.

Če bi mi nekdo ponudil 500 evrov in rekel naj si privoščim nekaj dni oddiha, zagotovo ne bi obiskala Luksemburga. No, pa sem našla besedo… OBISK.

Torej…z Leo so naju najprej povprašali, če bi naju zanimalo delo v evropskem parlamentu v Luksemburgu. Zanjo ne vem, zase pa lahko rečem, da sem odgovorila na mail samo zato, ker pač v Luksemburgu še nisem bila in s tem, ko bi imela intervju »tam gor«, bi ga obiskala z minimalnimi stroški. Čisti oportunizem.

Samo potovanje je izgledalo tako, da sva odfrčali do Bruslja in se nato preložili na vlak do Luksemburga.

Kaj sem pričakovala od mesta? V bistvu… ničesar! Seveda sem si že prej ustvarila nekakšen vtis z brskanjem po spletu. Zamislila sem si mesto velikosti Ljubljane, ki se v večjem delu nahaja na hribu in ki spominja na nemška mesta. Po številu (stalnih) prebivalcev je Luksemburg verjetno celo manjši od Ljubljane, vsekakor pa je Mesto in ne malo večja vas, kot naša prestolnica. Presenetilo me je dejstvo, da doma nikakor nisem mogla najti letala do tam- še najbolj ugodna rešitev bi bila Ljubljana-Frankfurt- Luksemburg ali pa Ljubljana- Dubrovnik- Luksemburg, tam pa so letala nenehoma vzletala in pristajala. Mogoče pa imajo povezavo zgolj z Bukarešto, Tirano, Skopjem...

Najstarejši del je res sezidan v tistem špičastem gotskem stilu, ni pa na hribu. No ja, v bistvu je, če se spustiš k mini reki (oz. potočku Alsette), ki teče v dolini pod nekdanjo trdnjavo. V mestu so dobro oskrbljeni z javnimi stranišči, ki so vsaj od zunaj izgledala čista. Tudi samo mesto je veliko čistejše kot Bruselj, smeti ločujejo, prehodi za pešce so pobarvani tako, da imajo utore, ki preprečujejo zdrse v mokrem vremenu... Ko ravno omenjam vreme... imeli sva neznansko »srečo«, saj je bil tisti vikend peklensko hladen. No ja, recimo, da je to eskimski opis, saj njihov pekel je najbrž hladen. Sama imam raje toplo vreme, vendar lahko preživim tudi nekaj dni »na hladnem«. Vikend v Luksemburgu je bil… daleč pod dolgoletnim povprečjem. Glede temperatur, seveda. In v takem vremenu ni neke pretirane volje za kolovratenje naokoli, za ovekovečenje vsake neumnosti in za žuranje. Če te mraz malo »ohladi« in veter prepiha, se kmalu potem, ko gre sonček spat, zavlečeš v sobo in greš spat.

Ah ja, spanje! Čez hotel res nimam pripomb, ampak še vedno mi ni jasno kakšne postelje so imeli, da sva se obe zbujali utrujeni in delno invalidni. Grozno!

Še ena stvar, ki jo moram omeniti- promet! Človek ne more verjeti kako so ti ljudje disciplinirani in začuda (haha, to lahko izjavi le nekdo, ki je Balkanec) vse funkcionira. Če si na prehodu za pešce, ti avti ustavijo, ne pa kot pri nas, ko dobesedno čakaš, da se te kdo usmili. Ponavadi so to policaji ali pa avtošola.

Trgovine. V soboto popoldan trgovine zaprejo in te ostanejo zaprte do ponedeljka. Ahhh, kako socialistično! Trgovin s hrano v centru ni in najina želja po nakupu vode v plastenkah se je spremenila v misijo nemogoče IV. Trgovino z živili sva našli šele v ponedeljek, ko sva zanjo izvedeli na intervjuju.

Jezik. V Luksemburgu govorijo luksemburško (kdo bi si mislil?!), francosko, baje da tudi nemško in angleško. Za angleščino nisem čisto prepričana… Edino, če njim predstavlja poznavanje petih najpogostejše uporabljanih stavkov ZNANJE. Če se hočete sporazumevati z »domačini«v angleščini, potem je potrebno uporabljati zgolj najlažje besedne zveze, nasmehe in podnapise (beri: mahanje z rokami).

Na letalu sva srečali Leinega znanca… hmmm, no ja, Leinega enkratvidenca. Glede na to, da pozna mesto, sva ga kar v dvomih vprašali, če bodo trije dnevi dovolj za ogled Luksemburga in dejal je, da so tri ure dovolj, ne pa trije dnevi. In res je tako. V treh dneh se mesta ne da raziskati do potankosti, ampak do nekega vtisa se pa le pregrizeš.

Meni je bilo mesto kar všeč. Nič kaj pretirano pretresljivega, vendar bi se verjetno dalo tam preživeti leto ali dve.

Službeni del potovanja. Ta del je bil sestavljen iz zdravniškega pregleda in samega intervjuja. Pri zdravniškem pregledu sva se ušteli. Pričel je ob 8.30 in obe sva bili prepričani, da bova do 11, najkasneje do 12, končali. Protestantska učinkovitost in to. Ni bilo čisto tako, čeprav ne vem, kaj so tako dolgo čarali. Res, da so imeli za pregledati cca.10 ljudi…pa vseeno. Z nama je bilo na pregledu nekaj Litvancev, ki govorijo najmanj 4 jezike, in dve Romunki. Naši! Glavni zdravnik mi je bil kar simpatičen. Mogoče zgolj zaradi dejstva, da je bil Italijan in da sva malo »popričala«.

Kaj lahko povem o intervjuju? Lea je bil prva in jaz sem medtem klepetala s šefovo osebno tajnico. Delo baje ne predstavlja nekega groznega intelektualnega izziva, je pa dobro plačano in tam so itak vsi zaradi denarja in ne zaradi kakšnih človekoljubnih vzgibov. Lee kar ni hotelo biti z zaslišanja in ko se je prikazala, je odvihrala k nekemu Ervinu. Ha! Med pogovorom sem tudi sama izvedela, da na tistem oddelku dela naš sošolec, ki je bil najboljši v letniku, najbolj se je grebel… končal pa v Luksemburgu! Moj intervju je izgledal bolj kot babje čenčanje, kot kaj drugega. Zasliševalec je preverjal znanje mojega drugega jezika in spet sem morala govoriti italijansko. Občutki? Ma nimam pojma. Vse je bilo tako… hmm, kaj naj rečem… domače, sproščeno… nobene zapetosti in formalnosti. Res ne vem. Glede na to, da sva bili samo dve na intervjuju, bi bilo najbolje, da bi zaposlili kar obe.

Še vedno ne vem po kakšnem ključu so izbrali za pogovor ravno naju. Skoraj nemogoče se mi zdi, da bi ostalih 68 z reserve liste zavrnilo povabilo na pogovor. Mogoče pa je le bilo tako.

Luksemburg me ni očaral, je pa simpatično mesto. Če ne bi bilo Lee zraven, bi verjetno umrla od dolgčasa…če ne bi umrla, bi pa emigrirala v Bruselj že dan prej.

Ps.

Lein pogled na Luksemburg... rahlo bolj navdušen od mojega.

Slike bodo. Obljubim.

Pravica ali dolžnost?

2007-11-11T22:59:00.001+01:00

Ob vsakih volitvah se sprašujem o tem ali imam pravico iti na volišče…ali mogoče dolžnost?
Ok, gremo pogledati kaj o tem pravi naš temeljni akt…

43. člen
Volilna pravica je splošna in enaka.
Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen.
Zakon lahko določi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci.

Tako. Dvoma torej ni. Volitve lahko tudi špricam. In potem kličejo osebki, ki delajo telefonske ankete in na vprašanje koga sem volila na prejšnjih državnozborskih volitvah, odgovorim, da nobenega…in osebki pričnejo težiti, da je potrebno iti na volitve in da vsi volijo in bla bla bla. Ni res. Zaenkrat imamo pravico izbire.
No, pa da se pohvalim, da sem tokrat volila. V obeh krogih! V prvem krogu sem izbrala po vesti, v drugem pa po načelu: »Samo, da ne bo Lojzek«, kot večina sotrpinov.

PS.
Očitno JJ-jeva vlada le ni tako priljubljena, kot si mislijo. Prva bitka je dobljena, do celotne zmage pa je še zelo daleč.

Slike , slike, sličice

2007-09-30T23:22:00.000+02:00

Počasi ustvarjam Bruseljsko foto zgodbo. Ogled priporočam zgolj tistim s preveč odvečnega časa.

Obljube in dolgovi

2007-09-25T23:40:00.000+02:00

Vem, da sem obljubila drugi del sage o Bruslju... pa ni bilo nič iz tega. Sem pač kot naši politiki (no ja, verjetno so vsi politiki taki)- vse ostane pri obljubah!

Torej... naj vam natrosim nekaj besedi o intervjuju. Priznam, intervju se mi je zdel najtežji del preskusa. Pri pisnem delu se lahko vsaj malo sprostiš, pri ustnem pač ne.

Pol ure pred dogovorjeno uro sem se prikazala v prostore epsa. Stric na recepciji me je povprašal po dokumentih in potem pričel pregledovati neke papirje. Meni se je zdel vedno bolj živčen, sama pa sem se počutila skrajno neugodno. HALO... a sem prišla v Bruselj zaman? Stric me je malo sumljivo gledal, zato sem mu pod nos pomolila vabilo na katerem se je jasno „svetil“ odebeljen datum 2. maj. In vseeno mojega imena ni bilo nikjer. Po 15 minutah me je končno našel. Baje nisem bila zapisana med Slovenci. Baje! Mogoče pa tip potrebuje samo pregled pri okulistu.

Kakorkoli, polepili so me z nalepkami (etiketirali so me... hahaha) in že sem bila nared za vstop v svetišče. Hočem reči... epso!

Soba v katero so me peljali se mi je zdela... kaj pa vem... nekakšen prostor za obsojence. Nihče ni glasno govoril, vsi so bili dokaj prestrašeni... tesnoba na višku. Še najbolj sproščeno osebo sem zaslišala kaj in kako in povedala mi je, da že dela za EU, ker se ji pa pogodba izteka, bi se rada prerinila med tiste, ki so zaposleni za nedoločen čas. Nelojalna konkurenca torej. Ona, profi, proti meni, marsovki. Ker je bila Čehinja Katarina še kar zgovorna, sem jo povprašala tudi glede oblačenja. Povedala mi je, da na intervjuje pridejo vsi bolj ali manj „zrihtani“, v službi si pa lahko tudi bolj „casual“- odvisno od oddelka in šefa.

Kaj kmalu se je pojavila prijazna oseba in iskala..mene! Oddala sem tisto tono papirjev in sliko. Ob omembi slike je v sobici zavladala panika, ker pol ljudi slike ni imelo. A ne pošljejo navodila zraven, da se jih prebere?!

Čez pet minut se je ženska vrnila, mi povedala, da so moji papirji OK in da grem pred strelski vod. Hočem reči...na intervju.

Sedem veličastnih (ok, naj vam bo- komisija) je name čakalo v sobi za zasliševanje. Trema, tesnoba, strah in panika so izginili takoj, ko sem stopila v sobo. To ni dobro! V takih primerih postanem potem preveč pogumna in blebetava...in iz rokava stresam šale, ki to niso.

Vsak v komisiji je preverjal znanje s svojega področja in njihovi brezizrazni obrazi mi niso povedali kaj dosti o tem, če sem povedala ravno tisto, kar so želeli, ali ne. Bistvo intervjuja je verjetno, da najdeš neko zdravo ravnotežje med tistim, kar bi oni radi slišali in kar dejansko misliš. Če si preveč vkalupljen, ni dobro, če si preveč samosvoj, še manj. Tako sem odgovarjala loveč to krhko ravnotežje.

Kakšna so bila vprašanja? Bedna! Spraševali so me o tem kaj delajo dobre tajnice, o programih MS office, o medkulturnih razlikah in o problemih pri sodelavcih, ki prihajajo iz različnih držav, o EU, o moji viziji dela v EU... radovedni možici in ženice, ni kaj! Celo o konjičkih so me spraševali in o tem, če mi je Bruselj všeč..in kaj mi je najbolj padlo v oči. Edina stvar, ki me je res zbodla v oči v Bruslju je neobstoj ekoloških otokov. Edino zbiralnike za različne barve stekla imajo. Graje vredno, drago glavno mesto! Jaz ne bi bila jaz, če komisiji ne bi povedala, da je eno od tajničinih opravil kuhanje kave. :)

Za nagrado, ker sem preživela zaslišanje, sem imela popoldan še pisni del. Obdelava besedila v wordu. Ah, lahko kot pasulj… in vendar… dogaja se (prepogosto), da človek naredi narobe ravno najlažje stvari. In meni je to uspelo. Malo »faliti«, seveda.

Zadnji akt mučenja je bil esej v maternem jeziku. Pisala sem o blišču in bedi tehnološkega napredka. Kaj pa naj bi po vašem izbrala? Mlatenje prazne slame na temo kaj je pridružitev k EU prinesla moji domovini???

Tukaj se belgijska saga konča. Vsaj za prvič.

Posebna zahvala...

2007-05-04T15:21:00.001+02:00

tistemu (ali tisti), ki je na kovček namontiral/a koleščka. Res hvala!

Bruselj- prvi vtisi (3/5/7)

2007-05-04T15:19:00.000+02:00

Vem, vi to berete lepo pretipkano in urejeno, jaz pa ležim na veliki snežno beli postelji, poslušam Gunse in pišem. Aja, pozabila sem omeniti majčkeno podrobnost. V Bruslju sem. V neposredni bližini cerkve Sv. Katarine.

Kaj vas zanima o Bruslju? Moje mnenje, moji občutki? OK, naj vam bo.

Še nikoli nisem bila v mestu, ki bi v meni zbudilo toliko nasprotujočih si čustev. Najprej se mi je zdel velik, konfuzen in umazan. Danes se mi zdi majhen, dokaj urejen in še vedno umazan. Pa ni samo Bruselj majhen, tudi svet je tak.

Na dan prihoda sem na letališču srečala dva Italijana, ki sta bila ravno tako zbegana kot jaz. Ker sta bila oborožena z zemljevidi, vodiči in podobnimi stvarmi, sem pristopila k njima in ju povprašala, če gresta v center. No, končalo se je tako, da sem jaz dobila informacije in pomagala njima. No, potem se v torek s Tanjo mirno sprehajava po Gentu, ko zaslišim:« Oooo, signorina, come va?« Bila sta Italijana z letališča. Mogoče se čudno sliši, ampak kar milo se mi je storilo, ko sem uzrla znana obraza… in sem jima veselo pomahala.

Danes (se pravi v sredo), sem po »mučenju« šla na sprehod do Grand Placa in ravno sem razmišljala, kako hecno je bilo srečati Italijana…. Ahhh, kako ste uganili???? Izza vogala… spet onadva! Kar nasmejali smo se, saj smo bili že stari znanci. Sicer pa je to starejši (no ja, recimo) par iz okolice Benetk, ki se domov vrača… jutri! Je svet majhen ali ni?!

Pred pisnim testom sem malo postavala po bližnjem parku in ko se je prikazala prva oseba, sem jo takoj napadla:« Excuse me, are you here for EPSO exam?«

Ona kar zažari:« Yeah, you too?«

»Aham. And where are you from?«

»Slovenia. Do you know it?«

»Ooo, jst tudi!«

Pa pravi ona: » Ma ku fajn!«

»Gorica?«

»Okolica. Ti?«

»Sežana.«

Potem mi pa pupa reče: »Saj zjutraj je bil na ustnem delu tudi en fant iz Sežane!«

»Ma ja,« kar nisem mogla verjeti. Takoj zatem pa sem za seboj zaslišala: » Oooo, Valentina!«

Obrnila sem se in ja, res je bil tam eden iz Sežane. Bivši sodelavec iz Casinoja.

Če mi še kdo reče, da svet ni majhen, ga bom na gobec!

Gremo nazaj v Bruselj. Torej… najprej mi je bil beden, potem zanimiv, pa kičast, pa spet šarmanten, nato umazan, zabaven… Očitno je Bruselj mesto tisočerih obrazov in prepričana sem, da sem opazila malenkosti, ki jih ostali ne, po drugi strani pa so mi »ušle« tako očitne stvari, da se lahko samo čudiš. Kot vedno.

Že doma sem si sestavila okvirni načrt ogledov. Kar ponosna sem nase, da mi je v veliki meri uspelo videti vse z lista. Prvi dan sem si ogledala Grand Place (ali Groote Markt), ki pa je bil zame zgolj skupek kičastih stavb. Nato sem šla v muzej čokolade, kjer nam je Jean prikazal in opisal proces pridelave kakava in predelave v čokolado. Zelo zabaven je bil. Njegova angleščina z rahlim francoskim naglasom je bila očarljiva, ko pa je spregovoril v francoščini, pa je bil kar za … Dasiravno blond. Deeeesetkaaaaa!!!

V nedeljo sem si privoščila vodeni ogled mesta in, glej ga zlomka, kičaste hiše na glavnem trgu so dobile imena, svoje zgodbe in legende. Kar naenkrat so postale zanimive, enkratne, skrivnostne… Z avtobusom smo si ogledali mesto in bilo je res super. Vodič je bil dober… kot vodič, nikakor ne za popapcati. Moja prvotna ideja je bila videti mesto iz avtobusa, potem pa iti v Atomium. Načrte so mi prekrižali skavti, ki so imeli v mestu zbor. Bilo jih je 100 000 in bili so… POVSOD!!! Večinoma so bili Belgijci, slišala pa sem tudi Italijane in Špance. Tako sem se morala zadovoljiti z ogledom mesta kot celote. Da ne bi kdo mislil, da sem bila revica čisto sama. Pred mano sta sedela Američana, ki pa sta bila zelo simpatična. Ona profesorica v srednji šoli, on rojen Indijec s Ph.D. iz politologije. Pa je padla debata o arogantnem Bushu (njen opis, ne moj), o možnosti, da Billy Clinton postane prvi damec Amerike… celo o maršalu Titu smo modrovali.

Čeprav so tudi ostale četrti Bruslja lepe, sem ugotovila, da sem pri izbiri nastanitve imela kar srečno roko.

Popoldan (še vedno govorim o nedelji) sem se odpravila odkrivati mesto. Ko sem korakala proti glavni postaji (Gare Central / Centraal Station), sem ugotovila zakaj se mi je mesto sprva zdelo grdo. Enostavno sem ga sodila po prvem vtisu oz. stiku. Gare Central je grda in umazana, čeprav je delo priznanega arhitekta. Bljak!

Metro me je peljal do Jubel Parka, ki se nahaja v EU četrti. Za ogled glavnega muzeja sem bila malce pozna (za ogled bi imela na razpolago le dobro urico, kar pa je odločno premalo), zato sem si ogledala muzej orožja in sam park. Zanimivo!

Še dobro, da s seboj nisem imela korakometra, saj bi mi konec dneva naštel kar nekaj kilometrov. Noge so pa vseeno boleeeleeeeeee.

Prišel je ponedeljek, ko je večina muzejev zaprtih. V hostlu sem prebrala mail, da je Tanja (dopisovalka iz Genta) dobila moje pismo in predlagala srečanje v Gentu. Ma ne no, torek sem imela rezerviran za selitev v drug hotel, za smiljenje sami sebi in za paniko. Haloooo… nič srečanj!

Že zgodaj zjutraj (OK, ob 7.15) sem vzela svoje mp3 igralo, na katerem je bil naložen D'Tour vodič po mestu in šla… spet na Grand Place. Malo se ponavljam, a ne? D'Tour je super vodič. Glas te vodi po ulicah, ki se drugače zdijo nepomembne in nezanimive, v resnici so pa polne legend, zgodb in zanimivosti. Zatopljena v glas, ki me je vodil po mestu, sem kar debelo pogledala, ko me je skoraj podrla opotekajoča se oseba v ekstra visokih petah. Če ne znaš hodit, se sezuj!!! Komaj, ko sem jo tretjič pogledala, sem doumela, da je ON in ne ona. Pa mi je ravno takrat glas jel razlagati, da sem v trendy gay četrti. A ja?!

Vsekakor vodič, ki ga priporočam. Popoldan sem enako blodila po četrti Merolle. Verjetno sem bila jako smešna, ko sem se režala zgodbicam in pripombam, ki sem jih slišala v svojih ušesih.

Aja, pa v muzeju mode in čipk sem bila. Celi dve uri. In v muzeju piva. Maaa, ne morem domov brez, da bi poskusila belgijsko pivo, no! To bi bilo bogokletno!

Naj vas potolažim- pila sem light pivo in ja, uni tip tam je bil luštkan. Tudi ob prihodu v muzej, ne samo po popitem pivu!

Oh, smo že pri torku. To je bilo pa… VČERAJ! Najprej sem se preselila v hotel v četrti Sv. Katerine. Z metrojem sta dve postaji, peš pa samo 10 minut, mogoče 15, no. S kovčkom pa… NEIN DANKE! Alain (lastnik hotela) mi je res polepšal dan z besedami: »Third floor, no lift.« Juhej!

Soba je čisto fajn. Postelja, TV, telefon, kopalnica… totalen komfort. Ravno sem se namenila cmihati in smiliti sama sebi, ko me je poklicala Tanja, da me pričakuje. In sem šla v Gent. Na postaji, ko sem čakala vlak, se je vlak, ki naj bi odpeljal pred »mojim« (vlaki šibajo s vsakega perona na 3 minute), meni nič, tebi nič… pokvaril. In potem sem kljub neznanju valonščine in flamščine, doumela, da moram na drugi peron. Jejhata!

Tanja. Tanja je moja dopisovalka kakšni dve leti in čeprav sav si po moji krivdi izmenjali bore malo pisem, svase takoj zaštekali. In spet se je ponovilo: čeprav se po fotkah nisva poznali, sva se takoj našli. Ker je imela že več tujih obiskovalcev, se je izkazala kot zelo dobra vodička. Tako sem v petih urah videla najpomembnejše lepote Genta in se zraven zabavala in naklepetala. Gent je lep, ljudje moji. Brez nebotičnikov in novodobnih konstruktov. Star. Čudovit. Pakirat kovčke in v Gent. Takoj!

Tanja je enkratna oseba. Nič manj odštekana kot v pismih. No… a sva mojstrici improvizacije ali ne? Nič cincanja… pridi, ne prit, pridem, mogoče.. ja, ne… hop na vlak in v Gent!

Do Genta je bil na vlaku en res… po moje, bi tukaj pasal izraz HUD… tip. Temnolas, temnook… res lep, bi se reklo. Anglež. Malo paradoksalno, da uporabljam besedi lep in Anglež, opisujoč isto stvar. No ja, po treh telefonskih pogovorih smo vsi v vagonu vedeli, da se je zaklenil iz stanovanja in da mu bo sosed, ki je Španec, vlomil, da bo lahko prišel do službenega telefona, ki ga nujno rabi. Dela pa za zdravstveni oddelek pri EU. Who cares… lep in tečen!

Nazaj "domov" je bil vlak nabito poln in sem morala stati. Pa sem se zapletla v pogovor z mladimi Poljaki. Ena izmed njih mi je povedala, da je natakarica, da zasluži 1200 evrov mesečno in da s prijateljico plačujeta skupaj 700 evrov mesečno za dvosobno stanovanje. Excuse me? Saj to je cenejše kot pri nas!

Uhh, toliko o vtisih. O intervjuju pa naslednjič! Au revoir!

Pa tako lep dan je bil, preveč lep za smrt.

2007-03-24T19:03:00.000+01:00

Groza, kako ti lahko en komad zaznamuje dan! Dva dni nazaj sem si ves dan mrmrala ameriško himno. Kar tako, brez pravega razloga.
Aja, samo ena novičica- SURS je zopet objavil razpis za pripravnika. Tokrat so se odločili, da potrebujejo družboslovnega informatika ali pa upravnega nevemkajže. Sorbonca, po domače. Verjetno bi potemtakem v kontekst bolj sodil napev "Should I stay or should I go" ne pa "Lep dan za smrt". Kakorkoli, nekako se mi dozdeva, da v državnih službah v beli Ljubljani šteje tudi kraj iz katerega kandidat/ka prihaja. Virant stiska mošnjo, to se ve.
Kaj še? Napovedi, da bo JU zaposlovala ljudi, ki imajo končano univerzitetno izobrazbo in ki znajo tuje jezike, se že uresničujejo. Ministrstvo za okolje in prostor je že "izpljunilo" nekaj razpisov, kjer lepo piše, da gre za službo z omejenim rokom uporabe (beri: za dobo enega leta oz. za dobo, ko bo Slovenija na čelu EU). Naša domovina se pač hoče pokazati v najboljši luči, le kdo bi ji zameril?!

Odpusti jim, o Gospod, saj ne vedo kaj delajo

2007-03-21T23:35:00.000+01:00

Verjetno bi bilo boljše, če bi besedo »delajo« zamenjala s »pišejo«. Vem, da se ponavljam kot stara lajna, samo tako pač je.

V dveh letih sem zasledila le dva ali tri razpise Statističnega urada RS in še to so potrebovali neke strašne programerje. Konec lanskega leta pa so se kar pričeli pojavljati razpisi za pripravnike. No, končno so pogruntali tudi na SURSu, da je recimo pokrivanje porodniških cenejše, če najameš pripravnike.

Je pa fajn prebrati razpis, ki je namenjen družboslovnim informatikom in ekonomistom. Lani decembra sem se prijavila, seveda neuspešno, za pripravnico v sektorju IT. OK, opis delovnih nalog je precej duhamoren, vendar bi bilo vseeno zanimivo kakšno leto delati s statistiko, da sploh vidim, če mi to ustreza. Če mi ne, se ne bi niti preveč trudila v tej smeri. Tako in tako je malo ljudi, ki delajo prav na svojem področju. Še posebej v družboslovju.

Februarja so na SURSu ponovno iskali pripravnika v sektorju demografije. Najprej s smeri DI, teden dni kasneje pa še ekonomista. Delo je zvenelo zelo zanimivo in pionirsko- pomagati postaviti bazo poklicev in evropsko primerljivih študijskih nazivov. Zanimivost gor ali dol, meni se je tam na pogovoru zdelo, da ne vedo čisto natančno kaj iščejo. Mogoče pravnika, ki se spozna na vse možne poklice in študijske smeri… vsekakor pa supermana ali supermanko.

Rezultati naj bi bili znani v dveh tednih. Ha! Sporočilo, ki sem ga dobila, je datirano dva dni po pogovoru. Očitno so si bile tete edine v svoji odločitvi, da je bil javni natečaj neuspešen in da niso dobili ustreznega kandidata.

Hmm, kdo je kriv za neuspešnost? Oni, ki ne vedno natanko kaj iščejo ali pa mogoče prijavljeni kandidati?

Tolar je mrtev, živel Evro!

2007-01-15T19:15:00.000+01:00

Tako. Točno na petnajsto obletnico, ko nas je kot državo priznala Evropa, je Evro postal naša edina valuta. Ste zadovoljni?

Meni se zdi, da smo z izgubo tolarja kot nacionalne valute, izgubili še en majhen del lastne identitete. Sedaj smo že pravi Evropejci.

Prejšnji teden sem bila v Ljubljani kar presenečena (negativno, seveda), ko sem opazovala ljudi, ki so se »lovili« z evri. Pa saj nismo uvedli rubljev in kopejk, samo evre in stotine! Malo več je potrebno preračunavati ali pa preprosto odmisliti vrednost v stari valuti in računati v evrih. Navadili se bomo… kot smo se že marsičesa.

Naj bo evro ali euro, želim vam jih čimveč!

Novo leto

2007-01-02T13:39:00.001+01:00

Tukaj je. Leto, ki bo šlo v zgodovino kot 2007, kot leto, ko smo postali 13 dežela Evrolandije, kot Bondovo leto, kot Saturnovo leto… V bistvu ga še ne moremo poimenovati in etiketirati, ker je enostavno premlado. O tem, po čem si ga bomo zapomnili, bomo razmišljali decembra, ko bomo delali letne bilance.

Upam, da se je končal čas pretirane osladnosti. Jah, ob prihodu Novega leta je osladnost več kot dobrodošla. Ko dobivamo kupe recikliranih in skrajno butastih sms-ov, se nam kar milo stori. Ohhhh, kako lepo nam je, ko pa imamo tako dobre prijatelje, ki se spomnijo na nas. Ki znajo naprej poslat pocukrane sms-je! Zanima me, koliko od poslanih sms je bilo ročno vtipkanih in koliko je bilo mišljenih resnično. 2? 5? Mogoče celo 10%! In če koga sms-ji in novoletne puhlice ne osrečujejo najbolj, ga takoj označijo za partibrejkrja, za Grincha, skratka za čudaka.

Proti papirnim čestitkam nimam kaj dosti. Mogoče se motim, toda zdijo se mi bolj osebne, saj mora človek vložiti kar precej truda vanje. Najprej jih mora izdelati ali kupiti, potem jih mora popisati, napisati naslov, prilepiti znamko in odnesti do prvega nabiralnika. Skoraj nadčloveški napor, se strinjate?!

In kaj naj vam zaželim v Novem letu? Čisto po moje bi bilo, če bi napisala, da vam želim natanko tisto, kar vi želite meni… le pomnoženo s tri naj bo. Sedaj pa… pazite na svoje želje! :)

PS.

Glede na to, da je naše življenje sestavljeno iz neskončne množice dihotomij, vam želim, da bi v 2007 našli pravo ravnotežje med vsemi temi dihotomijami, pa da bi recimo bili pozitivni deli malce bolj izraženi!

Še malo o tlaki...

2006-12-17T23:57:00.000+01:00

Vem, nekateri blogobralci mislijo, da sem izginila z obličja zemlje. Tudi na netu se ne pojavljam pogosto, na maile ne odgovarjam redno… čisto sem se »odnetala«.

Pa ni ravno tako. V bistvu sem pisala offline blog ves čas, vendar se mi je po »drugem branju« pisanje vedno zdelo tečno, zamorjeno, pusto… natančno tako, kot ne bi smelo biti.

Verjetno vas zanima kako sem se navadila na delo… ups, tlako.

Hja, kaj naj rečem. Prvi delovni dan bi lahko uvrstila v kategorijo »za pozabiti… čimprej«. Veliko novih pojmov, ki jih prej še nikoli nisem slišala, novo okolje, sumničave osebe… bljak! Prvi teden sem se resnično počutila kot tlačan, ki je imel na izbiro, da gre v zapor ali pa na delo. Najprej sem bila obravnavana kot kakšen debilko. Prva dva tedna sem urejala pošto in arhiv. Velik intelektualni izziv, kajne?

Ko sem osvojila pošto in arhiv, sem prevzela koledar (prosim, ne me spraševati o podrobnostih), izdajo historičnih izpiskov in podobne stvari. Očitno sem se kaj hitro izkazala za zaupanja vredno osebo, saj že nekaj časa smem uporabljati računalnik, pisati opomine, dopise in celo lustrume. Juhej!

No, da naredim obračun tega, kar mi je pretekli mesec prinesel.

1. Ugotovila sem, da se da delati tudi v ženski sredini… malo takta in diplomacije (ki sicer ni ravno moja močna stran) in gre.

2. Naučila sem se delati, da izgleda, da delam. Zmedeno povedano? Emmm, torej gre za to, da nikoli ne izgleda, kot da se dolgočasim, čeprav se. Miza mora biti vedno obložena s papirji, barvnimi listki, tono različnih žigov… Vtis, ki ga dobi človek, ki vstopi v moj delovni prostor je vedno tak, kot da deeeelaaaam. Mislim, da je to največji podvig preteklega meseca. Večinoma imam vsak dan dela za kake štiri ure… potem pa deskam po spletu, pišem pisma, berem zemljiškoknjižne zadeve… Problem pa je, da je moja pisarna prehodna in tako imam precej obiskovalcev.

3. Beroč zgoraj omenjene zadeve, sem prišla do novih informacij. Na zemljiško knjigo gledam z drugega zornega kota, saj to zame ni več le skupek starih knjig. Vem, da ni najbolj etično prebirati zadev, spoznala pa sem, da so nekateri ljudje, ki se vozijo v najdražjih avtomobilih in dajejo vtis… recimo višjega statusnega razreda… v resnici zadolženi do glave…ali pa še čez. Pa smo spet pri videzu, ki vara.

Za en mesec je kar dovolj, a ne? Sicer pa se trudim, da izvem čimveč stvari. In to ne samo zemljiškoknjižnih… kaj pa vem kdaj mi bo določeno znanje prav prišlo! Veliko sprašujem in navadno dobim tudi odgovore. Če znaš vprašati na pravi način, se vsak rad »izprsi« in pokaže svoje znanje. In od viška znanja in informacij pač ne more boleti glava.

Kaj lahko rečem o delovnem okolju? Glede na to, da je na sodišču 95% žensk, je še kar dobro. Najprej so me referentke malo zviška gledale in strojepiske so me sprejele za svojo, ko pa se je razvedelo, da imam končan faks, so me strojepiske začele gledati kot da sem več vredna in referentke kot sebi bolj enakopravno. Kot, da je izobrazba tako grozno pomembna! Opazila sem, da nižji uradniki..ok, uradnice, gledajo sodnike kot na ena mala božanstva. Zame so sodniki in sodnice le ljudje, ki so pač doštudirali pravo, naredili pravosodni izpit in bili izvoljeni na mesto sodnika. Ne vidim razloga, da bi pred njimi povešala oči, spoštljivo šepetala in mahala z repkom. Resnično spoštovanje se kaže na druge načine.

No tako… par besed o tlaki sem napisala. Pa še kaj bom. Nekoč.

Tlaka

2006-10-24T22:48:00.000+02:00

Sedim za računalnikom in razmišljam kaj naj napišem. Naj bo to dolgo ali skrajšana verzija?

Poskusila bom biti kratka, ne morem pa obljubiti, da mi bo uspelo.

Nekje sredi septembra so v TU- ju objavili veliki jesenski horoskop. Za nepoučene naj povem, da je TU italijanski tednik, kjer se za 1€ lahko poučiš o najnovejših modnih smernicah, o dognanjih s področja zdravega življenja, kuholjubci najdejo noter zanimive recepte, iskalci zaposlitve ideje itd. TU je ena redkih revij, ki jih redno berem (pa še to pod pretvezo, da sem v stiku s pisano italijanščino). Časi, ko sem verjela v horoskope so že davno mimo. No, preberem pa jih občasno še. Jesenski horoskop je napisal, da se je končno nevemkateri planet odločil, da ne bo oviral vodnarjev, temveč, da jim bo pomagal. Po horoskopu naj bi kmalu prišlo do sprememb na delovnem področju, da naj bi mi ta planet omogočil menjavo službe. Premiki naj bi bili najprej majhni, potem pa zelo pomembni za nadaljnje življenje. Juhej!

Kaj naj bi si človek mislil ob takem branju? »Yeah right«, in veselo pišeš prošnje dalje.

Zadnjo soboto v septembru je do mene prispelo pismo. Z zavoda za zaposlovanje so me povabili na pogovor. Zakaj le, če sem bila pa naročena za november?

V ponedeljek sem zgodaj zjutraj odtavala na zavod. Po polurnem čakanju, je k meni pribrzela svetovalka in mi rekla, da me čakajo na sodišču. Sodišče? A? Preden me je skoraj zbrcala z zavoda sem še ujela nekaj o neplačanem delu. Nič jasno.

Sledil je pogovor pri šefu sodišča. Uglajen gospod mi je razložil, da pač potrebujejo delovno silo, ki jo plačuje zavod. Ni mu bilo preveč jasno za kaj gre… meni pa še manj. Po moje se tako nekako vesoljci počutijo, ko pridejo na Zemljo.

Skoraj sem že pozabila na pogovor, ko je v petek zazvonil telefon. Svetovalka na drugi strani žice, mi je rekla, da naj se čimprej naslikam na zavodu, da bova podpisali papirje, da bo lahko postopek za zaposlitev stekel. Izbrana sem bila! Wow… kakšna terna, glede na to, da gre za neplačano delo.

Na zavodu so me seznanili z dejstvom, da gre za usposabljanje na delovnem mestu (kakšno leporečje za neplačano delo), ki se ne šteje v delovno dobo (se pravi, da bo moja delavska knjižica še vedno brezmadežna), da pa na koncu dobiš potrdilo, da si delal in če si priden, tudi priporočilo. Za neplačano delo človek na usposabljanju prejema 60% minimalne plače, kar trenutno znese celih 70.000 sit. Neverjetno! In januarja, ko dobimo evre, ne bo niti 300 evrov. Ekstatične novice!

In kar je najslabše- nisem mogla reči NE. Moj ne bi pomenil izbris iz evidence in odvzem socialne pomoči. Kruuuutooooo!

Ker že dobivam podporo, mi bo zavod plačeval le razliko do tistih 60% minimalne plače, kar pomeni, da bodo moji dohodki le, samo, zgolj… 70k.

Po podpisu je stekel postopek. Poti nazaj ni bilo.

Teden dni po podpisu pogodbe sem srečala šefico Zemljiške knjige (mojo bodočo šefico), ki mi je povedala, da me že čakajo. Ha! Brez papirjev pa ne grem delat! Niet!

Ko sem prebolela tisti prvi šok, sem pričela iskati dobre strani tega dela. Tema. Zelo črna tema. No ja… zimo bom očitno preživela doma, ker je pozitivno, na Zemljiški knjigi sem že delala in poznam osebe, kar je spet pozitivno, malo bom šla med ljudi in razširila svoje socialno omrežje… uau…še nekaj pozitivnega! Saj tudi tečaj računalništva mi ni dišal, pa sem se vseeno nekaj naučila, slišala marsikaj pametnega (recimo za socialno podporo).

Oktober se je bližal koncu in, ko sem bila že prepričana, da bo moj prvi delovni dan v novembru, sem v soboto dobila pismo. Spet! In tam je pisalo, da se moram v sredo, 25.10. zglasiti na Okrajnem sodišču. Začela se bo tlaka!

Sem se pa razpisala. Ker sem s horoskopom začela, lahko tudi končam. Mogoče pa so v TU-ju imeli prav, da je nevemkateri planet iz negativkota postal pozitivko. Vsaj zame.

Voli(tve)

2006-10-21T17:56:00.000+02:00

Če pridete v teh dneh na Kras, vas pričakajo taki (zgornja slikica) jumbo plakati. Kaj naj rečem? Na sliki sta dve personi: ena je po poklicu Lipicanec (mešanec avtohtonega kraškega konja in Andaluzijca), ena pa je Zasavec (se to besedo sploh piše z veliko začetnico? Mimogrede, tip je tožil Mladino, ker so ga opisali kot cerebralnega bankrotiranca. Juhej za Mladino, da so sploh skovali tak ljubek pojem. Zanima me, kdo je dotičnemu razložil pomen cerebralnega bankrotiranca. Sumim, da njegov šef, plemenski, ups, plemeniti).

Glede na to, da sem kraševka, kdo je po vaše moj prijatelj? Levi ali desni? Kateremu naj dam svoj glas?

Poletje

2006-08-28T18:44:00.000+02:00

Že nekaj časa poslušam očitno zelo priljubljen stavek: »Izkoristite še zadnje sončne dni«. Optimizem pa tak! A ni včasih koledarska jesen nastopila šele 23 septembra? Sploh pa, kakšno poletje pa smo imeli letos? Zima je trajala in trajala in trajala in krave so mukale in vseeno je zima še kar trajala. Vem, da sem imela prvega junija tečaj in po mailu je naša šefica dobila slike iz Postojne kjer je lepo naletaval sneg! Ha! Prvega junija!

Potem smo v enem tednu odvrgli bunde in si nataknili majice brez rokavov, kratke hlače in natikače. Konec junija smo že godrnjali nad dolgim obdobjem toplega vremena. Julij je bil krasen. Temperature so prilezle do 35°C in zdelo se je, da je pred nami kopija poletja 2003. Meni je bilo všeč, čeprav je bilo »rahlo vroče«. Nekateri so menili, da hujše vročine ne bi preživeli. Iz izkušenj lahko povem, da ko gre enkrat čez 40°C, sploh ni tako hude razlike. Mogoče sem samo jaz čudna, no, ampak res nisem zaznala kardinalne razlike med 42°C v Sevilli ali 52°C v Dolini smrti. Ko ti je enkrat vroče, je isto, ali je 45 ali samo 38 stopinj. In potem smo dočakali avgust, ki je, kot da bi odrezal, prinesel spremembo vremena. Kar naenkrat je deževalo deset dni skupaj, temperatura je padla na 17°C. In to je poletje???

Vseeno upam, da bo september še topel, pa oktober tudi. Res si ne zaslužimo lepega vremena, ker smo hudobni do Narave, pa vendar… še dva meseca sončnih dni, prosim!

Dan, ko smo izgubili…

2006-08-24T23:06:00.000+02:00

Ah, ne samo tekme proti Kitajski na SP v košarki ampak tudi planet! Datum 24 avgust 2006 si shranite v spomin kot dan, ko smo izgubili planet. Nič več in nič manj kot planet.

Pluton je izgubil status planeta.

Kako naprej? Popraviti bodo morali vse enciklopedije, kjer piše, da je v našem osončju devet planetov. Zanima me, kako se bodo odzvali astrologi, saj so škorpijoni izgubili vladajoč planet. No ja, tudi v srednjem veku ga še niso poznali, pa so preživeli.

Kakorkoli, žal mi je Pluton, ampak zavihal je nov veter in prinesel nove definicije.

17. avgust

2006-08-17T23:45:00.000+02:00

Priznam, rada gledam filme, ki se dogajajo tudi na sodišču. Seveda gre za ameriška sodišča, kjer so odvetniki tudi igralci, pesniki, leporečniki in kajjazvemšekaj.

Včasih so se mi zdela absurdna vprašanja tipa:

»Kje ste bili 22. septembra leta 1998?«

»Kaj ste zajtrkovali tistega dne?«

»Ste pili kavo s sladkorjem ali brez?«

Zdelo se mi je namreč nemogoče, da bi si človek zapomnil dogodke tako oddaljenega dne. Pa si jih, še posebno, če se na tak dan kaj posebnega zgodi. Res, da si je težko zapomniti kaj si jedel za kosilo na prvi šolski dan, kakšne nogavice si nosil na maturi, kakšen lak na zagovoru diplomske naloge, si pa zapomnimo določene, na videz nepomembne, stvari.

Naj vam postavim vprašanje: »Kaj ste počeli 17. avgusta 1996?«

Ne veste? Uh, spomin, ki se lahko kosa z ementalcem.

Kaj pa dnevi kot so prvi šolski dan, sprejem med pionirje, matura, dan osamosvojitve Slovenije, diploma…? Bo šlo?

Na dan, ko je Kučan izrekel tiste milijonkrat slišane besede: »Nocoj so dovoljene sanje, jutri bo nov dan!«, sem jaz ležala v postelji. Imela sem angino, 40° C vročine in neprestano so do nas prihajale novice o tem katere ceste so še prevozne. Ja, dragi moji, medtem, ko so ljudje v Ljubljani praznovali in popivali, so bile Primorske ceste blokirane in mejne prehode so zavzeli tanki JLA. Dan potem bi morala imeti slavnostno podelitev maturitetnih spričeval. Ne boste verjeli, odpadla je.

Hmm, česa se še spomnim. Ah ja, na dan, ko so pokopali tovariša Tita sem bila zelo jezna, ker nisem smela gledati svoje najljubše risanke.

Prvi šolski dan… spominjam se zgolj nepregledne množice malih ljudi. Nekatere sem poznala iz vrtca, nekaterih pa ne. Vsi smo bili zbegani in prestrašeni. Nosila sem rdeče nogavice.

17. avgusta 1996 pa se spominjam. Bila sem v Memphisu in obiskala sem Graceland. Nisem bila Elvisova oboževalka, vseeno pa me je zanimal njegov dom. Dan prej je bila obletnica Elvisove smrti, tako, da je bilo vse še posebno urejeno. Graceland je posestvo, ki obsega Elvisovo hišo, vrt za meditiranje (kjer je Kralj tudi pokopan), muzej njegovih avtomobilov, prodajalne spominkov, restavracijo ipd. Pri vhodu v dvorec smo dobili walkmane s kaseto, na kateri je bil posnet glas, ki nas je vodil po hiši. Spomnim se, da je po pozdravu glas rekel: »Če še niste Elvisov fan, boste to zagotovo, ko boste zapuščali Graceland.« Glas je imel prav. Mogoče se ne prištevam med patološke oboževalce Elvisa, imam pa ga raje kot marsikaterega drugega pevca. Ne bom nakladala o Gracelandu, če imate priložnost ga obiščite. Zanimivo se mi je zdelo, da sem na vrtu, ob Elvisovem grobu, videla trume ljudi, ki so prinašali rože, medvedke, kartice… in to niso bili zgolj tisti, ki so Elvisa poslušali začasa njegovega življenja. Ne, to so bili mladi, stari, črni, beli, res pisana množica ljudi.

Česa se še spomnim iz tistega dne? Da sem jedla bananin sendvič s kikirikijevim maslom v restavraciji urejeni v slogu 50 let, da je vsaka miza imela svoj mini juke-box in da je bil tisti pri najini mizi najhitrejši in tako sva z Martino diktirali glasbo celotni restavraciji, da nama na drugem koncu mesta niso hoteli postreči, ker sva bili beli… Ja, 17. avgusta 1996 se dobro spomnim.

Stereotipi

2006-08-13T13:15:00.000+02:00

S krajšo zamudo sem prebrala članek v Oni. Pritegnil me je naslov, ki je obljubljal stereotipe o Slovencih. No ja, v samem članku ni pisalo ničesar novega. Čas kislih kumaric, pač.

Iz članka se je dalo razumeti, da so tipični Slovenci:

Ø pridni

Ø marljivi

Ø delavni

Ø prijazni

Ø tolerantni

Ø zavistni

Ø imajo radi gore in pesnike

Ø ne morejo živeti brez čiste goveje… juhice (ne muzike!!!)

Ø razmišljajo katoliško

Ø imajo občutek večvrednosti

Ø ko pridejo domov se preobujejo v copate

…

Slovenski fantje naj bi bili (bolj kot ne) cagavi, dekline pa temperamentne in moralne. Karkoli si pod tem predstavljate!

*****
Pa poglejmo… sem Slovenka ali ne?

- pridna, marljiva, delavna… nak, to nisem jaz. Če je treba delati, delam, ampak tega ne bi označila kot neko grozno marljivost.

- prijazna… občasno

- tolerantna… verjetno sem bolj tolerantna od povprečnega Slovenca. Res mi ni jasno, kje so dobili ta stereotip, ko pa je vsem jasno, da smo narod homofobov.

- zavistna… niti ne. Zakaj pa bi bila?

- gore in pesniki… Gore do mi zelo všeč na kičastih razglednicah, pesniki pa na bankovcih. Srečko je izjema.

- goveja juhica… enkrat na dva meseca gre, kar je več, je že preveč. Zraven gredo rezanci. Tisti domači. Krompir? Bljak!

- katoliška miselnost… ne bi komentirala. RKC in moja malenkost nista kompaktibilni- na nobenem področju

- občutek večvrednosti… dobra fora :)

- copate… oui, to pa. Takoj, ko stopim skozi vrata se preobujem v »flajflotke za po hiši.«

Očitno nisem Slovenka. Smrk!

Najbolj hecen mi je ta copatast stereotip. Copate sploh niso naša pogruntavščina in če vprašate starejše ljudi, so včasih ves dan preživeli v čevljih. To nam je prinesel stik z Jugom. Ostanek bratstva in enotnosti.

Članek se ne ustavi pri stereotipih o Slovencih. Ne, kar naprej meljejo in ugotavljajo kaj so področne značilnosti. Gorenjci naj bi bili škrti, Dolenjci cvičkoljubni, Štajerci veseljaki in Primorci klepetavi. Nič pa niso povedali o tem, da se imajo Gorenjci za pametne (ah, saj poznate tisto šalo kaj bi se zgodilo, če bi najbolj butastega Gorenjca izgnali na Štajersko? Baje bi se v obeh pokrajinah dvignila raven IQ-ja.), Ljubljančani za krone stvarstva, Štajerci za odprte in Primorci za über fajn ljudi.

Moje izkušnje? Ne poznam dovolj ljudi iz posamezne pokrajine, da bi lahko sklepala na celotno populacijo. Rekla pa bi, da Gorenjci niso skopi, so pa klepetavi, da glava peče. Štajerci, ki jih poznam, so precej odprti, ne pa toliko kot Primorci. Dolenjcev poznam le za vzorec. Resnično premalo za kakšne zaključke. Kaj pa Žabarji? V vsej tisti enormni mlaki se pa ja najde tudi kakšen simpatičen osebek.

Jezik

2006-08-10T18:03:00.000+02:00

Le kje jih pobirajo? Jah, poslušam Val 202, ki se mi je do sedaj zdel še edina poslušljiva radijska postaja. Izgleda, da so v zadnjem času od nekje »privlekli« nove napovedovalce, ki niso ravno vešči uporabe jezika. Pa ne samo našega.

Ne, ne bom se hudovala nad uporabo narečnih (oz. ljubljanskih) besed. Še vedno sem mnenja, da na TV, radio in javno sfero sodi knjižna slovenščina. Pika!

Oseba, ki vodi današnji program je pravkar rekla, da je ameriška skupina »red hot čili pejprs« izdala nov album. Pejprs? Papers ali peppers? Razumela bi, če bi šlo za kakšno novo, še neznano skupino, ampak RHCP!!! Zaprli so letališče Hitrow. Ok, Heathrow je pač težje izgovorljiva beseda s tistim sredinskim th. Ampak spet… besedo Heathrow smo slišali že tolikokrat, da je skoraj domača.

Na nacionalnem radiu dela tudi neka gospodična, ki se muči s poletnimi napovedmi za turiste. Verjamem, da obvlada svoje delo, pa vseeno malce preveč boli v ušesih, ko slišiš: Čjurists, ču and a half, fri hours, čravel time in še par podobnih. Ahhh

Zavod za Zaposlovanje… no comment!

2006-08-10T17:38:00.000+02:00

Danes ni moj namen izgubljati besede (in trošiti virtualno črnilo in papir) o (ne)domislicah Zavoda. Vsekakor pa vam moram povedati tole:

Včeraj sem se naslikala na Zavodu, ker sem imela pač obvezno javljanje. Res mi ni jasno zakaj naročajo ljudi na določeno uro, ko pa je potrebno vedno čakati. Kakorkoli, tudi čakanje je lahko zabavno, saj ima človek čas, da pregleda vso tisto papirnato solato, reklame in… najboljše branje, knjigo pritožb. Tista knjiga je poglavje zase in ko grem naslednjič tja, se moram spomniti in vzeti fotoaparat s seboj. Nekateri vpisi so res zakon!

Tamkajšnja teta me je povprašala kako je kaj in sem ji pač potožila, da se nobenemu sploh ne da odgovoriti na poslane prošnje, čeprav so to po zakonu dolžni storiti. Ker se je pogovor sukal okoli prošenj, sem jo vprašala, če ima slučajno primer kakšne zmagovalne prošnje. Pokazala mi je eno, ki pa, je bila po mojem mnenju veliko slabša od mojih umotvorov. Sploh pa je oseba rekla, da ni problem v prošnji, temveč drugje- verjetno imajo že izbrano osebo in razpišejo delovno mesto zgolj zaradi zakonov (ha, kot da bi vedela tega). No, potem sem jo vprašala na kakšen način bi prišla do zaposlitve z nižjo izobrazbeno stopnjo. Po moje te lahko različna dela (tudi fizično naporna) lahko samo »obogatijo«. In kaj mi je predlagala? Da pač naj ne napišem izobrazbene stopnje! AAAAAAAAAAAAA! Bila sem šokirana! Kako si ona to predstavlja? Kaj naj potem napišem? »V časopisu xy sem videla razpis za delo sobarice. Ker menim, da bi zmogla opravljati tudi tako zahtevno delo, se javljam na razpis.«. OK, to bi šlo, kaj pa življenjepis, ki se ga priloži zraven in je zakladnica informacij za morebitnega delodajalca? A naj napišem: »v preteklosti sem obiskovala vrtec in nekajkrat tudi šolo«?

Nobene resnosti! Kakršen minister, takšni pametnjakoviči na Zavodu!

Moj Kras gori!

2006-07-24T20:06:00.000+02:00

Sploh ne vem zakaj, ampak ob omembi požara se vsakič spomnim na Srečkovo Ekstazo smrti. Mogoče zato, ker omenja rdečo barvo in plamene. Ne vem.

Dejstvo je, da Kras gori. Umira. Čeprav živim več kot 20 kilometrov stran od glavnega požara, lahko v zraku voham dim. In vse je megleno od dima. Grozno je!

Spomnim se, da so pred leti pametne glave ( ali res moram poudariti, da ljubljanske???) ugotovile, da se Kras preveč zarašča in je izgubil na svoji nedostopnosti in surovosti. Da Kras ni več Kras, so sklenili in menili, da bi bilo najbolje, če bi Kras »malce« požgali. Zgolj z namenom uničenja viška vegetacije, seveda.

Pa se je zgodilo. Podrast in borov gozd v okolici Komna je uničen. Upam, da so veseli… ti veljaki. Mogoče so pa oni imeli prste vmes, kajti policaji domnevajo, da je bil požar podtaknjen. Kakšen sprevržen um lahko stori kaj takega? Po moje je tak um še destruktivnejši od naših politikov.

Blog po katerem se ne paca, je mrtev blog!

2006-07-24T14:49:00.000+02:00

Tako vsaj pravijo. Po eni strani jim dam prav. Kar pomislite na množico strani, ki jih obiščete in so zanimive, klik na določen link pa vas popelje na stran, ki je v izgradnji, oziroma »under construction«. Naslednjič se zgodba ponovi. Čeprav je stran zanimiva in bi jo večkrat obiskali, je pač ne, ker je neprenehoma v »izgradnji«. Zato je torej treba pisati. Včasih le kratko iskrico. Naj bo še tako neumna… mogoče se bo pa komu zdela zabavna. Sto ljudi, sto čudi!

V preteklem tednu sem na radijskih valovih večkrat slišala starejšo pesem (no ja, bolj je podobna recitaciji) Baza Luhrmanna Everybody's Free. Dobra ideja, da daš na trg pesem s triljon nasveti. Nekateri so dobri.

Aja, pa za osvežitev spomina- tukaj je
Everybody's Free (to Wear Sunscreen)

Ladies and Gentlemen of the class of ’99
If I could offer you only one tip for the future, sunscreen would be
it. The long term benefits of sunscreen have been proved by
scientists whereas the rest of my advice has no basis more reliable
than my own meandering experience…I will dispense this advice now. Enjoy the power and beauty of your youth; oh nevermind; you will not understand the power and beauty of your youth until they have faded.
But trust me, in 20 years you’ll look back at photos of yourself and
recall in a way you can’t grasp now how much possibility lay before
you and how fabulous you really looked….You’re not as fat as you imagine. Don’t worry about the future; or worry, but know that worrying is as effective as trying to solve an algebra equation by chewing bubblegum. The real troubles in your life are apt to be things that never crossed your worried mind; the kind that blindside you at 4pm on some idle Tuesday. Do one thing everyday that scares you Sing Don’t be reckless with other people’s hearts, don’t put up with people who are reckless with yours.
Floss.
Don’t waste your time on jealousy; sometimes you’re ahead, sometimes you’re behind…the race is long, and in the end, it’s only with yourself. Remember the compliments you receive, forget the insults; if you succeed in doing this, tell me how. Keep your old love letters, throw away your old bank statements. Stretch Don’t feel guilty if you don’t know what you want to do with your life… the most interesting people I know didn’t know at 22 what they wanted to do with their lives, some of the most interesting 40 year
olds I know still don’t. Get plenty of calcium. Be kind to your knees, you’ll miss them when they’re gone. Maybe you’ll marry, maybe you won’t, maybe you’ll have children, maybe you won’t, maybe you’ll divorce at 40, maybe you’ll dance the funky chicken on your 75th wedding anniversary…what ever you do, don’t congratulate yourself too much or berate yourself either – your choices are half chance, so are everybody else’s. Enjoy your body,
use it every way you can…don’t be afraid of it, or what other people think of it, it’s the greatest instrument you’ll ever own.. Dance…even if you have nowhere to do it but in your own living room. Read the directions, even if you don’t follow them. Do NOT read beauty magazines, they will only make you feel ugly. Get to know your parents, you never know when they’ll be gone for good. Be nice to your siblings; they are the best link to your past and the people most likely to stick with you in the future. Understand that friends come and go,but for the precious few you should hold on. Work hard to bridge the gaps in geography and lifestyle because the older you get, the more you need the people you knew when you were young. Live in New York City once, but leave before it makes you hard; live in Northern California once, but leave before it makes you soft. Travel. Accept certain inalienable truths, prices will rise, politicians will philander, you too will get old, and when you do you’ll fantasize that when you were young prices were reasonable, politicians were noble and children respected their elders. Respect your elders. Don’t expect anyone else to support you. Maybe you have a trust fund, maybe you have a wealthy spouse; but you never know when either one might run out. Don’t mess too much with your hair, or by the time you're 40, it will look 85. Be careful whose advice you buy, but, be patient with those who supply it. Advice is a form of nostalgia, dispensing it is a way of fishing the past from the disposal, wiping it off, painting over the ugly parts and recycling it for more than it’s worth. But trust me on the sunscreen…

Špasen komad, kajne?!

Ricardo je car!

2006-07-01T23:53:00.000+02:00

Ah no, ne me tako zelo čudno gledati. Če se že včerajšnji tekmi nista izšli po mojih načrtih (saj vem, da so bile moje želje o zmagi Argentine nad Nemčijo zgolj utopija), je Portugalcem vseeno uspelo. Pa čeprav je proti njim igrala Anglija z najlepšejšim nogometašem v galaksiji. Angleži so izgubili po streljanju enajstmetrovk in po moje, je tak poraz najhujši. Da zmagaš v taki situaciji potrebuješ odličnega vratarja, razpoložene strelce in mnogo mnogo sreče.

Čisto na začetku sem si ogledala le eno ali dve tekmi, sedaj pa kar redno posedam pred TV. Najbolj nejevoljna sem, ko je edini program, ki prenaša tekmo kanal A. Tisti diletantski komentatorji mi najedajo živce. Prvi med enakimi je Klemenčič, ki si je očitno nekoč ogledal kakšno tekmo, ki so jo komentirali južnoameričani, saj se ob vsakem zadetku dere:«Gol! Goool! Goool! Gooool!«. Da bi pa povedal kaj pametnega, mu še na misel ne pride.

Ne se bat, tudi na nacionalki imajo cvetke. Mogoče sem čudna, vendar mislim, da je komentatorjem dovoljena pristranskost le v primeru, če igra tudi njihova reprezentanca. Včeraj je komentatorski butelj padel v delirij vsakič, ko so Italijani zadeli. Kaj pa novinarska objektivnost? Pa Slovanska složnost? Igrali so Italijani in Ukrajinci in gospodič kometator bi moral komentirati zgolj igro, ne pa se tako očitno postaviti na eno stran. Hahahaha, ali pa gospod Stare, ki je razlagal kar nekaj časa o tem kako eden od igralcev igra hokej že 10 let, sam jih pa šteje komaj 18 ali 19. Hokej?!

Ko sem že pri letih… Nogomet me je zopet spomnil kako je starost relativna. Letošnje svetovno prvenstvo je zadnje za vrsto asov, ki se poslavljajo. Figo. Zidane. Nedved. Larsson. Kahn. Van Der Sar. Verjetno čez štiri leta tudi ne bo več Ronalda, Beckhama… pa še veliko drugih. Komentatorji govorijo o Figu in Zidanu kot o dveh veteranih. Ostarelih nogometaših, ki se šlepata zgolj na račun stare slave. Pa niti ni res. Oba sta dokazala, da nista še za staro šaro. Hecno se mi zdi, da sta oba pri 34 letih »stara«, medtem pa poslušam o mega menendžerjih in direktorjih »rosnih« 35 let. Starost torej JE relativna.

*******
Včeraj mi je dan pokvarila novica, da so Bassa suspendirali in da ne bo mogel nastopiti na Touru. In to zato, ker je bilo njegovo ime omenjeno v telefonskem pogovoru med dvema Špancema, ki sta povezana z doping afero. Poleg Ivana so Tour dan pred začetkom zapustili še Ulrich, Mancebo, Sevilla in cela četa Špancev. Škoda. Že tako se je vedelo, da bo Tour drugačen brez Lance-a, sedaj pa še to!

Problem je, da je Tour de France zasebno podjetje in lastnik lahko samovoljno odloča, komu bo pustil nastopiti, in komu ne. V nasprotju z ameriškimi filmi, kjer si nedolžen, dokler ti ne dokažejo nasprotnega, tukaj velja, da so krivi, dokler ne dokažejo, da niso. Do takrat pa se bo o teh tekmovalcih pisalo, kot da so goljufi, da so uporabljali nedovoljene substance in krvno plazmo. Če jim bo uspelo dokazati, da niso vpleteni… ah, njihova imena bodo za vedno zaznamovana.

Parada ponosa

2006-07-01T08:52:00.000+02:00

Ne vem kako se zbujate v nov dan vi, a sama sem vedno sovražila nasilno prebujanje. Zato se zbujam tako, da se ob določeni uri vklopi radio, ki je nastavljen na Val 202. Danes so na jutranjem programu govorili o »paradi ponosa«, katere moto letos je »odvrzimo maske«. Aktivisti gibanja za enakopravnost homoseksualcev so se odločili, da pozovejo prikrite geje in lezbijke, da stopijo naprej, da priznajo kaj so, skratka…da se razkrijejo. Več kot jih bo, močnejši bodo.

Jutranja voditeljica je pozvala poslušalce, da pokličejo v program in izrazijo svoje mnenje, brez kletvic, seveda. In so pričeli deževati klici. Ljubljana, Radovljica, Kranj, Škofja loka… in vsi so imeli nekaj skupnega: nestrpnost. Vas zanima kaj so povedali? »Te ljudi je treba zapreti v bolnišnice, ker so bolni!« »Pred strelski vod z njimi!« »Naj bodo za štirimi stenami«. V hipu sem bila budna, prepričana, da sem se zbudila v srednji vek. Ma ne srednji vek, v najtemačnejši čas zgodovine!!! Spomnim se na vic o najhujši srbski kletvici, ki glasi: »Da bog da, da ti sin u kuću zeta doveze!« A sem res žleht, če takim ljudem to zaželim?

Zadnji klic je bil klic neke ženske, ki je povedala, da so bili njeni predhodniki preveč ozkogledi, in da je treba dati tudi drugačnim prostor pod soncem in priložnost, da izrazijo svoje nazore.Bravo!

25. Maj

2006-05-25T12:52:00.000+02:00

No, pa smo končno dosegli spravo, saj danes praznujemo vsi... tardeči imamo dan mladosti, tačrni pa Gospodov vnebovohod. Juhej!

(brez naslova...za spremembo)

2006-05-16T22:26:00.000+02:00

3 maj 2006

Prazniki so za nami. Eh ja, prazniki! Velikokrat sem se spraševala od kod sploh izvira beseda praznik. Spominja me na nekaj praznega… mogoče je bil nekoč praznik dan prazen dela. In kaj je potemtakem nasprotje praznika? Polnik?

Sprašujem se, če je sploh smiselno praznovati praznik dela v državi, kjer je vedno več ljudi brez dela. Kaj naj sploh praznujemo… in zakaj? Včasih so pred prvim majem goreli kresovi, ki jih pa dež zadnja leta vztrajno zatira. Za alkoholno omamo pa mi, Slovenci, res ne potrebujemo izgovora. Torej?

Identiteta

2006-05-03T15:30:00.000+02:00

Ma ja, že ves teden poslušam razpredanja na temo narodne identitete. Vsi so šokirani, ker so srednješolci pisali eseje na to temo in so v veliki večini zelo zaskrbljeni, ker se naš jezik izgublja. Upam, da imajo vsaj miren sen, ker jih tako zelo skrbi za narodno identiteto. Problem je, da so bili zgoraj omenjeni eseji napisani v zelo slabem jeziku. Postavlja se torej vprašanje, kako boš izgubil nekaj, česar nimaš? Če ne znaš jezika, potem tega znanja ne moreš izgubiti… ali se mogoče motim?
Sama sodim med tiste, ki jim je materni jezik pri srcu. Seveda znam tudi narečje, ki ga rada uporabljam še posebej, ko se moram pogovarjati s kakšnimi nadutimi prišleki. Res me ne moti, če ljudje govorijo v svojem narečju, vendar se mi zdi, da bi lahko vsaj v medijih (še posebej na radiu in televiziji) uporabljali knjižno slovenščino in njene približke. Ne, ljubljanščine ne štejem mednje.
Kako si lahko novinarka dovoli, da v živo reče ministru: »Gospod minister, ne bom dolga. Samo dva vprašanja imam.« Dva vprašanja? Kako zveni ednina? En vprašanj?
Neka popevka poje… »če bi mi ti srce dal, bi imela dva…« Dva? Dva kaj? En src, dva srca…?
Da ne omenjam, kako sem se razburjala pred Veliko nočjo, ko so v reklamah ponujali… »čokoladen jajček za samo xx sit«. Štejmo… en jajček, dva jajčeka, trije jajčeki…
Kompliciram? Malo že. Moram. Ampak, kako naj se identificiram z ljudmi, ki pravijo: »Joj, TO ne znaš!«. Z ljudmi, ki (dasiravno javni delavci) ne znajo uporabljati rodilnika, dvojine, ki uporabljajo raje tuje spačenke kot lastne besede? So to moji ljudje? Niso.
Moja soseda je bosanska srbkinja in kot taka zelo ponosna na slovensko državljanstvo. Nikakor ne more razumeti zakaj jaz nisem tako zelo ponosna na svoje (in ne moje) državljanstvo. Zakaj bi pa bila? Saj ni papir tisti, ki me dela Slovenko. Nisem bila na Triglavu, ne smučam več, ne igram tenisa (več) in vendar… Slovenka sem! Zato, ker govorim, berem in pišem slovensko, ker na Krasu živimo Slovenci. In Slovenka bom ostala tudi v primeru, da dobim tuje… magari Pakistansko državljanstvo. Nekateri ne razumejo, da državljanstvo ni sopomenka narodu. Ni.
Odkrita bom. Iz zgoraj povedanega, bi se dalo sklepati, da je jezik edini pogoj identitete. Je res? Osebno mislim, da je pogoj, da se identificiram z neko skupino skupna kultura, zgodovina… in ja, mentaliteta. Sedaj smo pa tam! Kdo mi je bližji… nekdo iz Lendave ali nekdo iz Trsta? Prvi govori (hm, recimo no) isti jezik, z drugim pa delim vse ostalo. Torej? Ne vem kako je z vami, ampak meni jezik vsekakor ni dovolj močna osnova za identifikacijo! Kaj torej sem? Kraševka. Alpe-Adrianka. :) Netizenka!

Maj...

2006-05-03T15:27:00.000+02:00

Občasno se spomnim na blog in potem kaj objavim. Resnica je, da pišem, ko mi kaj "na pamet pade".... nisem pa vedno pri volji, da bi pisanje takoj objavila. Če tega ne storim takoj, se stvar rahlo zavleče. :)

Naj se igre pričnejo

2006-02-10T23:04:00.000+01:00

Pravkar se je končala uvodna ceremonija XX zimskih olimpijskih iger v Torinu. To bi morale biti naše igre (še pomnite tovariši, da so skupaj kandidirale Slovenija, Avstrija in Italija… to, dragi moji, bi bilo v olimpijskem duhu). Kakorkoli, igre je dobil Torino in mislim, da je bolje tako. Dejstvo je, da OI prinašajo izgubo. Da vse teče kot je treba, potrebuješ nebroj varnostnikov, ki varujejo športnike pred antiglobalisti, pred teroristi, Dance pred muslimani… cela štala!
Italijani so mojstri ceremonij in to so še enkrat več tudi dokazali. Malo čudno mi je le, da so iz naftalina privlekli Petra Gabriela, ki je zapel Lennonovo klasiko »Imagine«. Nič nimam ne proti izvajalcu, še manj pa proti pesmi… edino čudno je to, da se je to zgodilo v Italiji, ki ima celo armado odličnih glasbenikov.
Ko so v mimohodu korakale reprezentance Srbije in Črne gore, Slovaške in Slovenije, je na stadionu igrala »YMCA«, ki nekako šteje za neuradno himno homoseksualcev. Naključje?

Prijatelji

2006-02-10T17:53:00.000+01:00

Bliža se Valentinovo (ah ja, še en praznik, ki ga je Evropa izvozila v Ameriko in kasneje ponovno uvozila skupaj z vsemi srčki in traparijami), ki ga sicer pri nas pojmujemo kot praznik zaljubljencev, Američanom pa hkrati predstavlja tudi praznik prijateljstva. To je dan, ko vsem, ki jih imamo radi, pošljemo kartice, sms-je in sporočila v katerih jim to povemo.
Tiste ljudi, ki so nam še posebno pri srcu, navadno imenujemo prijatelji.
V SSKJ piše, da je prijatelj:
kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja; kdor ima do koga naklonjen, prijazen odnos
Obstaja kdo, ki v otroštvu ni imel trume prijateljev? Navadno so bili naši prijatelji kar vsi otroci iz naše skupine v vrtcu. Pač tisti osebek, ki je s tabo delil svoje igrače. Preprosto. Za najboljše prijatelje pa smo ponavadi označevali tiste, ki smo jih pogosteje videvali- sosede in otroke prijateljev in znancev naših staršev. V višji stopnji osnovne šole (tako je vsaj bilo v moji generaciji) se je že opazilo razločevanje. Otroci zdravnikov, odvetnikov in ostalih pomembnežev so se družili skupaj, otroci delavcev skupaj in vozači (otroci, ki so se v šolo vozili in so bili navadno doma s kmetij) skupaj. Čeprav se mi zdi, da je bila družba v socializmu bolj enakopravna, so se razlike vendarle kazale. Izjema si bil, če si bil zelo dober učenec- potem so te v družbo sprejeli tudi otroci najvišje kaste. Takrat tega razslojevanja niti nisem opazila, spomnim pa se, da mi je bilo čudno zakaj se slabši učenci niso nikoli družili z nami. Seveda… lahko bi se česa nalezli od »piflarjev«.
V srednji šoli se je razslojevanje nadaljevalo. Mogoče je bilo to le v našem razredu (vsaj med dekleti), kjer je večinoma veljalo načelo »si, kar imaš«.
Sedaj se lahko vprašam, če so bili ljudje, ki sem jih v mladosti imela za prijatelje, sploh prijatelji. Ne, kajti družili smo se na podlagi takšnih in drugačnih interesov, ne pa na temelju sorodnosti mišljenja. Potemtakem imam prav, ko pravim, da so mi bližje ljudje, ki sem jih spoznala preko pisem in interneta. Njim lahko rečem prijatelji, saj nas druži podobno mišljenje, delimo si sanje in interese, in imamo iskren odnos. Oni so moji prijatelji… tisti pa, ki so tukaj v bližini… jah, nekateri so prijatelji, drugim pa lahko rečem znanci, kolegi, nekdanji sošolci, sosedje… slovenščina pa ja pozna toliko odtenkov »prijateljstva«.
Kaj naj še rečem o svojih prijateljih? Vsaj v mojih očeh so izjemni ljudje in čeprav nekateri živijo na drugih celinah, jih imam rada. Ko sem imela rojstni dan jim ni bilo težko poslati sporočilca ali poklicati,… ja spomnili so se. Kdor me pozna, ve, da ne maram preveč novoletnih čestitk. Zakaj? Iz enega samega razloga… ker jih navadno pišemo po načelu recipročnosti… jaz tebi, ti meni. In Novo leto praznujemo vsi na isti dan. Rojstnega dne pa ne in kdor se spomni na tak dan, pomeni, da mu ni vseeno. Imam prav?
Torej… ob svojem godu in prazniku prijateljstva želim vsem svojim prijateljem (kjerkoli že ste… na tem ali onem svetu) povedati, da vas imam rada!

še malo Trsta

2006-02-10T17:50:00.000+01:00

Malce drugačen četrtek

2006-02-04T00:38:00.000+01:00

Po travmatičnem obisku Ljubljane v sredo, sem si zaželela preživeti četrtek malce drugače. Dolgo sem mozgala s čim naj si začinim dan, ko sem se domislila… »V Trst pojdem!« In sem šla.
Trst. Trieste. Triest. Večkulturno in zelo pisano mesto. Ok, pa naj vam najprej malce zamorim z zgodovino…
Pravijo, da je bilo območje današnjega Trsta poseljeno že v tretjem tisočletju pred našim štetjem. Takrat naj bi se tu podili Karni, po katerih naj bi dobil ime Kras. Za Karni, ki so bili indoevropskega izvora, so prišli še Iliri, imenovani Histri. V drugem stoletju pred našim štetjem je na tem območju obstajala rimska naselbina Tergeste (še nedavno tega se je tržaškemu narečju reklo tergestino). Po padcu Zahodnega Rimskega cesarstva, so se Tržaški »šefi« menjavali kot po tekočem traku- Bizantinci, Franki… V 12. stoletju je postal Trst svobodno naselje, vendar so zaradi apetitov bližnjih Benetk, tržaški veljaki zaprosili za protektorat Avstrijskega vojvodo. 1719 postane Trst »porto franco«, se pravi svobodno pristanišče in kot tak se je pričel razvijati. Nato so prihrumele Napoleonove čete, ki so bile v teh krajih celo trikrat. Po izkušnji z Ilirskimi provincami, se je Trst vrnil k Avstriji, kjer se je, kot največje (hja, in tudi edino) morsko pristanišče začel zelo razvijati. V bistvu je razvoj pospešila železnica. Naprej veste. Po razpadu Avstrije je Trst prišel k Italiji, kjer je še danes. Na žalost pa je meja po drugi svetovni vojni odrezala mestu zaledje.
Uh, sem zatežila!
Preselimo se v Trst pred 100 leti. V mestu najdemo Avstrijce, ki so bili v glavnem uradniki, Srbe, Hrvate, Grke in Žide, ki so bili trgovci, bankirji in ladjarji in ne nazadnje Slovence, ki so bili delavci, mali trgovci. Slovenci niso živeli v strogem centru mesta, temveč na obrobju. No, z današnjega gledišča, so bili še vedno v mestu.
Torej… mesto je pisano. Navadno lepot sploh ne opazimo, ker buljimo le v izložbe in nakupujemo do onemoglosti. Naj povem, da v otroštvu v Trst nisem hodila pogostoma. V mestu je bila vedno gneča, tako da smo vedno kupovali na Krasu (pa vendar čez mejo). Trst v mojih spominih torej ni označen z nalepko: »shopping«.
Za tokratni obisk Trsta sem se oborožila s fotoaparatom, saj sem nameravala »ujeti« drobce življenja v velikem mestu. Do univerze (kakšna mogočna fašistična stavba, a ne) sem se pripeljala z avtom, potem pa vzela pot pod noge in šla do nakupovalnega centra, od tam pa po ulici dvajsetega septembra do centra. Ulica (Viale XX Settembre) je precej dolga in je ena najlepših v mestu. Večkrat sem se že sprehajala po njej, pa vendar nisem opazila kako mogočne hiše stojijo ob njej. Človeka kar osupnejo prelepi portali in štukature.
Škoda, ker je večina stavb v precej slabem stanju. Le kakšne so te lepotice morale izgledati, ko so sijale v svoji lepoti?

Kaj da je tako pretresljivega na tem oknu? V bistvu nič…razen ročno izdelanih šip!

V Trstu sem bila nekako tri ure in uspelo mi je »obdelati dve ali tri ulice. No ja, bom pa drugič vedela kako si popestriti vsakdan.
Pa še namig. Ko boste potrebovali sprostitev, vzemite v roke fotoaparat in pojdite v kraj, kjer ste bili že tisočkrat in si ga poskusite pogledati skozi aparatov objektiv. Mogoče se vam pusto mesto ne bo zdelo več tako, ko boste odkrili zanimive detajle. In ne pozabite: sreča je sestavljena iz tisočero majcenih detajlov!

EMA

2006-01-30T01:08:00.000+01:00

Pa smo preživeli. EMO namreč. Lahko bi se kdo vprašal, če res nisem imela nič pametnejšega za početi, kot da sem EMO gledala. Kaj pa vem, taka »stvar« je čisto primerna za nedeljsko likanje, konec koncev pa je treba biti obveščen.
Moj vtis o pesmih? Beda, žalost, že videno in slišano, neumno… Še bi lahko kakšen pridevnik našla. Recimo, da je bilo celo nekaj normalnih pesmi. Sama sem »navijala« za Ylenio in mogoče za Majo Slatinšek, ki sta pri žiriji dobili točke, od gledalcev pa niti ne.
Anžej gre v Atene. Juhej! Ne vem zakaj, vendar se mi zdi pesem kopija tiste, ki jo je lani Omar pel v Kijevu. Nič pretresljivega in kar je še hujše- nič novega!
Rebeka, Atomiki in seveda Saša Lendero bodo trdili, da so osvojili srca gledalcev, žirija pa… saj vemo, a ne…sama kuhinja! A se je še komu zdelo, da je Saša uporabila podobno koreografijo kot lani? Mogoče ne čisto vseh korakov, obleke plesalcev in plesalk pa so bile sumljivo znane.
Za konec pa… a mi lahko kdo pove kako se smeje harmonika? Prosim!

Grafit

2006-01-12T01:48:00.000+01:00

Ne boste verjeli, tudi v Sežani se občasno uzre kakšen grafit. Ta mi je simpatičen, ker ima globlje bistvo, ker odraža kraški duh in ime v njem bi čisto lahko zamenjali z Janšo, žabarji ali kakšnim podobnim osebkom.

MI SMO SVOJI, TITO JE PRIŠLEK!

Razprodaje

2006-01-10T00:43:00.000+01:00

Pa smo jih dočakali! Ne vem sicer zakaj jih imenujejo posezonske, ko pa je zima še v polnem zamahu. Očitno bi bil bolj primeren izraz sredisezonske razprodaje. :)
V petek sem šla na razprodaje in si kupila pižamo! In ko sem se danes vrnila na kraj zločina (se pravi, da je bila vmes samo sobota kot delovni dan), sem naletela na pravo opustošenje. Verjetno je tako izgledal New Orleans po Katrininem obisku.
Kakorkoli, pojdite na razprodaje, ker so zadnje (kar se tiče zimskega blaga), ko lahko nakupujete s tolarji. Na naslednjih bomo kupovali z evri in verjemite, z evri je vse dražje!

Brez besed

2005-12-28T22:38:00.000+01:00

Sneg je, glej zunaj sneg je...

Naša ulica

Pogled z okna...
pa še eden

in še zasnežena klopica :)

Javno opravičilo

2005-12-24T18:35:00.000+01:00

Prijateljica me je vprašala, če je bila moja letošnja voščitka slučajno test inteligence. Ne, res ni bila tako mišljena. Očitno pa sem precenjevala miselne sposobnosti prijateljev in znancev. Opravičujem se!
Ok, tukaj je pojasnilo:
1. MMVI ni akrostih, je le leto 2006 napisano z rimskimi številkami.
2. Tista stvar ni nič drugega kot magnetek, ki lahko recimo na hladilniku »drži« pomembna sporočila.

Če tega niste opazili… mogoče ni nič narobe z vašo inteligenco, le preveč površni ste. Pa ne se sekirat, takih je 92% ljudi.

Pa miren Badnjak.

Mlatilda

2005-12-24T18:18:00.000+01:00

Stara lopatkanja

2005-12-24T18:03:00.000+01:00

1/8 Aloha!

Eh, saj vem, saj vem... še pred kakim tednom sem se pridušala, da ne bom nikoli imela bloga, ker pač nimam nič pametnega za napisati. Pa sem se premislila. V bistvu... večina ljudi, ki piše bloge ne piše nič kaj zanimivega. Blog ali online dnevnik je pač oblika voajerizma in to je vse. Razkazovanje tega tipa je družbeno sprejemljivo, tisto v parkih pač ne.
Bodi dovolj za uvod!

PS.
Mah mah (mah kot element mahanja) naključnim bralcem

2/8 "Zavod za zaposlovanje, to je kraj, kjer se končajo sanje."

Hvala Adiju za uvodne besede.

Zakaj sem se sploh prijavila na Zavod za zaposlovanje? Mogoče zato, ker pač čutim potrebo, da sem v neki evidenci, kdo bi vedel. Dejstvo je, da sem se prijavila. Po prvi seansi z njimi res srčno upam, da ne bom dolgo »njihova«. Moji vtisi so skrajno negativni. Tam so ljudje zaposleni, da ne delajo praktično nič. NIČ! Ko se prijaviš, te tri mesece pustijo pri miru zgolj zato, da ti ne bi preveč težili. V tem času je tvoja dolžnost, da aktivno iščeš službo, kar v prostem prevodu pomeni, da se javiš vsaj na en razpis mesečno. Ha! Ena prošnja na mesec! Po moje še Saint-Simon ni bil tak utopist, no.
Če po treh mesecih aktivnega iskanja službe le te ne dobiš, so ti pripravljeni pomagati. Juhu!
Prvi stik z zavodom je neka skupna seansa, kjer možiček kaže prosojnice iz katerih ne izveš kaj veliko novega. V bistvu vse piše na spletni strani republiškega zavoda. V poldrugi uri sem izvedela, da kot iskalec prve zaposlitve imam en kup dolžnosti in prazno množico pravic. Vsi cenzusi so tako nizko postavljeni, da dobiš socialno pomoč (nekaj denarja za znamke), le če dobesedno stradaš ali pa če lažeš in prikrivaš prave podatke. Tega pa se v krščanski družbi kot je naša NE DELA!!! Na take seanse bi poslala vse kadrovike, ki naduto prebirajo prošnje in se ob njih zabavajo. Mogoče bi jih ganilo, če bi videli tiste neizobražene ljudi, ki resnično potrebujejo delo. Tudi poslancem ne bi škodil kakšen informativni dan med volivci.
Sam zavod je zasnovan tako, da pri predstavitvi programov dajejo življenjske primere, ki obsegajo natakarje, sobarice, zidarje… Vsak mi lahko verjame, da sem se počutila kot z drugega (mah, bolj tretjega) planeta. Še posebno, ko sem spraševala o tem zakaj naša podjetja niso ekološko osveščena in še vedno dajejo prednost papirnatim prošnjam in ne tistim… »cyber«.
Do sedaj se je dalo dobiti socialno pomoč in nekateri so to lepo izkoriščali, ko pa je prišel čas, ko bi tudi jaz to počela, je minister Janez zaprl pipico. Hura za Janeza! Hura za volivce desnice… naj se jim jetra posušijo!
Naj mi nekdo razloži kako bo Slovenija postala prava EU država… pravna, socialna, polna izobraženih ljudi (mwahahaha)… Pripravite leščerbe, vračamo se v mračni srednji vek!!! Zopet bo sin kmeta kmet, sin obrtnika obrtnik in sin paketarja paketar.
Kaj pa hčere? Gospodinje naj bodo! Mogoče pa ne bi bilo slabo ministru Janezu predlagati uvedbo šol za dečke in tistih za deklice. Tako bi dobili ogromno poslušnih in ponižnih državljanov.

3/8 Informacijska družba

"S 1. avgustom 2005 se bodo spremenile nekatere cene uporabe storitev SiOL-a preko klicnega dostopa in omrežja ADSL."

A niso smešni? Po eni strani se naši državni očetje čudijo visoki stopnji informacijske nepismenosti in se naprezajo (zgolj z praznimi obljubami, da se razume), da bi državo zrinili spet v vrh EU (kamor je nekoč že sodila), po drugi strani pa nam dražijo dostop do okna v svet!
Že to jim zamerim, da ne spoštujejo naprednih ljudi, packi nemarni. Recimo... vsem, ki s(m)o plačali bajne denarje (beri: 50k) za ADSL dostop, bi lahko za mesec dni povečali pretok ali pa nam ponudili spletno TV, ne pa da se človek počuti debil, ker je pred leti preplačal ADSL (da ne govorim o tem, da smo si nujno morali omisliti tudi ISDN, ki ga sedaj dobesedno "talajo" za fičnike.

3/8 LP

Čas je za zgodbico o tem kako ljudje, ki preveč berejo Finance, niso več sposobni večplastnega dojemanja. Mogoče gre preprosto za amputacijo domišljijskega centra. Mimogrede, a je ta za študente EF nujna?!
Zgodba gre takole… Kolegica (ups, bo treba brez imen, kajne Mojca?!), s katero se nisva tipkali že malo večnost (jah, sej ona piše, samo vedno napačno znamko na mail prilepi, da se le ta izgubi v temačnih breznih medmrežja) se je pod mail skoraj biblijskih razsežnosti dveh vrstic, podpisala z lp. LP? OK, naj bo…LP! Lasni puder? Lesni premaz? Leni pasavec? Lepi Pahor? Libijski pesek? Ne! Long Play ali po naše, vinilna plošča!!! To bo. Ker poskušam iti v korak s časom, sem ji odgovorila s CD in na ta pozdrav dobila vprašanje, da kaj zavraga pomeni CD. Zgoščenka! Mogoče pa je Carpe Diem? Razlika je samo v interpretaciji. Kje pa piše, da jaz vem kaj pomeni LP?

LPP ali Lep Poletni Potep vsem!

PS.
Dotični sporočam, da ni edina, ki ima amputiran center za večplastno dojemanje.

13/8 Lepa misel

Šele, ko bo posekano poslednje drevo.
Šele, ko bo zastrupljena poslednja reka.
Šele, ko bo ujeta poslednja riba.
Šele potem boste ugotovili, da denarja ni mogoče jesti.

prerokba Indijancev Kri

No, to misel sem našla v kontroverzni knjigi Marlo Morgan "Imenovali so jo Dvoje src" (original: Mutant Message down under). Če vam knjiga prekriža pot, jo preberite. Polna je nekih univerzalnih resnic (pa čeprav je verjetno "fake"). Mogoče se vas kakšna dotakne in boste zaradi nje boljši človek... vsaj za pet minut.

8/9 Ko duša boli...

Danes sem se po dolgem času spomnila, da nekje, na širnem spletu, obstaja nekaj, kar bi lahko imenovali moj blog. Namenila sem se napisati kaj sončnega. Mogoče o popotovanju v Ljubljano ali o lepotah Pirana. Pa so se stvari tako zasukale, da sončno pisanje odpade.
Kje naj začnem? A sem danes sploh sposobna napisati par smiselnih stavkov? Nisem, lahko pa poskusim.
Posledice Katrine so me spomnile na občutek, ki sem ga imela, ko sem pred leti stala pred tisočletno sekvojo, ki so jo Američani poimenovali General Grant. Občutka se v bistvu ne da opisati, oziroma je to zelo težko. Ko stojiš pred tisto tisočletno dušo občutiš nemoč, neznansko majhnost in nepomembnost, občudovanje, neko brezčasnost… Zastrašujoče je. Če bi General Grant znal govoriti bi lahko povedal na tone zgodbic, tako pa le stoji tam in gleda turiste- neznatne mravlje, ki ga prihajajo občudovati. Nekaj podobnega mi je prišlo na misel ob Katrini. Znanstveniki so točno napovedali njen prihod in vendar- pri vseh pripravah ljudje vendar niso bili pripravljeni. In sedaj je jok in stok. In smrt. Grdo delamo z naravo in sedaj, ko nam delno vrača, smo najprej jezni, potem besni nanjo in na koncu občutimo samo nemoč. Muhasta je. Ene poplavi, drugim pošlje sušo. In kaj počnemo mi? Vzdihujemo, da bi živeli bolj naravno ali pa da bi pomagali v boju proti onesnaževanju…ne, to pa ne. Kaj pa lahko en samcat človek naredi??? Ja, to navadno rečemo, skomignemo z rameni in živimo po svoje naprej. Kaj pa če bi si isto vprašanje zastavila milijarda ljudi hkrati?
Moj namen ni bil pametovati. Danes pa res ne. Danes sem zopet občutila nemoč. Ne jeze ali besa, zgolj nemoč. In žalost. Čeprav mi razum pravi, da sem naredila dobro delo, duša še vedno boli.
Mogoče mi bo lažje, če žalost delim. Gre za Mlatildo. Ja tudi njeno sliko bom poiskala. Mlatilda je bila mačka, prostoživeča (tako se pravilno reče tistim, ki sicer sodijo med domače mačke, niso pa udomačene), s tečnim karakterjem, pa vendar pravi cuker. Bila je en velik (čeprav majhne rasti) oportunist. Ko se ji je zahotelo, se je pustila božati in crkljati, ko ji je bilo dovolj, je na kratko zamijavkala in šavsnila. Če nisi bil dovolj hiter, te je pač opraskala… in te vprašujoče pogledala, češ: »Kaj se pa ti razburjaš???«
Pred tremi dnevi je Mlatilda izginila. Ha! Zgodilo se je že, da je kakšna od mačk izginila za dan ali dva, saj se mačke zavlečejo v samoto, če so bolne ali kaj podobnega. Ker je bila dolgodlaka in simpatična (ko je sama to hotela), bi jo lahko tudi kdo »posvojil«. Minila sta torek in sreda in Mlatilde ni bilo. Danes se je pojavila… nekoliko shujšana, neurejena, z motnimi očki in nič kaj napadalna. Ni hotela jesti, niti najljubših tablet. In kar je bilo najbolj nenavadno: pustila se je božati do nezavesti! Med božanjem se je nekajkrat na kratko stresla. Bila je vroča, kar ni normalno za mačke. Ko sem boljše pogledala kožušček, sem opazila neko čudno belo snov. Zdelo se mi je podobno jajčecem ličink. Bljak!
Šla sem domov po košaro, strpala Mlatildo vanjo in jo peljala k veterinarju. Navadno taka furija, je bila sicer nemirna, ne pa tudi nasilna. Veterinar jo je pregledal in potrdil moj sum, da so tiso jajčeca. Zunanjih ran ni imela. Možno je, da je skotila ali pa imela splav- vsekakor je bila preslabotna, da bi se očistila, oziroma je moralo priti do komplikacij, tako da je vanjo muha izlegla jajčeca. Ko je veterinar razlagal kako in kaj, mi je bilo vedno bolj jasno kakšna bo obsodba. Povedal je, da muca trpi in še bolj bo. Lahko bi se odločili in jo peljali na operacijo v Ljubljano. Ko sem vprašala za realne možnosti preživetja, je rekel :«10%«. Pred mano je bila prestrašena in vroča Mlatilda, veterinar in moj oče pa sta strmela vame. Zakaj sem vedno jaz tista, ki se mora odločati? Sem mar bog, da lahko odločam, kdo lahko živi in kdo ne. Veterinarja sem vprašala za nasvet. Sicer je bil zelo diplomatski, vedeti mi je pa dal, da bo trpela in tudi če bi jo operirali, bi jo morali na koncu uspavati. Mlatilda je bila majhna, že oslabela in zaradi dolge dlake je imela na sebi nebroj muhinih jajčec. Če mora umreti, naj umre lepa, ne pa razkosana!
Poznate postopek evtanazije? Ne vem kako je pri ljudeh, pri malih živalih pa gre nekako tako: najprej dobi živalica narkozo in ko zaspi, še injekcijo v srce. To je to.
Ker veterinar ni Buda in ima samo dve roki, sem morala Mlatildo pri prvi injekciji držati jaz. Priznam, postalo mi je slabo. Še enkrat sem jo pogledala in šla.
Zbogom moja mala Mlatilda! Nisem ti mogla pomagati in resnično upam, da sem ti lahko vsaj trpljenje skrajšala. Ne zameri mi, prosim!

27/11 Gaudeamus Igitur...

…Juvenes dum sumus.
A znate naprej? Ne? Kako to? A je res že toliko časa preteklo od vaših matur in/ali podelitev diplom?
No, pa zapojmo naprej vsaj prvo kitico…
Post iucundam iuventutem, Post molestam senectutem Nos habebit humus, Nos habebit humus.

Ahh, to pa je res zvenelo tako veličastno. Hvala za pomoč! Za tiste, ki jim latinščina ni ravno materni jezik, še prevod J

veselimo torej semlada nam je dušapo prijetnostih mladostipo nadložni bo starosti vse nas krila ruša

Pa je prišel tudi zame tisti dan, ko sem prejela diplomsko listino. Sama listina je pač kos papirja format A3, na katerem piše, da sem diplomirala in da imam pravico do uporabe strokovnega naziva. Toliko truda za kos papirja! Res, da je vložen v lično rdečo mapo, pa vendar. Kaj mi je padlo še posebej v oči? Datum rojstva in diplome napisan z besedo. Hecno, letnica rojstva napisana z besedo ne zveni tako starodavno, kot same številke. J
Bolj od same listine je zanimiva priloga, v kateri je en kup podatkov- od moje vpisne številke (saj mi nismo le številke, smo ljudje!!!), naslova fakultete, trajanja študija, predmetnika z vsemi kreditnimi točkami, ob vseh izpitih so napisane ocene in datumi opravljanja- vse je tam… celo povprečna ocena in ocena diplomske naloge. Človek res ne more ničesar skriti! Komaj sedaj vem kakšna je razlika med ocenama 8 in 9, ki sta obe opisno označeni kot prav dobro. A vam povem? 8 pomeni solidne rezultate, 9 pa nadpovprečno znanje, vendar z nekaj napakami. Ob tem opisu se človek vpraša: »Kaj, zavraga, je potem 10?«. 10 pomeni odlične rezultate z zanemarljivimi napakami. Najboljši približek božanskosti, torej.
O poti v Ljubljano ne bi izgubljala besed, ker sem za borih 85 km potrebovala skoraj dve uri. V Ljubljani je sicer snežilo in bilo precej mrzlo, vendar so bile najhujše razmere vladale od Logatca do Vrhnike, kjer je snežilo kot za stavo. Fuj in fej!
Podelitve so si verjetno precej podobne. Kup veselih in lepo oblečenih ljudi, ki dobijo svoje težko prigarane listine in poleg njih še kup lepo oblečenih navijačev. Aja, in vodstvo fakultete, slavnostni govornik in seveda… himna. Gaudeamus igitur so sicer posvojili srednješolci, pa se vseeno še vedno uporablja tudi ob podelitvi diplom.
Imela sem srečo, da sem svoj papirček dobila med prvimi, tako, da sem si lahko ogledovala ljudi in mi ni bilo treba čakati, da me pokličejo. No, saj nisem bila edina!
FDV je včasih slovel kot zelo liberalen faks- tudi glede oblačenja, vseeno pa se ni noben diplomant na podelitev prikazal v kavbojkah. Verjetno bi bila modna revija še na višjem nivoju, če nam je ne bi zagodlo vreme. Če se pripelješ iz Krškega, ni ravno najbolj primerno, da si natakneš najvišje pete, ki jih imaš, saj ne veš v katerem zametu boš obtičal.
Zabavala sem se torej, da sem poskušala ugotoviti smer študija posamezne osebe glede na njeno obleko. Mislim, da mi je kar dobro uspevalo. Da se ne da predalčkati? O ja, pa se da. Res, da je bil vzorec majhen, in ne morem posploševati na populacijo, vseeno pa sem se zabavala. Največ je bilo politologov in ti so bili oblečeni elegantno- v obleke pač. Mladi politiki in političarke. Beli ovratniki. Torej… oseba v elegantnem kostimu ali obleki je politolog, kaj pa je lahko oseba v obleki s prekratkimi hlačami in čevlji, ki ne pašejo ravno zraven? Saj ni tako težko, no! Jah, obramboslovec… od daleč spominja na politologa, pa mu manjka kanček elegance.
Potem so osebe, katerih stil bi lahko uvrstili v interval med modno eleganco in športno eleganco. Kdo so to? Komunikologinje! Modni škornji, barve zime, šali… jah, kar visoka modna zavest.
No, pa smo na vrsti že mi, sociologi. Nekoč sem slišala, da se sociologi ne znamo oblačiti, da ne damo nič nase. A je ovitek res toliko pomembnejši od vsebine? Res, da nas na prvi pogled pritegnejo živobarvne knjige, toda vprašati se je treba, za koliko časa! Kakorkoli, uvrstila bi nas (sociologe namreč) nekam med športno eleganco in ležernostjo. Ne, nikakor ne gre za to, da kombiniramo kose oblačil tako, kot nam »pridejo pod roko«. Vse je preštudirano in ta stil je ležernost. Uporabnost in udobje pred estetiko.
Novinarjev je bilo zgolj za vzorec in zlahka bi jih zamenjala s komunikologi.
In potem so bili še predstavniki najbolj pisanih FDV-jevcev… kulturologi. O njih lahko rečem le, da so… drugačni. Najbolj ekstremno modni. Kaj pojmujem kot ekstrem? Recimo… oseba v kratkih volnenih hlačah, pisanih žabah, vrtoglavih petah in pletenih gamašah je lahko le kulturologinja. Ne boste verjeli, izgledala je super. Ali pa osebek v črni usnjeni obleki z oranžno srajco. Kulturolog.
No, toliko o razvrščevanju FDVjevcev na študijske smeri na podlagi oblek. In na koncu smo bili vsi zmagovalci. Vsak s svojo vrtnico in rdečo mapo, ki smo jih ponosno stiskali k sebi. In vsem je bilo skupno to, da smo nekoč bili FDV-jevci, pa to nismo več.

3/12 Veseli December

Pa je prišel... najbolj nor mesec v letu. Mesec, ki se prične z dnevom boja proti aidsu in se konča s pregovorno najdaljšo nočjo. Vmes pa se dogajajo norije, ki jih navadno imenujemo "veseli december" in so izgovor za prekomerno pitje in trošenje denarja.
V tem času nas obiščejo tudi trije možakarji- Miklavž, Coca-Cola man aka Božiček in Dedek Mraz. Miklavž je zgodovinsko dokazana osebnost, Dedek Mraz je socialistična pogruntavščina, Božiček je pa dobesedno krneki. V zadnjem času se ljudje vse bolj zmrdujejo nad Dedkom Mrazom, ki naj bi bil "fake". Tip je na sceni že 60 let in nekako je pridobil domovinsko pravico, da prebiva tam nekje pod triglavom in seveda v naših srcih in zavesti. Sedaj mi pa povejte kdo je ta model, ki mu pravijo Božiček? Mogoče ima tradicijo v centralni Sloveniji, na Krasu ga do leta 1990 ni bilo. No, kdo je sedaj fake??? Pred drugo svetovno vojno so na Krasu poznali samo Miklavža in Befano, ki sta obdarovala pridne otroke s sadjem in slaščicami, poredne pa s premogom.
Bodi dovolj za danes. Pa previdno z denarjem- Hofer prihaja v Slovenijo!

Zbrisati ali ne zbrisati?

2005-12-24T17:44:00.000+01:00

To je sedaj vprašanje! Lahko bi samo link na stari blog dodala, vendar se lahko zgodi, da ga bodo v zelo bližnji prihodnosti izbrisali in potem bo moje modrovanje izgubljeno. Za vedno!!! Katastrofa (in to bibličnih razsežnosti).
Najboljše, da stare pisarije kopiram sem in bo volk sit in koza cela. In moj blog bo izgledal malce bolj... polno :)

Selitev

2005-12-24T17:37:00.000+01:00

Oh, yeah!
No, pa imam nov prostor pod soncem :) Od prejšnjega "landlorda", se pravi myblogsite.com sem v novembru dobila sporočilo, da s 1. decembrom ukinjajo bloge, in da ne bo mogoče več pisati na njih. Jah, meni se zdi, da še vedno vse funkcionira, vseeno pa sem si omislila nov prostorček. Malo ga bo potrebno še polepšati (deratizacija, razkuževanje, nove tapete...) in bo. :)